309. (30.06.2012)
Z Urbanom sva se dobila v Mojstrani, ko se je naredilo že jutro. Se pravi, da nisva pretiravala z zgodnjo uro. To se je potrdilo tudi v Kotu, kjer sva komaj še našla prostor za najin avto. Malo čudno sva pogladala enaga izmed planincev, ko si je že pri avtu natikal plezalni pas. Ampak, sto ljudi, sto čudi!
Že po prvih korakih naju je oblil pot. ”To bo vroče, danes”, si rečeva in pičiva dalje. Prvi postanek narediva pri studencu. Zaradi vročine še studenec ni prav nič hladen. Greva dalje in že sva pod skokom pod Rjavino. No, saj ni šlo tako hitro, saj sva do vstopa, ki je malo višje od skoka, rabila več kot dve uri.
Vstop hitro najdeva in ugotoviva, da lahko kar lep del smeri plezava nenavezana. Vse do najbolj očitne police v steni. Nekoliko bolj desno od grede naletiva na klin in prusik v njem. Tu se naveževa. Prostora je ravno toliko, da sva bila zelo previdna, da nama ni kakšen kos opreme zletel v prazno. Tja, kamor so kasneje leteli konkretni kosi skale. Vsaj na začetnem delu, saj je bila skala zelo krušljiva in mokra. A se je to prav kmalu izboljšalo in plezanje je postalo prav uživaško. Sledilo je cirka šest raztežajev lepega plezanja. Sem in tja sva spustila kak kamen v dolino, a po večini je skala res dobra. Kar nekaj vmesnega varovanja sva namestila, da je bila plezarija varna. Tudi kak štant je bilo potebno nabiti. A, jasno, to paše zraven. Najlepši del smeri je prav detajl smeri. Lepe poke in dobra skala, čeprav mi je en kos skale prav tukaj spet ostal v roki. Zadnji raztežaj je pripradel Urbanu (mimogrede; to je bil Urbanov debi pri zabijanju klinov in plezanju v enakovredni navezi – mora dat še za pir:), ki pa se začne z lepim kaminom in kasneje preide v dvomljivo zajedo in na koncu v še bolj dvomljiv (kar se tiče skale) previs. Nato padeš v šodrasto kotanjo in tam je bilo vsega konec. Presenetljivo hitro! Bolj iz previdnosti ostaneva na vrvi še izstopno gredo, na koncu pa se razveževa in sprehodiva na sam greben Rjavine.Tu se pokaže Krma in vabljive trate tam spodaj. Naju pa so čakali še neodstrnjeni prehodi (tu še nisem hodil) in cel greben do vrha Rjavine. Prehodi so bili lepo plezljivi in po kakšne pol ure stopiva na nekakšen predvrh Rjavine, ki pa je bil še slabe pol ure oddaljen od vrha. Najprej se z njega spustiva za kakšnih 50 do 100m, nato pa spet navzgor, prav do vrha. Naj omenim, da sva imela oba samo še kakšen požirek vode v nahrbtniku, naju pa je, poleg dostopa na vrh, čakal še zelo dolg sestop nazaj v Kot. Upala sva, da bova naletela na kakšen izvir z vodo. Sprva je bolj slabo kazalo. Kar naenkrat pa se izza vogala pojavi voda, ki je v kapljicah (dobesedno) polzela po skali. Nekako sva jih uspela ujeti v najini plastenki in sestop ter življenje je postalo spet lepše.
Po dvanajstih urah sva z Urbanom prišla nazaj k avtu. Nato pa Urban na piknik, jaz pa v Vrata in s familijo na bivak. Lep dan!