Mala in Velika Mojstrovka

332. (12.01.2013)

Ko se peljem čez Sorško polje je še vedno trda tema. Začem razmišljati o tem, kdaj se pravzaprav dan sploh začne. Ali se nisva zmenila prezgodaj? To je zelo nenavadno, saj se običajno vedno dobimo prej prepozno kot prezgodaj. A vseeno sem že pokonci, drvim skozi temo in poslušam glasno musko. V Kranjski Gori poberem Robija, ki skupaj pičiva naprej proti Vršiču. Še vedno je tema, a tam daleč na vzhodu se malo že svetlika. A še vedno ne toliko, da bi bila lahko brez čelke. No, saj jaz se bil brez, ker sem jo pozabil doma…

Pri koči s spominki vidiva lučke, ki se pravkar odpravljajo navzgor. Pa le nisva niti prva niti sama. Oceniva temperaturo in ugotoviva, da je potrebno čimprej na glavo nataknit kapo in na roke rokavice. Kmalu sva pripravljena in na prvi strmini že ujameva poba iz skupine, ki je bila prad nama. Začnem razmišljati kaj to pomeni. Kaj nihče več nima kondicije? Kar se moje kondicije tiče je bolj ko ne na psu, saj zaradi številnih obveznosti in razbolelega gležnja nič ne treniram. Zato sem se začel čuditi, kako sva lahko koga sploh dohitela. Ali drugi trenirajo v minus(-)? Ni mi jasno, zato jo mahneva naprej in na drugi strmini ujameva še preostala dva, ki sta se odločila, da jo mahneta v Pripravniško grapo. Midva sva šla naprej v Župančičevo grapo.

V prvem člebu ugotoviva, da so razmere res super. Trd sneg! Ko velečeš stroje iz snega, ti lepo zacvilijo. Razumem kot čisto veselje do sodelovanja:) Kar pa mi je sploh všeč pa je to, da je, zaradi šteng, napredovanje res enostavno. Če bi se štenge še premikale, bi bilo kot, da bi hodil po ljubljanski Nami:)

Pod zgornjim, malo bolj strmim delom smeri se naju dotakne še sonce. Fenomenalno. Že dolgo nisem plezal v tako dobrih razmerah. Ko imaš toplo sonce v hrbet, trd sneg, zanesljiv korak… Ja, to je to!

Na vrhu kar padeva čez greben. A tukaj je konec? Nato pa že marširava naprej mimo Male Mojstrovke proti ta Veliki. Čez kakšne pol ure že stojiva na vrhu ta Velike. Med vzponom si ogledujem kako se bom postavil med smučanjem po smeri vzpona. Zdi se mi kar strmo. Mogoče zato, ker lotos še nisem nič kaj presmučal. A na vrhu se vseeno odločim, da poskusim. Najprej naredim po vršnem platoju dva zavoja. Zdi se mi odlično. Robi je sestopil že prej in je že daleč pod mano. Mene pa so zamudili pozabljeni stroji in sem jih moral ponovno nameščati na nahrbtnik. Jasno, pade nekaj kletvic. Na vrhu me opazujeta dva modela. Eden od njiju ima tudi namen smučati po tem žlebu. Nekaj se mi zdi, da ni povsem siguren vase. A se bo že sam odločil! Nekaj zavojev do prečke je res strmih in kar dobro izpostavljenih. Pred prečko malo postojim in si začrtam smer smučanja. Že pri vzponu sem videl, da na sredini prečke iz snega moli ostra skala. Temu sem se moral izogniti. Tako se je tudi zgodilo in že sem bil v žlebu. Sledi nekaj strmih zavojev in še ena krajša prečka, ko sem prišel do odprtega terena. A še vedno si ne bi smel privoščiti nobene napake, saj je spodaj kar dobro izpostavljen teren. Po zadnji prečki zagledam Robija in sledi le še spust na široko pobočje pod Malo Mojstrovko. Smučarija se mi je zdela zelo lepa in smučljiva. Takšnih razmer letoš še nisem imel. Tudi nadaljevanje do Grebenca je bilo, za moje poje, zelo dobro. Čeprav so nekateri jamrali, kako slabo je. No, če imaš cepin v roki med smučanjem iz Male Mojstrovke, potem drugače skoraj ne more biti. A bolje to kot …

Le nekaj metrov pred Grebencem sem moral sneti smuči, a sem jih potem zelo hitro nadel nazaj na noge. In tudi smučarija iz Grebenca je bila zelo dobra. Najprej sicer malo trda, a v povprečju zelo dobra.

Kmalu se spustim v prečko nazaj proti grapam. Z Robijem sva bila zmenjena, da greva še v Butinarjevo grapo, saj še nisva preko dnevne časovnice. Ob pogledu v grapo bi se raje obrnil, saj je bilo vse črno od številnih plezalcev. A sem kljub temu nadaljeval in bil čez kakšne pol ure na grebenu. Sledil je še sestop nazaj do smuči in spust v dolino. Imel sem občutek, da bi si lahko privoščil še kakšno grapo več. A sem se hitro strinjal, da je bilo za začetek dovolj. Pa drugič…

Da je bilo žrtvovanje zgodnje jutranje urice koristo je še enkrat več potrdilo vreme prav tedaj, ko sem v podnu odpel smuči. Na vrhu je začelo močno pihati, oblaki pa so večji del Mojstrovk povsem zakrili.

Dodaj odgovor

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.