343. (31.08.2013)
Že res, da ponavadi zamudim, a ne več kakor kakšnih 5 ali 10 minut. Tokrat pa je šlo čez rob… Namesto budilke, me zbudi Rado, vendar že ob uri, ko naj bi se dobila. Niti ne vem česa bi se najprej lotil. Cela panika! Na srečo sem robo pripravil že prejšnji večer, tako, da nase vržem le obleko, zajtrk pa spravim kar v posodo, ki je šla z menoj v avto. V želodec pa še kakšne pol ure kasneje za volanom. Vmes pokličem Grega in se poskusim dogovorit, da bi šla midva po svoje s čemer ne bi ovirala njihove ”odprave”. A Grega se ni dal in tako smo se z zamudo vsi skupaj dobili v Mojstrani, kjer sva se še skoraj priključila napačni skupini:)
En avto pustimo na Poldovem rovtu, saj je bil plan sestopa čez dvojko, a se je kasneje izkazalo, da bo ta tura še malo počakala. Z drugim avtom se zapeljemo v Vrata in od začetka parkirišča pičimo proti Spodnjemu Rokavu. Praktično vse prehode najdemo, le pod vrhom smo iskali za odtenek več, a tudi tu ni bilo večjih težav.
Vstopimo v širok žleb, ki je povprečno slovensko krušljiv. Anita dobi en kamen v roko, kar nekaj pa jih je zletelo mimo (na srečo). Kompaktnost skale se kar nekaj časa ne izboljša. Prav pod ”ta lepšim” kaminom nas dohitita Kavbojc in Lola iz Čao. Skupaj gremo potem vse do Aljaža:)
Ena naveza se odpravi pogledat stanje za greben, kjer se odločijo, da bodo nadaljevali kar tam. Mi štirje pa se odločimo nadaljevati po drugi strani. Spodaj se navežemo, saj kaže, da se bo smer višje gori postavila pokonci. In res. Po polovici raztežaja prideva s Kavbojcem do žleba, ki je bil kar siten. V celi smeri sva imela nameščenega le frenda in grife bolj ko ne obrnjene navzdol. Zgoraj smo prišli v divji ambient sten in širokih gred. V iskanju prehodov smo sledili Gregu, ki je že zaplezal v izstopni kamin. Tu je skala res dobra. Skoraj vsi se zbašemo v kamin, kar je bilo že kar malo smešno, saj je bila spodaj udobna greda. Z Gregom se dvigneva nad kamin, kjer se nama kmalu za tem pridružijo še drugi. Sledimo zelo široki gredi, kjer pravzaprav poteka tudi sestopna pot – smer.
Po vršnem grebenu se povzpemo tik pod vršno glavo. Kjer pa je postalo vse skupaj spet malo smešno, saj je sprva zgledalo, kot da ni prehoda na vrh. Kavbojc najde zanimiv in kar dobro izpostavljen prehod po polici na drugo stran glave. Tu pa se je spet ustavilo, saj je bil spodaj siten skok, naprej pa nagravžno, oranžna, drobljiva niti ne polica. Janez je že dodobra v njej, a se previdno spravi nazaj na ozko gredo. Jaz najdem prehod malo nižje, kjer mi sledi še Janez. Skupaj po lažjem plezanju doseževa vrh. Grega, Anita in Rado pa se na vrh povzpnejo iz južne strani po nekem kaminu.
Na vrhu pa res krasni razgledi na vseokoli. Proti severu Škrlatica z Žandarji, pod njimi Srednji Rokav in vrh pred njim, na vzhodu Dovški križ, proti jugu pa Stena v vsej svoji veličini!
Nahrbtnik obrnem na glavo, iz njega pa pade – MALICA:) Po kakšne pol ure krepčanja se obrnemo in spustimo z vrha. Nekaj razmišljamo o abzajlu, a se odločimo za peš sestop. Kot je bi vzpon na glavo smotan, je bil tak tudi sestop. Če ne še za malenkost bolj. Nadaljevanje sestopa je zanimivo. Ves čas iščeš prehode, a ti to močno olajšajo možici, ki so praktično na vsakem ovinku. Le prvega je potrebno najti, ki pa leži, kot sem že zapisal, levo od izstopa iz kamina in prihodna na široko gredo (v smeri vrha).
Že na vrhu mi ni prav nič dišal podatek, da se moramo na sestopu dvigniti pod vrh Škrlatice. A kaj češ… Po kakšnih pol ure vzpona, je bilo tudi to za nami.
Sledil je le še dooolg sestop na IV-ko, od tam pa do Aljaža. Fajn avantura.
