Belač Zupanova smer v Šitah

342. (18.08.2013)

o se pred plezarijo obeta dolg dostop in dolg sestop, ponavadi razmišljaš, če se da kaj  od tega skrajšat. Tokrat sva se tega lotila s kolesi, ki sva jih parkirala nekoliko naprej od koče v Tamarju. Pred hojo do pod stene si priznava, da je bil to zadetek v polno.

Po cirka 3/4 urni hoji do pod smeri, se naveževa in ugotoviva, da je imel pisec nekje na internetu prav, ko je trdil, da je Mihelič po težavnosti zamenjal prva dva raztežaja. Že za ogrevanje se moraš zbasat čez prve previse in navzol obrnjene grife. V drugem raztežaju tudi skala ne ve ali bi bila raje krušljive ali trdne sorte. A vse to postane nepomembno že po tretjem raztežaju, ko se začnejo zajede s krasno skalo, ki se nekako vijejo tekom cele smeri. Razen srednjega dela…

Krasno poplezavanje v odlični skali, dobrem varovanju in opremljeni smeri ter prijetnem hladu severne stene Šit je najbolj začinjeno v spodnjem delu stene. Zanimiv je tudi žleb preden prideš v širok sredinski del smeri, kjer moraš preko dveh previsov gladke skale. Poseben pečat plezanju je dal prav divji ambient in pogled na sosednje Ponce, Kotovo špico, Jalovec in dolino Tamar ter dejstvo, da sva bila sama v smeri. Vso steno sva imela zase!! Kar je danes baje že kar redkost…

Kot se spodobi sva si v zgornji tretjini na stolpiču ob raziču privoščila… jasno; MALICO. Brez tega pač ne gre… Rečeva dve ali tri … bolj ko ne nakladava …:)

Kmalu padeva v izstopno zajedo z res odličnim plezanjem, razen krajše prečke, ki je bila… škoda komentarja. A tudi to mora biti in ob takšni količini dobre skale to sploh ne skazi celotne plezarije.

Na robu stene me pozdravi jugozahodnih, jaz pa njega z znanim matičarskim vzklikom… Kmalu za menoj pride še Luka in skupaj ugotoviva, da bo za nazaj en doooolg sestop… No, v resnici je bil še daljši, saj sva ga začinila s prezgodnjim zasukom v desno in sva kolovratila v (saj ne vem točno) območju ene špičke pred Jalovško škrbino. Ahhhhh…. No, po kakšne pol ure iskanja prehoda, sva, tako kot je ponavadi, prehod našla tam kje bi ga morala skoraj brez težav najti že prej; še preden sva se naredila pametna…

Dobro uhojena steza naju je odpeljala na Jolovško škrbino, od tam po zajlah pod steno. Še prej pa se je pred naju postavil ta lanski sneg. A sva s tehniko jahanja ugnala še tega in se umazana od svinjarije na snegu zapodila v melišča. Ta je bil dokaj beden, saj sem na kar nekaj mestih sorajda padel v objem z nič kaj prijaznimi skalami:(. A tako kot vsaka reč mine, je minila tudi ta pot.

Pri robi se napijeva vode, ki sva jo pustila pod steno, pojem še tiste štiri rozine, ki so mi ostale in nato jo pičiva do koles!!! Je kar težko opisat kako zelo sem bil vesel kolesa. Še težje pa je opisat te prijetne občutke, ko sva brez poganjanja koles, po klancu navzdol, prav bahaško (češ, midva sva pa s kolesi) švignila mimo pohodnikov, ki so imeli še kar nekaj poti do Planice pred seboj. Neprecenljivo, he he he…

Dodaj odgovor

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.