Nove tehnologije omogočajo … marsikaj. Tako sem se tudi jaz odločil, da v okviru GORNIK-a, sporočam svoje besede javnosti na ta način. Do zdaj sem objavljal na GORNIK-ovi spletni strani. Ampak… Dela z enim postom toliko, da glava boli. Ker bo kmalu ugledala luč sveta tudi povsem na novo oblikovana Gornikova spletna stran, bo del le-te tudi tale blog. Arhiv vseh do zdaj zbranih reportaž pa, upam, da nam bo uspelo spravit na strežnik kjer bi bile lahko dostopne še naprej.
304. DKV (17.06.2012)
Naj bo kot uvodni prispevek v tem blogu zadnja tura, ki še ni bila nikjer objavljena. Ko bo čas dopuščal pa bom v blog dodal tudi ture, ki so se odvile že pred to, zadnjo turo.
V preteklem vikendu (uf, kako čas beži; danes je že spet petek) sva se z Robijem podala v Krmo. V Trapez Velikega draškega vrha v smer DKV. Bil je idealen dan; brez oblačka, temperature v dolini ubijalske, v hribih prav prijetne, še posebej na severnih straneh. Slišali so se samo nepotrebni glasovi nekih planincev, sicer pa mir. Nikjer ni bilo frikovske gneče. Le spokojen mir ter sem in tja oglašanje planinskih kavk.
”A dve do tri ure bova hodila do vstopa? Neeee, ziher bova prej na vstopu”. V to sva bila prepričana le do vrha prvega melišča, kjer sva ugotovila, da vstop v smer ni na tem mestu, pač pa najbrž daleč za prvim vogalom. In res je bilo tako. Do vstopa sva prišla po dveh urah hoje.
Prva dva raztežaja obdelava nenavezana, ko se znajdeva pred strmim delom prve petice. Ugotoviva, da je skala res dobra, da je klinov mnogo in da bo prava uživancija. Smer je v raztežajih, ki so označeni s petko, kar vredna te ocene. Ko sva mislila, da sva že preko detajla smeri, se je ta postavil na pot in le nekaj gifov nad tem se pojavi še en težji del. Smer krasijo lepe platke, previsi in zajede ter poči. Čeprav je smer res zelo lepo opremljena, se je sem in tja pojavil kakšen odsek, kamor sem rade volje stisnil frenda ali jebo.
Tik pod vrhom naletiva na votlino, kjer je imela kavka svoje mlade. Štant sva imela dokaj blizu. Dovolj, da je ta stara na kup zbrala vso svojo žlahto. Ta pa je na Robija zlila jezo in kletvice z mislimi, da naj se čimprej pobereva. Oba miroljubna sva se pač odpravila naprej po smeri preko raza v lažjo grapo in po njej na res lepo livado. Prav tu, na koncu smeri je sledil še vzklik (matičarski f…) in pa malica.
Ker je imel Robi popoldan še ”šiht” se nisva kaj dosti obirala. Krajši postanek sva naredila na Vodnikovi, potem na bohinjskih vratcih in pa na Malem polju. Povsod kakšno minutko. Po dolgih treh urah sestopa sva se v Krmi znašla med šestošolčki, ki so sestopali s Triglava. Vsa čast.
Pri kovinarski bajti pa še en pir in lep dan je bil za nama.
