307. (26.05.2012)
Ne glede na vreme in ostale pogoje, sva že v soboto pobrala robo, jo vrgla v avto ter se proti večeru zapeljala v Kamnik. Dobiva se na pumpi. Skočiva še v bližnji market po futer in staropramen. Parkirava že pod tovorno žičnico, saj bi z avtom, zaradi ogromnih reber na cesti, zagotovo nasedla. Ob poti srečava nabiralce Čemaža, midva pa sva začela z nabiranjem višine in strmih metrov skozi Žmavčarje. ”Sranje”, si rečem če na prvem ovinku v gmajni, saj je nek kreten s sprejem počečkal skoraj vse skale skozi Žmavčarje. Višje kot se vzpenjaš, bolj te preveva jeza nad ”umetnikom” in bolj si predstavljaš kako bi ga z veseljem in z močnim desnim krošejem po gob…
Pot skozi Žmavčarje se že tradicionalno vleče, pa čeprav ves čas debatirava o tem in onem. Proti vrhu ugotoviva, da je, presenetljivo, še vedno precej snega. Škoda, ker s seboj vlečeva toliko litrov vode, ko pa bi lahko imela s seboj le gorilec in posodo. Zdaj je kar je, si rečeva in vstopiva v bivak. Vedno, kadar vstopim v bivak me prevzame en tak fajn občutek. Kljub majhnemu prostoru in minimalnem udobju imaš občutek domačnosti. Sva sama. Ura še ni pozna, zato se vzpneva nad bivak in naprej nad Turski žleb ter podaljšava do vrha Turske gore. Kakšen prijeten popoldanski sprehod! Nikjer nikogar, razgledi pa odlični. Le tam daleč, na vrhu Brane, se presenetljivo nekdo mudi. Narediva nekaj fotk, potem pa počasi nazaj proti bivaku. Vmes postane prav prijetno toplo, zato se nastaviva že zadnjim sončnim žarkom, ki prihajajo nekje izza Skute.
V bivaku postane nekoliko bolj sveže oz. mraz, zato nase navlečem skoraj vse deke iz bivaka. Kakšno vržem tudi s sebe, saj je teža takšna, da komaj diham. In pade tema na oči…
Zjutraj se zbudiva v krasen, sončen dan. Vendar se kaj kmalu začnejo okoli vrhov motati oblaki. Pa zgleda, da nič resnega, čeprav naju je začela vrtati vremenska napoved, ki ni bila prav obetajoča za popoldanske ure. Pojeva in se podava na pot proti Skuti. Markiran prehod pod Skuto je bil zasnežen, midva pa brez opreme za sneg. Jasno, kdo pa je pričakoval toliko snega! Na srečo je na vrhu vzpona še ena možnost sestopa na Pode. Stara, opuščena ferata, ki poteka po ploščah na podstavku pod skuto. Ta pot je res opuščena. Zajle kar visijo, klini so od plazov položeni in skrivljeni. Večji del je potrebno poplezavat in preklinjat šoder, ki ti ves čas žre živce.
Na koncu uspešno prideva na Pode in preko snežnih jezikov tik pod Štruco. Tu pa sva nameravala tudi kaj splezati. A se je že takoj videlo, da bo to še zelo zanimivo, če se odločiva vstopit. Že dostop do skale je bil povsem zasnežen. Najbrž pa bi bil sestop še bolj pester. Ko pogledava še navzgor v nebo, se soglasno odločiva, da bo Štruca počakala na boljše pogoje.
Res se fajn stemni, zato se kar hitro usmeriva proti Koglu. Izkušnje iz preteklosti so mi povedale, da naj se prehodu iz Podov do pod Kogla raje izogneva. Zagotovo je še pod snegom, midva pa v supergah:). Zato se odločim, da se bova do pod Kogla spustila ob vrvi.
Sidrišče hitro najdeva in urediva vrv za spust. Najprej se spustim jaz, nato še Lojz. ”Kateri štrik vlečeva?” ga vprašam. Odgovori, da rdečega. Bolj ko ga vlečeva, manjši je napredek. Ga pogledam in ga vprašam če je ”ziher”. Ker nisva več tako ”ziher”, poskusiva še modrega. Pa je napredek še slabši. Vrneva se k rdečemu in poskusiva še nekajkrat, a ni napredka. Nič, vrv bo treba rešit in nič ne zgleda, da kako drugače kot tako, da se bo moral nekdo povzpeti nazaj, prav do začetka spusta. Klasično prusikarjenje preskočim in v vrv vpnem avtoblokado in varovalni prusik. Ker Virensova smer v zadnjem raztežaju nekoliko tudi visi, me je temu primerno vleklo iz ravnotežja. A višina se je vztrajno nabirala in kmalu sem na vrhu in zoper nazaj pri Lojzu. Zmeniva se, da je potrebno ob spustu zadnjega, vrv primerno urediti, da se težava ne bo ponovila. In tako tudi poteka vse do vznožjo.
Pod Koglom se vsedeva na ogromno skalo. Vzameva iz nahrbtnika še kar je ostalo od hrane in pijače ter v miru in brez naglice z užitkom zreva na svet tam spodaj. Pod Koglom in tudi iz stene je že od nekdaj noro lep pogled na Bistrico in naprej na Kamniško dolino.
Sestop je minil kar hitro, pri bajti v Bistrici pa vse polno turistov. Fajn vikend je bil, pa čeprav nisva splezala (če odštejem prusikarjenje) prav nič.
