404. (September 2018) Matterhorn po levjem grebenu
Že dolgo je tega, ko se je Matterhorn po levjem grebenu pojavil na spisku hribovskih želja. A znova in znova se je prav vsakič izmuznil zaradi slabega vremena ali pač klasičnega razloga – pomanjkanja časa.
Z Gregom se na žalost ne uspemo uskladiti (čeprav se na koncu ironično ob istem času znajdemo na istem mestu), z Janezom in Milošem pač. Najprej je plan aklimatizacija na Gran Paradisu, a smo ga odpovedali zaradi prekratke vremenske luknje in se zapeljali direkt v Cervinio. Že vnaprej sem vedel, da bo zaradi tega bolela glava, trpel utrip in dihanje.
Prihod v Cervinio
Le še dobra ena ura je ostala od ponedeljka. Parkiramo na osamljenem parkirišču, kjer zgleda, da nikomur ni mar za nas. Miloš zaspi kar v avtu, midva pa pod zvezdami ob avtomobilu. Kakšen pogled! Tisoč zvezd da vedeti, da smo nepomembne pikice v vsej tej veličini…
Zaradi spremembe plana smo bili organizacijsko bolj bosi, kar smo želeli popraviti v vodniškem uradu. A mojster “šoferđija” se ni pustil prepričati, da bi nas ali vsaj naše nahrbtnike, zapeljal 800 metrov višje do koče Abruzzi. Bi bilo kar pošteno, če bi mu nekdo pokazal sredinca, saj je imel dovolj prostora v avtomobilu …
A kaj bi se razburjali. Jutro je čudovito, dan še mlad, mi pa tudi polni optimizma. Po dveh urah in še nekaj smo na bajti Abruzzi. Tu se cesta spremeni v stezo. Ambient je res krasen. Na eni strani ledenik Monte Rose, nad glavo pa 1600 metrov Matterhorna. Današnji cilj je bivak Carrel na višini 3800m. Do tja pa smo morali prehoditi še 1000 višincev bolj ali manj šodrasto stezo in nekaj strmih odsekov, ki so bili zavarovani z debelo ladijsko vrvjo.
Bivak Carrel
Tik pod bivakom se naredi zastoj, saj gospa francoska ni in ni mogla preko strmih plat. Šele ob našem vzpodbujanju, navijanju, skandiranju in prišepetovanju kako se stegniti do grifov ter še posebej ob vlečenju vrvi njenega kolega v navezi in kolega iz xy naveze nad previsom, uspe premagati oviro. Takoj za naslednjim robom že zagledava bivak.
Še preden pa vstopiva na plato se morava boriti z groznimi vonjavami dreka (po domače), saj je WC bivaka speljan tako, da iztrebki (vključno z wc papirjem) padajo naravnost na dostop k bivaku. Kaj pa čistilna naprava?
Sledi hidracija in hrana. Kolikor pač lahko. Po 1800 višincev mi prav veliko hrane ni teknilo. Zgleda, da je sončni zahod vključen v ceno, saj se nas kar tre pred ograjo. Morda bi bil še kdo več, če ne bi tako smrdelo …
V bivaku nas je prespalo nekaj čez 40 Matterhorna željnih. Se pravi, nič pretirana številka in ravno pravšnja za lagodno spanje. A le z vidika prostora. Utrip srca in plitko ter hitro dihanje nista dovolila mirnega spanca. Le za kakšne pol ure ga je bilo, ostalo pa obračanje, gledanje na uro in čakanje na drugo uro in pol zjutraj.
Odhod na vrh
Vstanemo med prvimi. Ob treh smo pred bivakom in v prvem strmem raztežaju opremljenem z debelimi vrvmi. Lahko bi rekli tudi, da smo vstopili v ferrato na višini. Skupaj plezamo nenavezani ob družbi tisočerih zvezd in osvetljene Cervinie. Kmalu se malo zatakne, a takoj nato Grega najde pravo nadaljevanje. Zdi se mi, da je okoli nas veliko šodra; no vsaj na strmih delih in tam, kjer smo plezali, je bila skala dobra.
Ob vrvni ograji srečamo tri tipe, ki so zgleda prenočili na hribu. Nad njimi pa še trije, ki se pripravljajo na spust ob vrvi. Kmalu pridemo na sneg, kjer si z Janezom natakneva dereze. Zaplezava v gladko plato brez grifov. Še dobro, da je temno kot v rogu, da se ne vidi ledenika kakšnih 1000 metrov nižje. Psiha prvič na testu!
Sledijo raztežaji strmih snežišč in plezanja po grebenu. Tu nas s strani obišče tudi veter. Spredaj se vidijo lučke Mokota in Miloša. Z Janezom napredujeva po svojem tempu. Na grebenu je nekaj skokov, ki so videti za domače GV-je prav smešno lahki. Sam pa se prestopam in iščem kje neki so kakšni uporabni grifi in stopi!? Kmalu naju ujamejo hitri gorski vodniki s klienti in začne se štrikanje in prestopanje preko številnih vrvi. A vseeno se uspemo nekako zmeniti kdo se postavi kam in kdaj naprej ali nazaj.
Še malo
Vedno bolj me zdeluje višina. V glavi misli kljuvajoče ugotavljajo, da bi bilo dobro vrh hriba doseči čimprej. Pijeva bolj malo, jeva še manj. Naenkrat srečava Mokota in Miloša, ki sestopata. Povesta, da do vrha ni več daleč. Kar je nekaj drugega od modela, ki pove, da imava pred sabo še kakšne pol ure vzpona!? Na srečo sta imela prav Moko in Miloš.
Na vrhu pa prav… Fantastični pogledi, občutek olajšanja. A le za trenutek. Le toliko, da sva se slikala ob križu, ki nosi neverjetno zgodovino tega hriba. In nekaj pogledih na vse strani neba. A takoj zatem neizbežen preblisk in misel na sestop. Zdaj smo šele na pol poti!
Sestop
Do Pic Tyndalla narediva štiri spuste ob vrvi. Po grebenu se poskušava čim hitreje prebiti preko krajših skokov in gladkih plošč. Na snežišču ponovno narediva dva spusta ob vrvi in tik pred prvim kopnim abzajlom sprostiva vrv dvema špancema, ki se jima je zataknila v razpoki. Na tem spustu ju ujameva in prehitiva. Do bivaka sledijo še štirje spusti. Nato pa olajšanje, a je še daleč do lagodnega sprehoda na sestopu. Po kratkem okrepčilu s pijačo sledi pakiranje in odhod iz bivaka nazaj proti koči Abruzzi.
Z Milošem in Janezom smo se dogovorili, da se prvi del skupaj spustimo ob vrvi, nato pa vsak po svoje do avta. Miloša kondicija ne more in ne more zapustiti. Janez solidarno še del poti nadaljuje z menoj, nato pa tudi on pospeši proti dolini. Spustijo se meglice, kmalu za tem pa se še stemni. Na enem od ovinkov opazim možakarja, ki je prejšnji večer prespal nasproti mene v bivaku. Takrat sva izmenjala par besed. Povedal je, da je prespal na vrhu Matterhorna, kar je na meni pustilo kar močan vtis. Tokrat pa si z njim ne želim izmenjati niti besede. Saj v zraku čutim neko napetost, da se bo vsak čas ulilo …
Nazaj …
Čez par minut začutim prve kaplje. Preventivno si namestim vetrovko in pripravim čelko. Še preden si jo nadenem jo moram že uporabiti. Ubiram vse bližnjice kar jih je. Nakar se v bližini zabliska, zagrmi in ulije kot iz škafa. Pada vedno bolj in bolj. Po cesti (bližnjic ne upam več ubirati) teče pravi potok, ki se je naredil v parih minutah. Ceste pa ni in ni konec.
Iščem odcep, ki me bo pripeljal na izhodišče v Cervinii. Sprva ga v čisti temi in le ob rahlem soju čelke, zgrešim. Se vrnem za par deset metrov in poskusim srečo. Po zemlji in blatu uspešno pridem do parkirišča v Cervinii in nazadnje še do šotora, ki je tako prikupno nameščen ob našem avtomobilu. Seveda nismo postavljali svojega, pač pa smo prespali v tem.
Ko pomislim na prvopristopnike se počutim prav bedno in zelo majhnega, saj v tistem času in v tisti opremi to res ni bil mačji kašelj. Ne glede na daljši čas osvajanja gore. Ko pomislim tudi na trenutno opremljenost smeri z ladijskimi vrvmi, verigami in jeklenicami, pa mislim, da se sploh nimamo pravice primerjati s prvimi plezalci. Pravzaprav me to spominja na nekakšno manjšo goljufijo. Kot lovljenje rib z dinamitom….
Kar pa še vedno ohranja goro prvinsko pa je narava, strme flanke, skala, sneg in led, zvezdnate noči, mrzel in oster veter, neverjetni pogledi na ledenike… Tako kot takrat, bi tudi danes gora vsako nepravilnost kaznovala s pristankom tisoč metrov nižje na ledeniku. V tem pogledu pa mislim, da se gora ni kaj dosti spremenila.
Lep izlet, ki se ga bom spominjal …