345. (21.09.2013)
Že dolgo časa je bila na listi želja. Pa zaradi takšnih ali drugačnih razlogov nisva prišla skupaj. No, med razlogi je zagotovo tudi primerna vplezanost in pa nekakšno straho spoštovanje.
Tokrat pa so se zvezde postavile v pravi vrstni red in tako sva z Bogdanom zaplezala v Sivi ideal. Pravzaprav, ko sva se slišala po telefonu, sva imela oba v mislih isto, prav to smer, ki jo je sicer predlagal Bogdan. Kako zanimiva so včasih naključja:)
Ker je Bogdan smer plezal tokrat že tretjič, z dostopom pod smer ni bilo večjih težav. Spodaj je dostop do lovske steze, no ja, zanimiv. Bolj ko zadaneš pravo grapo, lažji dostop te čaka. Opisa ne bom navajal, ker ga ponuja Mr. Google.
Najprej je padla ideja, da bi prvi v smer zaplezal tisti, ki bi mu to namenil žreb. A sva se prav po evropsko (baje dogovorno) zmenila, da bo prvi raztežaj plezal Bogdan, drugega jaz, in potem tako naprej… Že spodaj je bilo videti, da zna biti smer mokra. Pa tudi lepo kompaktna. Oboje se izkaže kot resnično. Kompaktnost smeri se vleče čez celo smer, mokrota pa naju je presenetila tri raztežaje pod vrhom, kjer je bil skoraj cel raztežaj povsem moker. Čeprav, resnici na ljubo, se je dalo, skoraj vedno, najti približno suhe grife. No, nekaj le-teh je bilo pa res nesramno mokrih, a sva se uspela uspešno prebiti tudi čez te.
Sama smer je kar precej pokonci. Značilno za smer pa je tudi to, da težave ne popustijo prav v nobenem raztežaju. V vseh 11-ih. Vmes, ko je sonce dobilo prosto pot do naju, je bilo precej vroče. Zato si nisem mogel predstavljati, kako bi bilo, če bi naju preko večji del smeri, ne zakrivali oblaki. Najbrž bi se ponovila Bogdanova zgodba o vroči gumi na plezalkah in posledično ”opeklinah”:)
Preden sva izplezala skozi izstopni kamin v lažji svet, sem nekajkrat pomislil na Petrovo zgodbo, ki se jo lahko prebere v Primorskih stenah o prvenstvenem vzponu. Šele tako si lahko nekako, čeprav najbrž precej površno, predstavljaš dimenzije takratnega plezanja; še posebej v razmerah kakšne so bile tiste dni.
Na robu strme stene, kjer se konča sama smer, sva se razvezala. Jaz sem globoko vzdihnil, saj se je delno že poznala utrujenost. Bogdan pa je splezal še na bližnji stolp in pogledal v megledeno praznino okrog in okrog.
Po prijetnem sedenju, malici, kakšni spontani šali in opazovanju čudovite naravne kulise, sva se povzpela še po lažjem svetu na prostrano vršno pobočje. Ko sva stopila mimo zadnje planike na rob, se je odprl pogled na raztreseno skalovje, mimo katerega sva morala poiskati prehode do nadelane poti, ki vodi nazaj v dolino. Čeprav je sestop kar dolg, pa je le-ta minil kar hitro. Samo debatirat je potrebno ves čas…:).
S tem, ko sva z avtom zapeljala nazaj proti Logu in se še enkrat ozrla proti Jerebici, sva za seboj pustila še eno krasno avanturo …
