327. (20.10.2012)
Na pokljuškem parkirišču je bilo še prav ”frišn”. Namesto kratkih rokavov sva imela na sebi še vedno puloverje. A bolj kot sva se dvigala, bolj je bilo toplo. Inverzija, ali kaj? Vseeno, samo da sva šla naprej. Najprej do Jezerc, pa potem na Studorski preval (presenečen sem nad tem, ko se tokrat pot do sem ni prav nič vlekla kot pred mnogimi leti), po dolg(očasn)i poti do Vodnikove bajte, od tam pa na Bohinjska vratca. Tu iz nahrbtnika povlečeva malico (ali sem se je lotil samo jaz?) in pijačo. Pa se malo v trave vsedeva in uživava v miru. Že tam, nekaj sto metrov nad nama, je pravi ”džumbus”, predvidevam. Kar se je kasneje izkazalo za točno, saj je bilo res polno planincev.
Najprej zaplezava v krajši skok, nato pa malo levo, malo desno in prideva do ”detajla” smeri. Pravzaprav gre za krajši, a strmi skok po manjši zajedi. Pa potem spet malo sem, malo tja. Ko sva bila še na robu Krme je Lojze že iskal kakšen svoj prehod. Pa sem se prec zasmejal in rekel, da naj gre kar sam kamor hoče. Poznam njegove poskuse, ki se običajno končajo kje v kakšnem bednem prehodu ali rušju:). Pa si potem samo glavo razbijaš in žaluješ, ker nisi šel tam, kjer je najbolj logično in kjer so pot našli že mnogi pred teboj. A tokrat se je tudi Lojz premislil in se usmeril na pravo pot. Po nekaj plezanja sva kmalu prišla na rob vršnega platoja Tosca. Tu pa je bil pravi raj. No, pa ne zato ker je bilo polno ljudi (pa tudi tem se je dalo malo ubežati, saj sva se zasidrala že pod vrhom), pač pa zato ker je bila temperatura zraka idealna, sonček lepo topel, vetra ni bilo… Uf, res dobro.
Malo pojeva, popijeva, odmeditirava vsak svoje…Po normalki iz Tosca se nama ni dalo, saj bi nonstop srečevala planince. Zato sva se odločila, da greva pogledat kako zgleda greben, ki pelje na sedlo med Toscem in VDV. Najprej zakorakava v malo podrt greben. Pa kar gre! Pa greva še malo naprej, pa kar gre! Pa greva še malo naprej, pa sva že na sedlu. Sem pa tja malo za pogledat kam stopiš, a nič posebnega. Od sedla do VDV pa še deset minut vzpona. Tako sva prišla na VDV. Tukaj spet malo posediva, kakšno rečeva, pa jo potem že mahava proti Srenjskemu prevalu. Kmalu sva tudi tam. Ker sva danes povsod posedala, sva to storila tudi na Srenjcu. Tu se lepo vidi Viševnik in nepopisno množico na njem. Če sva bila prej še odločena, da greva preko Viševnika nazaj na Pokljuko, sva bila zdaj že popolnoma prepričana, da se tam ne bova vračala. Zato sva se odločila, da se spustiva na Zlate vode (?) in od tam na smučišče. Tako sva lepo zaokrožila najino turo. Fajn je bilo. Malo plezarije, malo hoje, pa veliko besedičenja in zafrkavanja…
