Včasih se je bilo zelo popularno udeležiti kakšnega dogodka, ki je imel na koncu oznako 10ka (nočna 10ka, kranjskogorska 10ka, rudarska 10ka, hajdinska 10ka, najdaljša 10ka…). Temu dolgemu seznamu pripenjam še eno 10ko, ki pa nima nobene zveze s tekmovalnim športnim dogodkom. V mladosti smo se vse preveč zaletavali v športne dogodke tekmovalne narave, ko okoli sebe nismo videli nič drugega kot le tekmovalnega konkurenta, ki s peno okoli ust in jezikom do tal, ob osvežilni postaji kar z obema rokama grabi po bananah, pomarančah in znanih energijskih tablicah.
Nekega dne me prešine misel, da bi okoli Škofje Loke, s kolesom nabral deset vrhov. Naenkrat, v enem dnevu. Ko se igram s to idejo ugotovim, da pravzaprav sploh ne bo tako lahko nabrat deset čistokrvnih loških vrhov. Blegoš med te seveda ne spada. Ja kaj bodo pa rekli sosedje v Poljanski dolini? Si nor? Morda Ratitovec? Za nekoga iz Goričkega je to hrib v Loškem koncu. Ne, tudi ne bo vredu. Raje ga pustimo za Železnikarje, da ne bo ognja v strehi.
Točke na turi
Razmišljam in razmišljam in na koncu vseeno uspem ravno za las ujeti še deseti hrib. Torej; začel bi v Retečah (rojstni kraj Gornika) in se najprej prestavil na Hom. Nato bi se zapeljal naprej na Osolnik, pa Sv. Barbaro, Sv. Andreja, Sv. Ožbolta (ja, en kup svetnikov), nato bi se spustil v Zminec in se dvignil na Lubnik. Od tod bi se prestavil na Stari vrh in šel naprej do Mladega vrha. Od tu bi se spustil v Praprotno in se ponovno dvignil na Planico in nazadnje še do Križne gore. Ta mi je bila od vsega še najbolj všeč, saj bi se pravzaprav na Križno le spustil s klanca.
Tak je bil plan. In moram reči, da sem ga pravzaprav realiziral skoraj v popolnosti, le da sem Mladi vrh zamenjal z Lavtarskim vrhom. Zakaj tako, pa v nadaljevanju.
Prvi cilj je Hom
Klimatske razmere so idealne. Boljše ne bi mogle biti. Najprej pribrcam na Hom. Lep razgled, lep začetek. Srečam dva planinca s katerima se, presenetljivo, celo pozdravimo in rečemo par besed. V meni se prebudi star spomin na vzlet z jadralnim padalom s Homa in dramatično pristajanje, ko sem manevriral med kabli daljnovoda. Ker sem še vedno med vami ste pravilno ugotovili, da sem pristal uspešno.
Iz Homa se povzpnem na Osolnik. Do cerkve seveda ne grem, saj ne tvegam bližnjega srečanja s kmetom, ki ne mara kolesarjev. Zato se zapeljem mimo bližnjega kozolca po lepo urejeni cesti, ki se je obrnila navzdol. Ob cesti me domačin čudno premeri z mrkim pogledom. Za hišo mu prav sramežljivo in skrito visi neka čudna zastava. Spominja me na ameriški Texas. Ni dolgo, ko se znajdem pred naslednjim vzponom.
Na Barbaro
Presenečen nad lepo asfaltno cesto se v svojem ritmu dvigam na Sv. Barbaro. Vzpon mi ni znan, saj sem prvič tukaj. Očitno sem izbral pravo točko na mojem potepu, saj vzpon ni prav dolg. A v žep sem ga vseeno pospravil. Povratek me pelje po isti cesti do Hrastnice.
Po spominu se peljem po cesti in me razjeda dvom, da sem morda zgrešil pravi odcep. Takrat se znajdem na manjšem križišču z lokalnimi lesenimi tablami, ki me usmerjajo na posamezne kmetije. Table pravijo, da so ti kmetje na Sv. Andreju. To pa je tudi točka na mojem seznamu. Ne ukvarjam se več s tem ali sem na pravi poti ali ne, ampak enostavno zarinem v prvi klanec. Ufff, si rečem in brišem pot iz čela. Najbolje, da kar sedim na sedežu, saj če bi vstal bi se najbrž prekucnil na hrbet.
Tako stiskam zobe do prvega križišča, ki me usmeri v desno in na makadam, kjer se moje vozna podlaga le še poslabša. A ker se Gorenjci ne damo kar tako, stisnem in že sem pri neznani kmetiji. Napnem sive celice in ugotovim, da sem pravzaprav že nad Sv. Andrejem. Tako, pa je štirica padla v moj žep kar sama od sebe.
Na Ožbolta
Kolovoz in kasneje planinska pot me odpeljeta proti Sv. Ožboltu. Pot mi je znana, saj sem jo v nasprotno smer že vozil. Seveda gre tokrat težje, saj je klanec navzgor. V daljavi opazim sotrpina, ki se nekaj muči in stoji ob kolesu sredi steze. Kakšnih sto metrov pred menoj. Kar hitro se mu približujem, za kratek čas se skrije za ovinkom, kar naenkrat pa izgine. Hej, kje hudiča pa je model, ki sem ga skoraj ujel? Gledam, pa ga ne vidim. Del pogleda mi zakriva bližnja kmetija. Ko jo obvozim, vidim ta istega kolesarja daleč pred menoj in to na vrhu zelo strmega vzpona. Komaj obdelam ta vzpon in si rečem, še malo in mu bom tik za petami.
Jeaaaa, right… Tipa od nikoder. Pa kako je to mogoče? Naklon klanca pa še hujši. Ne morem več. Sestopim iz bicikla in preklinjam, ker sem tak luzer, da klanca ne morem zvozit. Tip pred menoj pa to naredi brez težav. Na Sv. Ožboltu mi ni več nič jasno. Model mi ne zgleda nek Le Tour kolesar. Najprej spijem požirek, se okrepčam in nadiham. Ko se po krajši pavzi, mimo kolesa sotrpina, vrnem nazaj h svojemu kolesu pa opazim. Bajk na baterijo! Rečem si samo ”lahko je s polno ritjo srat”, tipa diskvalificiram, dosežek akumulatorja pa brišem iz svojega spomina in jo že pičim dalje proti Zmincu. Pet jih v žepu.
Naslednji je Lubnik
Šmika promenado proti Nacetu že poznam. Opazujem alejo slavnih ob cesti in imam občutek kot bi se vozil po Walk of fame v Hollywoodu. Ujamem svoj ritem in gravura mojega imena v asfalt postane moj življenjski cilj. Na Lubnik še nisem šel s kolesom; čisto na vrh mislim. No, tudi peš zelo dolgo tega. A pustim se presenetiti in vozim dalje. Dokler gre. Na koncu so kamni vseeno preveliki, kar me prisili, da kolo zagrabim za roge in skrijem za bližnje drevo. Po kakšnih desetih minutah sem na vrhu Lobnika.
Nekje na polovici ture
Medtem ko opazim, da mi počasi zmanjkuje tekočine, opazim tudi, da mi zmanjkuje hrane. Hmmm, s hrano najbrž ne bo tak problem, kot z vodo. Ampak, ker me pot vodi naprej po vojaški gozdni cesti proti Zaprevalu, si rečem, da bom vodo zagotovo našel kje ob poti. A glej ga zlomka, tik pred Zaprevalom me pobere, pred tem pa vode nikjer. Bidon prazen, hrane še za en obrok, a kaj ko se bo ta zataknil nekje v suhem grlu, če ga bom poskušal pojesti. Res sem v krizi! Kolo naslonim na bližnje butare, usedem se v senco in na koncu vseeno pospravim vase še zadnji obrok.
Počivam, počivam, počivam… Nakar se opogumim in pokličem Mojco, če mi prinese pijačo in hrano. Kako ponižujoče! Pogajanja se začnejo. Pot do cilja ni tako kratka, izmučenost je velika, energija na psu… Vse to Mojco omehča, čeprav me najprej odpravi z argumentom, da bo voda ziher kmalu kje ob poti in naj go grem poiskat. Na koncu se dogovoriva, da vodo poskušam res najti kje ob poti (sej sem jaz tudi ziher, da mora biti kje kak požirek), ampak, da se kmalu slišiva in se poskušava dobiti nekje pri spusti nazaj v dolino proti Praprotnem.
Delna rešitev
Tako se moja pot nadaljuje in res najdem prvi izvir v Zaprevalu. Kar ne morem se odžejat! Hrane ni več, zato odbrzim naprej proti Staremu vrhu. Od zadnje gostilne naprej kolesarim prvič. Na aplikaciji mi kaže cikcakasto pot. Vse drži, zato se kmalu znajdem v štartni hišici na Starem vrhu. Sedmi vrh pod streho.
Na naslednjem drevesu najdem planinsko tablico za Mladi vrh. Super, si rečem. Vse je pri roki in vse gre po planu. Bum! Že čez nekaj deset metrov mi kapne, da pa tukaj ne bo nič vožnje s kolesom. Hodim in kolo vlečem za roge po ozki planinski poti. Korenina ob korenini. Drevo ob drevesu. Ponovno pogledam na aplikacijo in ugotovim, da simbol v podobi kolesa pravzaprav pomeni razgledno točko in ne kolesarsko pot. Simbol daljnogleda. Najbrž si predstavljate podobnost simbola daljnogleda in simbola kolesa. Podobna sta si, kajne.
Spust na drugo stran
Takoj obrnem in se na Starem vrhu udobno namestim v travi. Razmišljam, kaj zdaj? Moram najti zamenjavo za Mladi vrh. Saj Loška 10ka se bolje sliši kot Loka 9ka. Je res? Ker mi zdaj pa res že primanjkuje hrane in spet pijače se mi počasi megli pred očmi. Zato se odločim, da najprej v akcijo vključim Mojco kot vodonošo (Mojca, to je časna funkcija. Vprašaj udeležence Le Tura). Edino rešitev lahko od tu naprej iščem na drugi strani doline.
Z Mojco se srečava tik pod spodnjo postajo štirisede. Ufff, kar čutim, kako se baterije polnijo. Od neprestanega razmišljanja o hrani in pijači sem kar pozabil na razbolelo rit. Zato pa o njej toliko bolj razmišljam v Praprotnem, kjer se rit kar noče in noče usesti na sedež. Saj jo razumem, če pa boli. A če hočem končati turo, bo morala tudi rit popustiti. In je.
Na drugi strani doline
Zamenjavo za Mladi vrh najdem v Lavtarskem vrhu. Tako prikupno se je znašel na moji turi, da se mi kar smeje. Pravzaprav se je to zgodilo šele na vrhu zelooo strmega vzpona na Lavtarski vrh. Do takrat pa sem kar močno grizel kolena.
Na poti sem več kot osem ur in pred menoj sta le še Planica in Križna gora. Pohodniki počasi odhajajo domov in parkirišča pod Planico se praznijo. Sredi res strmega klanca tik pod cerkvico na Planici se spomnim Nece Falk in štiklca ”Samo najjači ostaju”. Na vrhu klopca, spomladanska travica, prebujajoča drevesa, ambient skromnosti in MIR. Ni duha in sluha o dolinski noriji in psihozi. Ko bi vedeli kako lepo je tukaj. Se usedem, zamižim in sem sam s svojimi mislimi.
Križna gora je samo še zgolj formalnost in točka na kateri lahko rečem, da sem, po devetih urah in pol, 82 kilometrih, in nekaj manj kot 2700 metrov višincev, zaključil Loško desetko.
