305. (12.05.2012)
Prva letošnja skalna plezarija. Če se prav spomnim se je z današnjim dnem končalo obdobje zelo lepega vremena in s tem tudi naklonjenosti plezanju v skali. Ampak je bil to na srečo šele začetek letošnje skalne sezone.
Zjutraj se z Robijem dobiva na parkirišču nad Martuljkom. Nisva bila prav zgodnja, saj se spomnim, da je po hosti kolovratil že domači kmet. Ugotoviva, da se je ozka stezica prelevila v široko gozdno vlako. Tam, že proti koncu vlake se Robi spomni, da je na avtu na parkirišču pozabil fotoaparat. Ja, nič, pot pod noge in nazaj na točko zero. Jaz se udobno zleknem ob poti in srkam ta čisti mir. V Ljubljani tega ni bilo. Po kakšnih 20 minutah se spet spraviva v pogon. Kmalu se znajdeva pred bivakom, kjer ugotoviva, da nisva prav sama. Pod steno opaziva navezo, ki je zavila v Lijak. Kasneje ugotoviva, da sta dva matičarja, ki sta lezla kombinacijo Lijaka in Kuštraste. Nastane res lepa linija.
Midva natakneva opremo in greva v iskanje vstopa za Direktno. Ta se nahaja precej bolj na desni strani stene. Nevede sva vstopila nekoliko preveč z leve strani in sva bila prisiljena nenavezano plezat že kakšno štirko. Narediva improvizoriš štant. Potegnem precej v desno, nakar se mi pred oči nalima vstopni štant. Kot nalašč se nama v roševju zatakne še štrik in tako nastane prava zmešnjava.
Prvi raztežaj se pne iz desne v levo (a zdaj pa v nazaj v levo; kot bi se kdo delal norca z naju!) skozi krasen kamin/lusko. Skala je dobra, le klini se mi zdijo precej že v letih. Prvi, ki je nabit na pomembnem mestu, ima počen uhelj. Sledi prečka po skrotju pod bolj strm odsek. Od tod navzgor in okoli vogala. Tukaj naj bi bil štant, vendar jaz pičim kar naprej, saj je bilo še precej štrika na zalogi. Tu pa se nepričakovano pojavi druga petica, kjer pa je s klini zelo bogo. Je le eden, vmes pa precej praznine. Nabijal vseeno nisem, zato sem hitro čez. Stojišče je pod previsom na zelo izpostavljenem delu, kjer vidiš prav v poden.Tu pogledam tudi navzgor proti oblakom, ki so se močno nakopičili. Ugotavljava, če fronta slučajno prehiteva. To je pomenilo, da sva prestavila v višjo prestavo. Preko previsa in v zajedi sva po hitrem postopku. Začetek zajede je lahek in se prav uživaško poplezuje. Z višino pa se večajo tudi težave. Na koncu zajede sem bil v dilemi kam in kako izplezati, saj se tam smer že skoraj zaključi. Nakar zagledam viseči prusik, ki me je zvabil v njegovo smer. Čeprav sva kaseneje ugotavljala (in se pri bivaku o tem tudi pogovarjali s kolegoma), da bi bilo gotovo bolje izplezati direktno po platah. A je bila na koncu zajede tudi težava s stojiščem. Precej bedno bi bilo, če bi ga moral postavljati. Zato sem se podal kar naprej proti omenjenemu prusiku. Pa čeprav je bilo že tukaj trenja vrh glave. Do stojišča je bila zanimiva pleza. Pa niti ne toliko preko nekakšnega raziča, pač pa na zadnji plati. Pomanjkljivo varovanje in trenje sta spravila psiho na max. A že na stojišču je bilo vse drugače. Pričakam še Robija (tudi njemu psiha ni prizanesla, he he) in se potem odpraviva še na zadnje popotovanje skozi ruševje, trave, zemljo (za ponoret) do potke na vrhu smeri in stojišča za spust ob vrvi.
Na koncu je bilo tako, da nama je vreme vseeno dobro služilo (deležna sva bile le nekaj kapelj dežja. Najbrž bolj za ustrahovanje), smer je bila preplezana, dan pa je bil lepo preživet. Pri bivaku sva se napila prepotrebne vode, rekla besedo ali dve s sosednjo navezo in odšla v dolino.
