402. (julij 2018) Zahodni Julijci z Mojco
Ta vikend so bili na vrsti Zahodni Julijci z Mojco. Še prej pa hribi nad Vršičem. In sicer je bilo takole. Ne prezgodaj me Bogdan pobere na domačem naslovu. Pravi luxus! Zapeljeva se na Vršič, od tam pa naprej pod S steno NŠG. Odločiva se za Madonno z oceno V+. Jaz je še nisem plezal, tako kot večino smeri nad Vršičem.
V prvi raztežaj vstopim jaz. Nekaj strmih gibov in mokra poka ter veliko šodra pod nogami. V drugem raztežaju naj bi šlo zares. To se vidi že iz sidrišča. Dolga prečka preko gladkih, strmih in izpostavljenih plat. Po koncu tretjega raztežaja, v katerem se da nekoliko zadihati, zagledam pod steno dva prusika, ki naznanjata, da se je tukaj že nekaj dogajalo. Če ne drugega je nekdo pred nama že abzajlov ali popravljal v smeri.
Izstop in sestop
Sledil je še en bolj strm raztežaj v prečki, nato pa se je, po krajšem previsnem delu, smer položila. Potegnem raztežaj do konca vrvi. Sledila sta še dva daljša, a lažja raztežaja, nato pa rob stene in mehke, zelene trate.
Po okrepčilu in bežnem obisku tavajočih planink, se spustiva v dolino nazaj na Vršič. Turistov kar mrgoli.
Iz Kranjske gore na bivak Gorizia
V Kranjski gore me Bogdan odloži. Jaz ostanem v turizmu, Bogdan nazaj v Ljubljano. Takoj se strinjam sam s seboj, da mi je bližje ostati v Kranjski. Zleknem se na klopco pod lipo in v miru čakam na Mojco in opazujem turistični utrip na robu Kranjske gore.
Ko me Mojca pobere, se ustaviva še v trgovini nato pa mimo rabeljskega jezera do parkirišča za Bele vode. V pozno popoldanskem času se nama pridružijo še trije italijanski mladci in skupaj odrinemo na dve urno pot proti bivaku Gorizia. Vročina poskrbi, da se vsa voda, ki sem jo popil pretekli teden, cedi skozi pore kože.
Večer na bivaku je vedno umirjajoč in prežet s spokojnostjo. Bivaka sta skoraj polna. Izboriva si svoj prostor, posteleva in kmalu padeva v objem teme. Še prej se z mladci, ki so pravkar pozno prišli iz raza Visoke bele špice, uskladimo, da bomo vsi dobro spali.
Jutro ob bivaku
Prav nič zgodaj ne vstaneva, čeprav se kasneje izkaže, da bi nama to koristilo (ampak tako je vedno!). V kuhalniku zavrem vodo. V družbi številnih kozlov opazujem rojstvo novega dne. Med tem vstanejo še sosedi in Mojca. Za čuda nihče ne zavije pod VBŠ.
Najprej se z Mojco ne moreva uskladiti ali zaplezava v raz ali ne, vendar na koncu vseeno pristane. Poznam ta občutek. Zato na hitro zbereva opremo in odhitiva pod steno. Nekoliko nižje zagledam kos opreme, ki pa najbrž ni osamljen, saj se tukaj res obrne kar nekaj plezalcev.
Vstop v smer
Takoj, ko se naveževa je konec dvomov. Vstopila bova! Čeprav tudi meni sprva ni najbolj lagodno, pa že na koncu prvega raztežaja ugotovim, da nama gre prav dobro. In ko na stojiščih zagledam še navrtane rinke stvar takoj zgubi nekaj resnosti.
Iz stojišča zagledam še eno navezo. Ne bova sama. Nič hudega. Katja in Romana sta seveda hitrejši kot midva, zato ju po tretjem raztežaju spustiva naprej. Prav lepo se poklopi vse skupaj. Ugotovimo, da jima je Gornik (www.gornik.si) znan brand, saj ima Romana naše hlače. Ohhh, jeaaa…
V plezanju uživam, Mojca malo manj. Vsakič ko vidi, da jo fotografiram (nekoč za družinski album, seveda) popeni in mi nameni nekaj zanimivih besed. Jo mirim, da je zihrana na pet tonskem štantu:)
Skala je od samega začetka res odlična. V zgornjem delu se smer postavi za malenkost bolj pokonci. V spomin mi prikliče plezanje te smeri izpred več kot 10 let. Prav v tem raztežaju nas je napral dež in strašilo grmenje. In glej ga hudiča. Čutim kaplje. Pa se ja ne bo ponovila zgodovina!? Pogledam okoli sebe in vidim, da nad Trbižem močno dežuje. Pogledam oblake v katero smer jih goni in upam, da se vsaj večjemu delu dežja izogneva. Zahodni Julijci so povsem v sivih oblakih.
Dež
Zaenkrat kaže dobro, a sva kljub temu mokra. Pa le še zadnji raztežaj nama je ostal! Kljub mokri skali nama uspe brez težav izplezati. Se objameva, vpiševa v knjigo, zvijeva vrvi in se podava proti sestopu.
Sestop je spust ob vrvi. Ker Mojca še nikoli in abzajlala, bi to znal biti problem. A ker tudi za te vrste težav obstajajo rešitve, s spustom ob vrvi ni bilo prav nobenih težav. Šlo je nekoliko počasneje, vendar ob pravi vzpodbudi sva bila ob petih popoldan na trdnih tleh in le malo stran od bivaka.
Pri bivaku in sestop
Samo še midva sva ostala pri bivaku. Vsi ostali so že odšli v dolino. Močno se je pooblačilo, bivak je ječal od moči vetra, nama pa je bilo to prav vseeno. Pa kaj če bova mokra? Iz stene sva prišla varno, zdaj sledi le še formalni sestop in prijetni občutki.