Grapa med Travnikom in Šitami
378. (14.03.2015)
V petek ob treh popoldan odrinem od doma. Pravzaprav iz službe, saj sem namenjen obiskati še štiri stranke. Najprej se ustavim na Bledu. Na hitro vse uredim in že se peljem proti Bohinju. Izkoristim tistih nekaj prostih minut za nakup malice za jutrišnjo turo. Ko ob desetih zvečer zaključim s službo v Bovcu naravnam krmilo za Vršič. Kakšna milina; nebo polno zvezd (že dolgo nisem videl takega pogleda) na cesti pa samo jaz. Od Bovca do Vršiča nisem srečal niti enega avtomobila!
Na Vršiču se srečava z Bogdanom. Njegov avto oddaja vonj po naviti mašini kar daje vedeti, da ga je gnal do konca; kar tudi prizna:) Taktično pustiva en avto na Vršiču, saj ga bova jutri, na sestopu iz grape med Travnikom in Šitami, potrebovala za transfer nazaj v planica.
Tamar
V Planici parkirava avto ob pol polnoči. Odločil sem se za hodečega avtopilota, saj se je utrujenost po današnjem dnevu že kar poznala. Ko sva prestopila prag koče v Tamarju sva dobila za dober večer buren odziv in kreganje s strani oskrbnika. Jezen in razburjen nama pove, da naju ne bo nikoli več sprejel v kočo ob tej uri, saj naju je moral čakati eno uro dlje, kot pa sva mu dala vedeti, da bova prispela.
A hkrati je očitno pozabil, da smo bili dogovorjeni, da bo pustil zadnja vrata odprta in da bova poravnala dolg za spanje zjutraj, tako da bova pustila denar na pultu. Torej brez potrebe naju je čakal, predvsem pa se razburjal, med tem ko bi lahko mirno spal ob svoji dragi v topli postelji. Zaradi česa vse se ljudje razburjajo!?
Zjutraj vstaneva pred vsemi, čeprav ne zelo zgodaj. Še preden pozajtrkujeva in se odpraviva v mrzlo jutro, že vidiva mimoidoče lučke. Ohoo, torej ne bova prva! Ko nama vidno polje dovoli, zagledava dva človeka, ki sta že skoraj pod smerjo. Kmalu se jima približava, nama pa še ena naveza, ki je hodila za nama. Torej, bomo tri naveze v smeri.
Začetek
Razmere so že od spodaj zgledale dobre. Ko je Bogdan prvič zapičil v trd sneg še cepine, smo vedeli da bo šlo hitro. In res. Prvo tretjino smeri (kar pomeni do vrha strmega dela) sva naredila v dveh raztežajih. Kjer je Bogdanu zmanjkalo nekaj vrvi do varnega stojišča, sem se razvezal in plezal za njim. Odlične razmere. Ne samo sneg – led, pač pa tudi vreme, saj ni bilo niti sapice.
Sledil je bolj položen del grape. Na točki, kjer sva zavila v desno, sem se spomnil svojega prvega plezanja v tej grapi z Andrejem, ki pa sva zavila v levo. Tako sem uspel plezati še po zame novi smeri, kar mi je zadovoljstvo še povečalo. V zgornjem delu grape smo sledili našim predhodnikom. Tu sva še midva pospravila vrvi in nadaljevala po čudovitih prehodih, ki so bili začinjeni s skalo. A kaj kmalu smo se spet znašli, v meni že znanem delu smeri, kjer je bil do vrha še dober raztežaj lažjega plezanja.
Zaključek
Ko stopiš na vrh takšne smeri, ki je postavljena v prečudovit ambient nasproti Jalovca, Ponc in ko seže oko na zelene vasice v Trenti, je užitek popoln. Smer smo v celoti preplezali v štirih urah in pol, sledil pa je še sestop na Vršič. A tudi ta ni bil prehud zalogaj.
