Zgodba o novem kraljestvu (zlatem rogu) 2. del

Pavla v četrtek pokliče Joža in ga vpraša, če bi jo peljal v Steno. Joža ji odgovori: »Pa zakaj ravno v Steno? Tam sem imel zadnjič priložnost videti, da jim sistem z avtobusnimi prevozi ne deluje. S parkirnino pa nimam namena financirati občinske blagajne in njihovih bogsigavedi kakšnih aktivnosti.« Pavla ga vpraša kam drugam pa bi lahko odšla plezat, če pa se vsa izhodišča dejansko zapirajo; dolina Tamar, Vršič, Jezersko, Kamniške, Logarska. Pa verjetno še kje. Joža ji odgovori: »Nič, potem pa pojdiva še enkrat preverit prevoz v Vrata. Mogoče pa sem imel zadnjič samo smolo.«

Tako sta se od doma odpravila še prej; da bi ujela avtobus za Vrata ob 6:20 izpod Dovja. Avto je parkiran tam kot zadnjič. Sprehod do postaje je prijeten. A ves čas je Joža preveval slab občutek, da se zna zopet kaj zakomplicirati. Sediva na postaji. Do prihoda avtobusa je še deset minut. Še pet minut. Ura je čas za prihod avtobusa. Tega pa ni! Joža se samo posmehne in na glas reče: »No, kaj sem rekel?« Pavla odvrne, da mogoče samo malo zamuja. Situaciji dasta limit dvajset minut. Če ga do 6:40 ne bo, bo šel Joža po avto in se bosta z njim zapeljala v Vrata. In tako se je tudi zgodilo.

Med vožnjo gre Jožu na živce že samo to, da ga je situacija pripeljala do te točke, da se bo moral z redarjem pogovarjati o nastali situaciji. Saj parkirnine in s tem financiranje občine ni želel plačati. Zato med vožnjo preverja način kako se z redarjem pogovoriti, da ne bo situacija še bolj stresna in da se bo vse lepo izšlo. Saj ni njuna krivda, kajne?

Avto se približuje parkirišču. Pred njima stoji avtomobil. Zapelje naprej in zdaj sta na vrsti Joža in Pavla. Redar lepo pozdravi, Joža nazaj. Joža nadaljuje: »Najprej bi prosil, če se lahko lepo pogovoriva in poskušava najti rešitev. Če to ne bo šlo, bomo morali pač drugače.« Redar ga vpraša kaj je narobe. Joža pove zgodbo o neprihodu avtobusa, stresu in nastali zamudi na turi. Redar to posluša, nakar mu svetuje naj vozilo lepo parkira na parkirišču in mu zaželi srečno pot. Joža debelo pogleda in se čudi gorenjski pripravljenosti razumevanja težave. Kasneje si Joža reče, da očitno nista edina, ne prva ne zadnja, ki se jima je to zgodilo.

Zamudo pri turi spregledata in se zaženeta čez Prag v Slovensko. Opis ture poznate. Njun vzpon in sestop poteka brez posebnosti, napetosti in nepotrebnega hitenja zaradi lovljenja prevoza nazaj v dolino.

V miru se usedeta na rob skale in srkata to neprecenljivo lepoto gora. A očitno se tudi to začenja spreminjati. Poskušajo jima vzeti, na tak ali drugačen način, še tisto kar sta imela res rada in je bilo tudi njuno. Zakaj? Okoljevarstvo ne more biti izgovor. Ona sta okoljevarstvenika! Prostor sta pustila tak kot sta ga dobila.

So to morda turisti; tako domači kot tuji. Ki ne skrbijo za okolje in odvržejo plastenko kjer jim je volja (seveda ne vsi). Ki se namakajo v Bistrici kot bi šlo za mestno kopališče. Ki obremenjujejo službe reševanja s hojo v opankah. Ki z dretjem in vedenjem vznemirjajo živali. Ki parkirajo vse po čez? Zakaj se ne loči med t.i. »dobrimi« in »slabimi« obiskovalci? Ali je res merilo samo denar? Turistov, ki pridejo iz daljnih krajev, ne bo nikdar konec in ti bodo brez težav vkalkulirali v svoj dopust še teh zanemarljivih 25,00€ in več evrov. Torej, samo s postavitvijo parkomata se težave ne bodo rešile.

Nekam otožno sta zapustila dolino Vrata in se vedno bolj oddaljevala od ljubih gora.

Zgodba o novem kraljestvu (zlatem rogu) 1. del

V službi je čas mineval zelo počasi. Vsakič ko je pogledal na uro se je obračal le minutni kazalec. Ves čas so mu misli odhajale med stene vršacev. Le zakaj tam čas mineva tako hitro, tukaj pa tako počasi? Temu je moral narediti konec. Stikalo stroja je izklopil in se odpravil do nadrejenega. »Janez, jaz ne zmorem več. Nujno potrebujem dan odmora. Saj veš, izgorelost, pravica do odklopa in to.« Janez se prelevi v psihologa, mati in očeta, prijatelja ter ga napoti nazaj za delovno mesto. A Joža se ne da. »Janez, jaz mislim resno«. Janez mu odgovori: »Joža, dobro. Ampak glej, da se jutri naslikaš za svojim strojem. Že tako smo v zaostanku. Saj veš, da nam manjka delavcev. Od Covida naprej je samo sranje.« Joža to kaj dosti ni zanimalo.

Zjutraj zgodaj vstane. Se odpelje proti Mojstrani. Avto parkira na Dovjem nasproti cerkve. V kratkem, lagodnem in prijetnem sprehodu prispe do lokalne avtobusne postaje. Joža se je namreč odločil, da bo danes preizkusil okolju prijazen način pristopa v Vrata, ki so izhodišče za plezanje v Steni. V prijetnem jutranjem hladu julija tridesetega v tem letu, čaka na avtobus. Ob napovedani uri 7.20 se pojavi. Joža veselo pozdravi in se spravi na še enega zadnjih sedežev prav na koncu avtobusa. Nahrbtnik in palice stisne med noge.

Kako prijetno se mu zdi peljati se brez misli na kasnejše iskanje parkirišča. V naslednjih dobre pol ure bo lahko mirno užival in se sprostil ob pogledih na naravo. Že samo čez minuto se avtobus ustavi na naslednji postaji nasproti kampa Kamne. Na postaji stoji vsaj sedem hribov željnih planincev. Vsi so bili tuji turisti. Zasedejo še zadnje sedeže ter stojišča. Joža je v svojih mislih in se sprašuje, če bodo ti fantje stali celo pot do Vrat.

Avtobus zapre vrata in gre naprej. Ustavi pred Mercatorjem v Mojstrani. Na postaji čaka cel kup ljudi. Več kot deset ljudi zagotovo. Predvsem mlajši in vsi hribovsko napravljeni. Tokrat se ne odprejo prednja vrata, pač pa voznikova. Nekaj jim reče, se hitro vrne za svoje delovno mesto in avtobus odpelje proti Vratom. Joža začudeno pogleda in si misli, da bo čakajoče najbrž pobral avtobus, ki pride naknadno. Seveda tega avtobusa ni bilo.

Vožnja do Vrat mine brez posebnosti. Joža je s svojimi mislimi že na dostopu in v Steni. Za časa vožnje preveri strukturo potnikov. Približno četrtina je opremljena za hribe (nahrbtniki, čevlji, oblačila, oprema). Za preostale tri četrtine pa mu ni prav dosti jasno kaj bodo počeli v Vratih. Vsi so bili tudi že precej v letih. Rekel bi, da tudi člani društva upokojencev. Ker ga je zanimalo kako bo poskrbljeno za nepobrane potnike (tudi sam bi lahko bil med njimi) je o tem povprašal voznika Husota. Ta mu je razburjen, ne ve se zaradi česa, ali vprašanja ali situacije, odgovoril, da jih gre nazaj iskat ter da jih bo on pripeljal v Vrata. Nekaj je še navrgel čez občino, ki je organizator teh prevozov, a za to je bilo Jožu že ravno. Pred seboj je videl le še Steno.

Na poti do vstopa v Slovensko je srečal veliko tujcev, ki so si želeli stopiti na vrh Triglava. Vse po vrsti je prehiteval, planinci pa so se čudili njegovi hitrosti. V resnici pa so bili le slednji tako počasni. Nad prvim Pragom Joža zavije s poti proti vstopu v Slovensko. Pod Belimi platmi prehiti dve navezi in z velikim veseljem grabi po trdnih skalah. Vmes eni navezi posreduje podatek kje nadaljevati smer in medtem, ko se plezalec spet obrne v Joževo smer, tega ni več na spregled. Po treh urah in koncu Frelihove police se priključi kratki nemški smeri. Pred sestopom se zlekne na toplo plato in uživa v vsej veličini Stene in toplega sonca.

Že na začetku sestopa so Joža spreletavale misli o prevozu nazaj na izhodišče; to je Mojstrana oz. Dovje. A kaj bi o tem zdaj, ko pa je tu tako lepo. Sestopal je hitro in preudarno. Na žalost se je pot kmalu priključila glavni prometnici na Triglav čez Prag. Tam pa spet nepregledna množica ljudi. Brez težav jih prehiteva, preskakuje, pozdravlja, daje napotke, skratka se odziva vsakokratni situaciji.

Pod drugim Pragom se zazre v uro na roki. Ta mu pove, da bo čez dobre pol ure odhod avtobusa iz Vrat. Če tega zamudi bo na voljo spet čez dve uri. Če ostane v Vratih še dve uri ima na voljo le pivo in nato še enega. Lačen ni bil. To mu ni prav nič dišalo, saj bi pivo raje spil zvečer v družbi prijateljev. Zato se požene v dir po jeklenicah in nadelani poti. Joža vajen vseh sort planinskih poti se je že čez petnajst minut znašel pod prvim Pragom.

V naslednjih desetih minutah pa se je naslikal pred avtobusom. Zasopihan in kar precej utrujen se usede ob rob parkirišča nasproti redarja ter voznika Husota, ki sta v prijetnem pogovoru. Okoli njiju pa številni ljudje. Joža ju vpraša s katerim vozilom se bodo vrnili v dolino. Ko prejme odgovor se vsi ljudje zaženejo proti avtobusu (spet se mu zdi, da je bila večina neplanincev). Njemu pa za to ni bilo prav nič mar, saj bo do odhoda raje užival med drevesi in v prijetni senci. Zadnji trenutek se iz hribov vrne še Miha. Tudi njemu se ne mudi v avtobus.

Ko je čas za odhod, Joža to razbere s prižigom avtobusa in praznega prostora okoli njega. Hitro pobere opremo in jo spravi v nahrbtnik ter se tudi sam odpravi k avtobusu. Tam ugotovi, da je ostal brez sedeža. Kaj? Je bil ves sestop, katerega posledice bo nosil še naslednji teden v obliki zakasnele mišične bolečine (po domače musklefibra) zaman? Jok brate! Usede se na hodnik avtobusa na tla in pusti, da čas naredi svoje. Vrata se zaprejo, vozilo prestavi na cesto in že jo veselo drvimo proti dolini.

Joža ne najde pravega položaja za udobno vožnjo. Nihče mu ni povedal, da naj tega ne išče, ker ga ni! Enostavno je moral napeti trebušne, hrbtne in ostale mišice na vsakem ovinku. Delno mu je bila v pomoč starejša gospa za njegovim hrbtom in koleno mlade dame, ki je sedela na sedežu vzporedno z njim. Joža je premagal že marsikatero nevšečnost, pa bo še eno v nizu!

Zapletov pa še ni bilo konec. Na ozki, vendar lepo asfaltirani cesti, se je voznik Huso srečal z voznikom X, ki se ni želel v celoti umakniti izbranim okoljevarstvenikom v avtobusu. Po stari balkanski navadi je voznik spustil steklo na vratih avtobusa in ga poslal tja kamor po njegovih kriterijih sodi. S sklicevanjem na vse živo se Huso ni dal. Ni se premaknil naprej, pa čeprav bi se lahko. Vse dokler mu nekaj zdrave pameti ni podaril sovoznik Miha (zadnji planinec, ki je še uspel ujeti avtobus). Od takrat naprej je vožnja potekala mirno; razen za Joževo mišično strukturo.

Na poti od avtobusne postaje do osebnega vozila je Joža analiziral današnje dogajanje. Od začetnega navdušenja okolju prijaznega dostopa, pet zvezdničnega doživetja, mirne vožnje do izhodišča in občudovanja narave se je cel proces zdel Jožu precej neposrečen. Če bi bil tujec bi tej besedi namenil najbrž še kakšno zasoljeno kletvico. Kaj se mu je torej zgodilo? Uspel je dobiti brezplačen prevoz iz Dovjega do Vrat (čeprav ga zlahka ne bi dobil, če bi se v vrsto postavil k Mercatorju). Mirne, romantične vožnje in pogledov na naravo ni dobil, saj je bila vožnja ovinkom in težki nogi primerna. Naravo pa bi težko občudoval preko naročja in sape sopotnika.

Kaj pa si je Joža predstavljal da bo dobil? Dober dan, Guten tag, Hello, Salve… ob vstopu v avtobus. Sedišče, ki ga je po srečnem naključju dobil, vsaj v eno smer. No, dobil ga je tudi v drugo smer, vendar na hodniku na tleh. Mirne živce in prijetno vožnjo na izhodišče. Normalnega voznika avtobusa, ki ne pošilja nasproti vozečega voznika v tri… Ko je zaprl vrata svojega vozila in se odpeljal nazaj proti domu si je rekel: »Dovolj varstva okolja na ta način!«. A glej ga zlomka …

P.S.: Resničnost dogodkov ni naključna. Imena pač. 

Ko se čas ustavi

Ko se čas ustavi

Premor

Kaj!? Zadnja objava seže v december 2018? Čas beži. A glej ga zlomka. Prav zdaj ko pišem te besede, skoraj leto in pol po tem, se zdi, da se je čas ustavil. Kakšno nasprotje! Čas in človeka razjeda virus. Čeprav se mi bolj zdi, da ju že dolgo, čas in človeka, počasi in nevidno, razjeda človek sam. Živimo v mnogo večjem udobju kot pred 30imi leti, pa še ni dovolj. Hočemo še več. Več denarja, za večji avto in večjo hišo ter večji senčnik v najbolj oddaljenih krajih s še večjim zrezkom na krožniku. Zato rabimo še več zrejenih telet in krav. V bližnji potok in gozd se lahko vrže prav vsaka svinjarija. Kam to pelje? Populacija se še vedno veča, z okoljem se ravna še vedno brezbrižno in človek je človeku še vedno tujec zaradi lastnega egoizma. A ker so po večini te stvari stran o oči, nikomur mar.

onesnazenje
Onesnaženje potoka

V času samoizolacije

Samoizolacija, zmanjšanje gospodarske aktivnosti, globok zajem sape, so povzročili, da se bo prispevek iz številke 405 prestavil na 406. Trenutno ni kaj dosti alpinističnih presežnikov. Držimo se v dolini in na bližnjih hribčkih. A ko se spustim malo globlje, so tudi takšni izleti prijetni. Ni zgodnjega vstajanja, dirkanja pod smer, reševanja vseh zagonetk v steni in na koncu, po možnosti, še neskončnega sestopa (recimo iz Trapeza nazaj v Krmo).  Res pa je, da so  občutki zadovoljstva in izpolnjenosti ter svobode zdaj drugačni. Pogovori se vrtijo drugače. Vzamemo si čas.

ko se cas ustavi
Na travniku

Zima

Torej, pavi čas za pogled na blog praznino leta in pol. V zimskih in pomladanskih mesecih prejšnjega leta sva se z Janezom mudila v Zadnji Trenti, Krnici in na Jezerskem. Z Antetom sva bila v zgornjem stebru Brane. Ko sem si vzel dan zase sem se podil po Pokljuki med draškimi vrhovi Ablanco in Toscem. Z Maretom sva rezala smučine v zahodnih Julijcih in nad baško grapo.

brana
Zgornji steber Brane

Poletje

Leto je hitro minevalo. V poletnih mesecih želim izpostaviti kratko nemško smer v Triglavu. Nič posebnega, če je ne bi splezal s svojim petnajst letnim sinom Jakom. Občutki so bili res krasni. Na sredi smeri pod nemškim turncem se nama vse ustavi. Vrv ne gre ne naprej ne nazaj. Začne me skrbeti, da se Jaku ni kaj hudega pripetilo. Na stojišču se dam v biča in začnem s spuščanjem v nižja nadstropja. Slišim le nerazumljive glasove. Bolj ko se približujem, bolj mi ni jasno kje bi se lahko zataknilo. Naenkrat je vse tiho postalo. 

nemska smer
Odlično ležišče v nemški smeri

Ko se nagnem čez previs ga zagledam. Sedi na skali, v roki drži rožico, jo vrti med prsti, zazrt na drugo stran k Stenarju in veselo, brezskrbno požvižgava. ”Kaj pa je?” ga vprašam. ”O živjo. Nič ni. Samo čez tale previs ne morem. Zdaj pa čakam.” pove. Olajšan, ker je vse v najlepšem redu, mu povem, da mora zaviti samo okoli vogala in nadaljevati s plezanjem po krasni skali. In tako sva šla naprej. Na nemškem turncu se prav gosposko zlekneva in pojeva malico. Ko se že skoraj odpraviva Jaka reče: ”A lahko tukaj še malo poleživa? Tako je prijetno…”. In sva si vzela še pol urice…

na nemskem turncu
Nemški turnc

Jesen in zima

Jesen se je pravzaprav začela zelo obetavno. Sneg zapade že v novembru. A kaj, ko je bilo pa to tudi vse. V zimskem času, ki nekje še traja, sva z Janezom izkoristila krasne razmere nad Okrešljem in Jezerskim. Z Lukom in Bogdanom pod Prisankom. Mokotom sva odšla na ferajnovski izlet lednega plezanja v Sappado. Udeležba je bila spet številčna. Sama. Z Rokom sem se ponovno vrnil nad Okrešelj v Celjsko smer. Še pred vsemi temi vzponi pa sva se z Janezom lotila vzhodne stene Koštrunovih špic. Od vseh smeri, čeprav po naklonini ni bila med najbolj zahtevnimi, bi izpostavil prav to smer. Daleč naokoli ni bilo žive duše; le midva in daleč spodaj, kozorogi.

celjska smer
Celjska smer

Celotno smer sva splezala nenavezana. In prav to je bilo ključno za uspešen sestop, saj se nisva vračala preko Mojzesove škrbine, pač pa preko Škrbine prednje špranje. Torej sva se lotila dolge, na soncu izpostavljene prečke na južnih vesinah, ki se ni in ni hotela končati. Več sto metrov sva zatikala cepin za cepin in prestavljala derezo za derezo ter se nadejala, da bo vsak stop na sprednje zobe dejansko tudi zdržal, saj se je pod derezami že nabirala tudi cokla.

Kostrunove spice
Koštrunove špice

Zadnje dejanje pred samoizolacijo pa so bili smučarski zavoji v Nockbergih. Temu bi lahko rekli tudi turno smučarski vrtec.

Tako, prišli smo do konca. Ko bodo nove avanture na obzorju, se pa ponovno srečamo. Ko zavijete v našo trgovino, pa tudi tukaj lahko kakšno rečemo:)