344. (08.08.2013)
Končno zahodni Julijci! Sem že mislil, da mi bodo to leto spolzeli iz rok. Pa niso. Z Lukom se spet brez kompliciranja zmeniva za turo. Malo razmišljava, če bi šla spat pod steno, pa se na koncu odločiva za jutranje (zelo jutranje) vstajanje. Tako zelo zgodaj, da sva na parkirišču izhodišča razmišljala, če bi raje odspala še kakšno kitico:).
V temi prečiva most čez potok (ki je skorajda reka) in ob njem proti gozni cesti. Struga na levi je bila suha, midva pa sva morala zadeti travnato potko, ki jo le najdeva. Proti koči Pellerini se pot, tako kot vedno, vleče. Pa vseeno po kakšni uri in pol prispeva tja. Mir. Neverjetni mir je v tem koncu. Nobenega nikjer. Le oblaki prav grozeče pritiskajo vedno nižje preko sten Viša. A Divja koza ni v oblakih in kaže kar vredu podobo.
Pod kočo dotočiva plastenke z vodo. Odženeva gamse pod stene Viša, midva pa veselo in v znoju naprej proti Žabniški škrbini. Na vrhu se odprejo novi pogledi na dolino Mrzle vode in ostenja vršacev nad njo. Tam naravnost fascinantna Lomastijeva poč, pa miss Julijcev in Piussi… Pa šodrast sestop po poti za Corsi. Ta del prehoda pod smer se kar vleče…
Sprva sva mislila plezat Comicijevo smer, prav tako v V steni Divje koze. A odločila sva se za Bauerjevo smer. Vedno znova razmišljam kaj me privede do spremembe planov, ki pridejo povsem spontano. Pa ne najdem racionalnega odgovora. Pač, sva se tako odločila. In na koncu ugotovila, da je bila to res optimalna odločitev. Sonce nama je lopo pogrelo grife, našla sva res kompaktno skalo, dinamično smer, ki sicer ni bila težka, a neverjetno zanimiva z lepimi prehodi in enim zelo izpostavljenim raztežajem.
No, pa lepo povrsti. V prvem raztežaju sva ugotovila, da bi morala imeti s seboj metlico, s katero bi očistila police in grife majhnih kamenčkov in prahu. Malo bolj rezervirano zaplezam v prvi raztežaj, a na koncu tega se z Lokom strinjava, da je skala res krasna! Ker sva na koncu prvega raztežaja našla celo nabit štant, sva sklepala da bo smer pa vseeno morda opremljena s klini. A na koncu sva ugotovila, ker sva v smeri našla le štiri kline (od tega dva na prvem štantu), da je zaradi pozabljenosti na to smer, kar precej logična zaprašenost smeri.
Že spodaj je lepo vidna zelooo široka greda, ki nekako razpolavlja smer na dvoje. In prav do te grede smer ves čas poteka malo levo malo desno, a v celoti gledano gre od drugega raztežaja naprej ves čas rahlo v levo. Do grede so sledili zelo zanimivi prehodi preko številnih plat in kaminov. Za vmesno varovanje sva nameščala jebe in frende. Na stojiščih pa sva zabijala kline. Vzdušje v smeri je bilo obratnosorazmerno z zgoščanjem oblakov in vremensko napovedjo za prihajajoče dni.
Ko prideva na res široko gredo pod vršno steno, najprej poiščeva nadaljevanje smeri. Potem pa se zlekneva vsak na svoj konec police in … vuau… pogledava predse. Kakšen pogled! Sediva kot v ležalnikih, spodaj pa vsa krnica Mrzle vode. Res hudo! Na koncu naju oblaki zbrcajo v rit in že se je Luka zapodil v zajedo nad nama. Gladke plate ob zajedi dajejo smeri svoj pečat:) A z dobro postavitvijo se jih je dalo lepo splezat. Luka na desni zagleda klin in zapleza v njegovo smer. Opcija plezanja bi bilo tudi nadaljevanje zajede in plezanje naprej med stolpe pod Božje police. Ob povratku pod steno pa sva ugotovila, da bi bila opcija tudi skica:) Torej, kamin pol raztežaja desno od najine malice:)
Do izhodne grede so naju ločile gladke in zelo izpostavljene plate ter nekakšen prehod zajede. Red je bil na meni:) Si ogledujem plate najbrž tako kot kakšen praktikant v delavnici z orodjem, ki ga prvič vidi in zato ne ve čemu sploh služi. Se malo popraskam za ušesi in ugotovim, da se bo treba rahlo spustiti na stope, ki so se mi zdeli vabljivi. Še prej v poko vtaknem Camalota 0.5 in se z njim dogovorim, da naj bo dobro zakajlan. Pogledam za grife in najdem dobro kombinacijo. V nekaj gibih pridem do zajede, kjer je bilo potrebno prestopit na drugo stran stene. Pogledam nazaj in ugotovim, da je frend že daleč za mano. Saj, pred mano je en klin, a kaj ko mi je kombinacija grifov pač neznana. Klin je zabit v rahlo previsni steni, zato se z nogo stegnem daleč naprej v plato in se vanjo uprem. Na presenečenje ugotovim, da se mi kot po čudežu pred menoj pojavljajo res nori grifi. Že res, da je stvar zelo napeta, a s takimi grifi je plezanje prava uživancija. Ko pridem preko plat in zajede na drugo stran, kjer je dobra polička in hudi grifi ugotovim, da je za cel raztežaj lufta pod ritjo. Super!!
Zaradi trenja želim postaviti varovališče čimprej. In glej, glej. Prav pred nosom se mi nariše idealen uhelj, ki ga opremim z gurtno in mu na rahlo povem, da je prava faca in da mu bo kratko družbo delal klin. Tega poknem kakšnih 10 cm stran v idealno poko. Ne spomnem se kdaj sem naletel na takšen štant. Za nameček pa še stojim na manjšem pomolu nad luftom. Ahhh, kičast!
Na vrsti je Luka. Tudi on navdušen nad prečko pripleza kar naravnost po kaminu na štant in se zasmeje nad varovališčem in pravi: ”ZAKON”!
Pogled naprej pravi, DOBRODOŠLA. Še malo pa bosta na Božjih policah. Na štriku ostaneva še raztežaj in pol. Ko priplezam do Luka mu povem, da bo smer zaznamovana tudi z najinim klinom, saj barabon ni in ni hotel iz poke. Očitno mu je družba dela tako dobro, da ni hotel z nama. Tudi prav. Pa naj bo tako.
Kakšnih 100 do 150 višincev narediva razvezana, nato pa prispeva na Božje police. Pa so res božje, si rečeva. Široke, udobne. Policam slediva do začetka oz. najinega konca, nato pa se morava povzpeti še kakšnih 60 m (kot pravi Tine) preden se znajdeva na grebenu. Sledi še sestop na pot ferate Anita Goitan in pa na škrbino pod TKŠ.
Preden začneva še z zadnjim današnjim dejanjem; sestopom proti avtu, se ozreva preko ramen in ugotoviva – res fajn dan!
