Turno smučanje v Lyngenških Alpah
Odprava v polarni krog
Kje so Lyngenške Alpe? Zakaj prav tja? Kdaj, kdo, kako, na kakšen način…? Mnogo je vprašanj, ki mi jih postavljajo prijatelji, znanci v povezavi z “odpravo” na Norveško. Na določena vprašanja lahko odgovorim zelo pragmatično, na druga sploh ne morem. Večina odgovorov pa je nekje vmes.
Lyngnške Alpe ležijo v polarnem krogu. Od nekdaj so me privlačili ti kraji. Kaj pa vem zakaj; najbrž zaradi dokumentarnih oddaj. Nekaj skrivnostnega je bilo v njih. Nedostopnega. Drugačnega. Predstavljal sem si, da so to kraji samote, širokih prostranstev in tišine. Drugačnih ljudi. Stanja, ki pa jih zdaj vse bolj cenim.
Priprava na odpravo
V začetku 2020 se prične odvijati Korona psihoza, ki se pozna tako v privat življenju kot v podjetju. Več kot vzponov je padcev. Pride leto 2021, ko se odločim za operacijo kile. Če že ne moremo plezat, pa lahko ta čas izkoristim za “remont”. Do ponovnega odprtja bom nazaj v formi. Vsaj tako mi obljubijo v zdravstvu. Kar je sledilo je bilo vse kaj drugega. Najbrž se napovedi dohtarjev nikoli ne bodo uresničile. Vmes si poškodujem še koleno in gleženj. Komolec pa je tako ali tako že dlje časa v okvari; rešitve pa tudi nihče ne pozna.
Po skoraj dveh letih se odpravim na turno smuko in končno malo bolj zadiham. Z Maretom greva v naše čudovite Julijce. Ugotovim, da lahko smučam, zato se mi kmalu utrne zamisel o smučanju v Lyngenški Alpah. Nekaj malega sem slišal od Lukca in Mihca, ki sta že bila na Lofotih in v Lyngnih. Večino informacij pa moraš tako ali tako pridobiti sam.
Preverim predhodne objave. Informacije GVjev. Naštudiram terene, naklone, termine, logistiko itn. Idejo zelo na kratko predstavim Marku, ki je bil takoj zato. No, malo se mi je zdelo, da takrat še ni vedel v kaj se spušča. A meni je bilo dovolj, da sem zagrizel v logistiko (rezervacijo letalske karte, rent a car). Nastanitev je prevzel Marko. Vse je bilo urejeno precej hitro, zato sva imela dovolj časa za trening. Prednost destinacij v “našem” svetu je v tem, da gre res vse bolj ali manj gladko in predvidljivo. V nasprotju s tretjim svetom. Obema svetovoma pa je skupno, da je potrebno na široko odpreti denarnico.
Avantura se prične
Prvega marca sva se zapeljala v Minhen, od koder sva za 315,00€ na osebo z letalom poletela v Oslo. Od tam pa naprej v Tromsø – arktično prestolnico. Najameva osebno vozilo za 13 dni, kar nama denarnico stanjša za celih 600,00€. Že v trdi temi vanj zloživa dve prasici, žakelj s smučmi, nahrbtnika in še nekaj drobnarije. Najprej ugotoviva, da ni posebnega mraza v arktični prestolnici. Potem pa, da sta trebuha prazna. Zato se odpraviva iskat najbližjo trgovino. Od tam pa naprej do končne postaje; najinega začasnega domovanja v Mobakknu, ki je od tod oddaljen približno 50km. Stroški zanj so znašali okoli 1.000,00€.
Prebudiva se v snežen dan. Prav nič nama ni jasno kje sva, kakšni so tereni, kam se najprej zapeljati in od kje smučati. Da bi to lahko izvedela, ni druge kot, da se usedeva v avto in zapeljeva … nekam. Najprej si ogledava širšo okolico, kjer kmalu najdeva izhodišče za izbrano lažjo, začetno turo. Težko preberljiv kraj Nordkjosboten. Z izhodiščem na točki nekaj metrov nad nič. Tereni izgledajo odprti, naklon primeren, sneg pa boljši ne bi mogel biti. Suh in globok. Preden sva turo zaključila v močnem vetru in tik pod mejo goste oblačnosti, srečava nekaj posameznih smučarjev, ki so uživali v vožnji proti izhodišču. Prvič iz višine uzreva fjord. Čeprav nad njim ni modrega neba in belih vrhov je bil pogled nekaj posebnega.
Drugi dan nedaleč od bivališča naletiva na sledi smuči, ki so se vile v bližnji gozd z redkimi drevesi. Odlična priložnost za prvi stik s snegom. Kmalu srečava skupino Nemcev, ki so prismučali po globokem pršiču. Usta so se jim kar sama od sebe raztegnila v širok nasmeh, kot se to zgodi otrokom ob polni, nezaklenjeni skrinji energetskih napitkov. Tako razmere kot njihove besede nama dajo vedeti, da bo smučarija fantastična. A hkrati bo potrebno biti previden s pravočasnim zaključkom ture. Snega je veliko, vidljivost pa je precej slaba. Krasen teren z globokim pršičem presmučava dvakrat in skupno narediva približno 800 višinskih metrov.
Trgovino v Nordkjosbotnu sva že spoznala. Zdaj se zapeljeva še do Lakselvbukta. Še eno lomljivo ime. Prijazna prodajalka naju nauči fraze “ha en fin tag”, kar pomeni imej se lepo oz. lep dan. Že pred tem sva se naučila tudi fraze “nå skal vi ta en øl” kar pomeni “zdaj gremo pa na pivo”. Nekoliko manj prijazne od prodajalk so cene. Ker sva bolj racionalna porabnika hrane in ne prehuda pivca se je dobro izšlo.
Lepota tovrstnih odklopov je v tem, da se v celoti lahko posvetiš aktivnostim, ki jih rad počneš. Popolnoma se fokusiraš na pripravo in izvedbo ture. Brez vsakršnih vsakdanjih motilcev. Nedavno sem prebral članek na temo AI (umetna inteligenca). Vprašal sem se ali nam bo tovrstna tehnologija, tudi nam navadnim smrtnikom, kdaj omogočila, da bomo lahko počeli samo stvari, ki jih radi počnemo. Torej, nekdo, ki rad smuča, pleza, igra košarko, raziskuje jame, obiskuje gledališča itn, bi neomejeno počel samo to. Sredstva in čas za to bi bila na neki način zagotovljena. V tem trenutku je seveda to utopija, a upam, da bo morda to dosegljivo kateri od daljne prihodnjih generacij.
Svoje cilje v Lyngnih sva seveda prilagajala glede na trenutno vremensko situacijo. Skoraj vsak dan je bolj ali manj snežilo. Zato sva v slabem vremenu izkoriščala nižje ležeče terene in vijugala v gozdu med redkimi drevesi. Razmere so nama dovoljevale, da sva stala na štirih vrhovih; dveh dvakrat in treh sedlih. V vseh treh primerih sva preventivno obrnila zaradi bodisi nevarnosti plazov bodisi slabe vidljivosti. Med prvim in trinajstim marcem sva smučala prav vsak dan, razen enega ponedeljka, ko so ceste zasedle arctic mašine.
Master chef Marko je bil glavni v kuhinji. Nekaj hrane in sestavin sva pripeljala iz Slovenije, ostalo sva nakupovala v dobro založenih lokalnih trgovinah. Sadje in zelenjava sta okusna. Ena izmed teh trgovin je Extra v Nordkjosbotnu. Iz dosedanjih odprav in izletov sem se naučil predvsem to, da je za uspeh potrebno poskrbeti za dobro hrano, hidracijo, spanje in počutje. Pravi balzam za dušo in telo pa je bila neverjetna tišina. Težko sem si predstavljal, da obstajajo takšni kraji. Iz okolja kje sam prihajam je to nepredstavljivo. Zagotovo gre Norvežanom na roke redka poseljenost; še posebej severnih predelov.
Stikov z domačini, pa tudi ljudmi v okolici, nisva imela. Ne veva kakšne poglede na nas turiste imajo domačini. Zdi se mi, da ne prav dobre. Dodatno čiščenje snežnih površin. Zasedene, že tako omejene, površine ob cesti. Svinjarija, ki jo pustijo za seboj kamperji. Smučanje in parkiranje po zasebnih zemljiščih. Vse to najbrž prispeva svoj delež k mrkim pogledom. A na žalost se mi zdi, da bo situacija iz leta v leto samo še slabša.
Ker sva bila popolnoma osredotočena na smučarijo in avanture z njo povezane, se na žalost nisva uspela zapeljati v Tromsø, in si ogledati kakšen muzej. Zagotovo bi bilo zelo zanimivo videti etnografske značilnosti v polarnem krogu. Ob omembi polarnega kroga vsak najprej pomisli na mraz. Dokler je samo na nivoju razmišljanja je vse vredu. Ko pa ste sami del mraza, pa je situacija lahko precej bolj resna. Sama sva se znašla sredi dotoka hladnega zraka, ki je potisnil termometre vse do 25ºC pod ledišče.
Najin cilj je bil ta dan Storvastinden. Dolg, položen hrib. Le zadnji del vzpona je bil bolj strm. Preden sva prišla do prvih sončnih žarkov sva morala prečiti širok gozd v senci. Tu, v mraziščih je mraz še bolj grizel. Prsti na desni nogi so bili otrpli do te mere, da sem resno razmišljal o povratku na izhodišče. Na srečo so kasneje sončni žarki poskrbeli, da sem lahko nadaljeval.
Zaključek
Ko zapade veliko snega in se poveča plazovna nevarnost je dobro izbrati hrib, ki ni prestrm in omogoči, da žolna ostane pod jakno, lopata in sonda pa v nahrbtniku. Za takšne dni priporočam hrib Perstinden. Leži nad mestom Nordkjosbotn. Na vrhu nudi prelep razgled na bližnji fjord in hribe proti jugu. Smučanje pa je fantastično. Praktično vse do avtomobila se prismučate po celcu. Izhodišče je praktično na nuli, vrh pa dosežete na 915 metrih nad morjem.
V lepem spominu mi ostajata turi na Stalloborri in Ellentinden. Oba vrhova sta v divjem okolju, kjer boste imeli veliko smolo, če boste srečali turnega smučarja. Pobočja so bila prekrita z nedotaknjenim snegom, nad njimi pa prekrasni vršaci vseh oblik. Pod Stalloborrijem sva prečila široko jezero, ki daje avanturi prav poseben pečat. Najprej nekoliko oklevaš ali stopiti na zasneženo ploščad, a se prav kmalu prepričaš, da so temperature in sneg, tekom preteklih mesecev, naredili svoje.
Lyngni, se vidimo naslednjič!
P.S.: Spodaj lahko preverite spisek opreme, ki je bila z nama, ogledate deset minutni video in galerijo slik
