356. (09.03.2014)
Glede na ugotovitve glede moje kondicije in moči v nogah in rokah, pokličem Luka in mu povem, da z mojim izletom v Bovec ne bo nič. Zavzamem se za krajšo turo, ki bi ji bil lažje kos. Luka še razmišlja, a se en večer prej slišiva, da greva pogledat v Veliki vrh.
Zjutraj parkirava med prvimi in po nekaj metrih jo tudi v pobočje rajžava kot prva naveza. Le kje ima folk kondicijo? Dostop je kar znosen, le pod smerjo se nekoliko udira, a ni sile. Tu se napraviva in namestiva opremo. Luka poda prošnjo, če je lahko on tisti, ki bi zečel s plezanjem. Prav z veseljem mu prepustim mesto… Kasneje se izkaže, da je bila to res dobra odločitev. O tem malo kasneje.
Videti je, da so razmere krasne. Kaj kmalu bo konec vrvi, na kateri varujem Luka. Še pet metrov, se že petič zaderem. A me najbrž sploh ne sliši, saj se ves čas usuvajo kar konkretni pršni plazovi. Le od kod? Vrvi je konec, zato se začnem pomikati po stožcu proti žlebu in s tem dajem Luku prosto vrv. Vpijem proti Luku, če me varuje, a odgovora ni. Jasno, pršini plazovi… Vrv se je napela. Naredim korak in vrv se spet napne. Pa še dva koraka. Vrv je obstala. Čakam tudi jaz, da se vrv ponovno napne. Čez nekaj časa, ko se vrv ponovno napne, se odločim, da štartam. Juhu hu… si rečem, saj so razmere za moje pojme res dobre. Trd sneg, vmes tudi led, cepini grabijo… Kaj bi še rad? Lepo napredujem, le ta pršni plaz nenehno leti po meni in me zelo močno zasipa. Na trenutke se moram povsem ustaviti in čakati, da se vsaj malo umiri.
Ko pridem nekje do četrtine prvega raztežaja in malo pod prečko, vse to pa je v precejšnji naklonini, zgrožen opazujem kako se mi izpod čevlja v globino kotali desna dereza. Piz…! Fac…! Cepina dobro držita, težo telesa preselim na levo nogo. Z desno nogo pa iščem oporo, a kaj ko je prav na tem delu vse ledeno. Kaj vse se mi je v tem trenutku motalo po glavi!? Iščem rešitev, medtem ko me na polno zaspa pršni plaz. Razmišljam kaj storiti! Tako ne more iti naprej. Le kako bom v ledu plezal s samo eno derezo in praznim gojzarjem!? Zavpijem proti Luku, a odgovora ni. Le kako, če je taka norišnica v žlebu. Čutim, da imam celotni obraz odet v snežen oklep. Z desnim gojzarjem panično zabijam nogo v led, a ne gre. Na desni je skala. Kaj ko bi zabil v skalo klin? Ampak kaj potem? Pa ja ne bom obvisel na klinu? Takrat se sploh nisem spomnil, da bi me Luka spustil nazaj pod smer. Vendar pa tudi to takrat sploh ni bilo vprašanje, saj niti slučajno nisem vedel kako me Luka varuje. Lahko, da bi bil štant povsem improvizoriš. Se pravi, ne morem dol! Rešitev je le navzgor. A kako? Na srečo so bile razmere res tako dobre, da so cepini odlično grabili.
Za dolžino telesa se dvignem po levi derezi, z desno nogo pa iščem oporo v skali in kasneje še na Lukovih stopih. Napredujem! Zaradi plazov sploh ne vidim kam naprej. Očala so povsem zabita s snegom. Pogledam izpod čela in se usmerim za vrvjo. Uspe mi priti preko roba. Na trenutke me tudi vrv vleče iz ravnotežja, saj je bilo potrebno prečiti v levo. Res se premikam navzgor, čeprav po polžje počasi. Pridem na nakakšen pomolček, kjer pa se žleb postavi še bolj pokonci, a sem opazil, da zna biti višje mogoče malo bolj prijazno za moj gojzar brez dereze, saj je bilo videti nekaj nepredelanega snega. Zanimivo, kako v takšnih razmerah človek najde oporo že v najmanjši rešitvi. Prav v tej veliki naklonini pa začnem v led klesati stope. Na misel mi pridejo vse tiste knjige, ki sem jih prebral o pionirjih alpinizma, ki so bili svetlobna leta pred današnjo opremo in so morali za napredovanje v led klesati stope. Kot majhen otrok se razveselim dejstva, da mi bo tako uspelo, saj lahko napredujem. Z Lukom se še vedno ne uspeva slišat, zato počasi napredujem. Zelooo počasi.
Končno uspem preplezati čez rob, kjer zagledam Luka, ki varuje na odličnem varovališču. Sprašujem ga, če ima škripec, a ga tako kot jaz, nima. Jebiga, zdaj je kar je. Jest sem skoraj cel raztežaj preplezal z eno derezo. Takrat pa vame butne neka bolečina. Ugotovim, da se mi je močno zanohtalo. Tega sploh nisem opazil med plezanjem. Ko se je kri vračala v prste…jaooo, kako je bolelo. Oblivala me je slabost! Čez kakšne pet minut in z glavo naslonjeno na sneg, bolečina popusti. In svet spet postane lepši.
Kaj zdaj? Se sprašujeva z Lukom. Luka pove, da bi rad nadaljeval po smeri. Ga vprašam če misli sloirat, vendar pove, da smeri ne pozna in da bilo dobro v dvoje. Meni se je v glavi podila samo ena misel. Poji dol in v dolino! A po drugi strani – razmere so bile res odlične in kar škoda bi jih bilo zamuditi. Odločiva se tako. Jaz bom ”odabzajlov” pod smer, poiskal derezo, jo (barabo) nataknil nazaj na čevelj in ponovno splezal prvi raztežaj. Za čuda sem si to potem tudi želel. Tako sva se čez slabo uro spet dobila v prvem štantu in jo skupaj pičila naprej po grapi. Izkazalo se je, da je sledil le še en krajši, a malo bolj strm skok. Ostalo je bila grapa, kjer se je dalo lepo plezat nenavezan.
Malo pred poldnevom prideva na Veliki vrh, kjer pomalicava. Sledil je le še sestop po na trenutke kar resnem terenu.
Nauk zgodbe: preverite kako imate nameščene dereze. Pa še ena reč; od zdaj naprej gredo varovalni paščki pod vezalkami, kar bo preprečilo, da se bodo samovoljno odkotalile v dolino!
