331. (22.12.2012)
Že dolgo nas ni bilo v tem koncu. V zahodnih Julijcih, namreč. Tokrat sva se z Lojzom odpravila do Sella Neveje. Na slovenskem trgu parkirava in ugotoviva, da sploh ni tako zelo mraz. Istočasno so na parkirišče prihajali žičničarji, kar je obetalo vrvež na smučišču, ki pa ga ni bilo. Po nekaj metrih ugotoviva, da je z najino kondicijo nekaj narobe. Kot da bi skopnela. Kako ne, če pa nič kaj dosti ne migava. Zato se odločiva, da greva bolj ”lagano sportski”. A sva prav začudena, ko ugotoviva, da pa so drugi hribolazci še slabše opremljeni s kondicijo kot midva, saj sva jih nekaj pustila za seboj nekaj pa prehitela. No, ja, si rečeva, pa le še nisva za staro šaro!
Pri koči Gilberti vidiva, da so špure speljane tudi proti Uršiču in pod Prestreljeniško okno. Pa da je vse polno ljudi že na poti proti Uršiču. Midva se usmeriva v levo proti Prevali. Ko se spustiva v luknjo naju zgrize mraz, a že na Prevali naju pogreje toplo sonce. Kako fajn! Sledi še slabe pol ure do Škrbine pod Prestreljenikom, kjer se odločiva, da greva še na vrh Prestreljenika. Brez smuči in z enim parom derez. Moje so ostale v avtu. Tukaj se nama pridruži še en Tržičan. In tako gremo v troje na vrh. Sprva se dvignem na greben pod strmino, kjer ju počakam. Jima dam prednost in sama nadaljujeta po strmem pobočju. Ko pa naredita še bolj konkretno gaz od tiste, ki je bila rahlo že narejena, pa se naprej podam še sam. Dobimo se na vrhu, od koder sežejo lepi razgledi daleč naokoli.
Sledil je še sestop, ki pa ni bil nič kaj sproščen. Vsaj zame ne. Z Lojzem skupaj sestopava, na Škrbini pa se srečava še s Tržičanom. Vzameva si še čas za tople sončne žarke, nato pa se še midva spustiva v dolino. Nazaja do Neveje, od tod pa do Danice v Mojstrani, kjer se srečava še z Gregom. Fajn dan!
