Gledam skozi okno. Dežuje. Nebo je sivo. Iz dimnikov hiš se vali tisti značilni zimski, težki dim. Na tak dan se vprašaš ali je zadnji. Ob računalniku mi igra italijanski remix Felicita. Spomni me na kolesarski vzpon na Tourmalet. Ko so navijači, z zvočniki ob cesti ustvarjali nepozabne prizore. Vsi smo se zlili v eno. In vera v življenje in svet se vrne. Ta svet je tako lep!
Po hribih se podimo že dolgo. Nazadnje sem se s smučmi vzpenjal proti Jalovcu – v Jalovčev ozebnik. Še nikoli nisem videl tako velike množice na smučeh. Kaj šele v hribih. Res da ne hodim na smučišča, pa vseeno. No, tega tudi nimam za hribe. Še tekačev v Planici je bilo manj. Na točki, kjer sem si obrisal smrkav nos, sem v ozebniku preštel 38 smučarjev, ki so se vzpenjali. Več jih je že odsmučalo mimo mene, nekaj jih je smučalo v ozebniku, še več pa jih je bilo še na vrhu. Tistih, ki so odšli na Kotovo sedlo nisem štel. Dan je bil pasje mrzel. Neka punca se je na vrhu ozebnika od silnih bolečin zanohtanih prstov jokala. Prav mučno jo je bilo gledati.
Snega ni veliko, a očitno vseeno več kot pri sosedih Italijanih in Avstrijcih. V gozdu ga je za silo. Preverjam kje moram posebej paziti pri spustu nazaj proti bajti. Špura je spodobna. Višje iz snega gledajo balvani; tudi tisti, ki jih običajno ne vidiš. A gre; brez težav se vzpenjava. Na več točkah se želim ustaviti in narediti požirek ali dva. Zadihan nadaljujem, saj nahrbtnika ne želim postaviti na človeške/živalske tekočine. Vprašam se ali je uriniranje kako povezano z etiko? Očitno velja neko pravilo, če te prime, potem to narediš čimprej in po možnosti na špuro. Pač udobno.
Danes je udobje pomembno. Vse naredimo, da nam je udobno. Na srečo lahko narava to hitro demantira. Kot sem napisal je bilo danes precej mraz. Na 2000m po napovedi -18°C, pri vetru je bilo krepko pod -20°C. Če ne drugega, je ob takem mrazu potrebno hlače hitro potegniti nazaj na pas. Vsaka stvar je za nekaj dobra. A vendar, tudi mraza je vedno manj.
V ozebniku naletiva na nasvet, da naj raje obrneva, da je bojda zgoraj nemogoče smučati. Krive naj bi bile grbine. Aja? Zahvaliva se za nasvet; vseeno nadaljujeva. Nazaj grede ugotoviva, da bo poba potreboval še veliko izkušenj; razmere so bile dobre! Nadaljujeva s smučanjem po pobočju pod ozebnikom. Tudi tukaj ni bilo slabo. Sem ter tja zadeneš v kakšen kamen. Pa saj to je normalno! Počakaj, to ni normalno. Le standardi in norme se nam znižujejo. Kot da nočemo priznati, da to ni normalno za sredino januarja.
Čez dva dni sem se ponovno odpravil v isto špuro, le da sem tokrat zavil na Kotovo sedlo. Pravzaprav ne čisto do vrha. Zakaj? Pač, ni bilo snega. Žalostno ugotovim, da je to nova realnost. Kaj bi lahko bil vzrok temu? Najbrž ima vsak svoj razlog, odkar se ne verjame ljudem, ki se s tem ukvarjajo. Branko Grims bi najbrž dejal, da naj neham nakladat, saj imamo ogromno snega celo v dolinah. Kakšno globalno segrevanje neki! Pogledam skozi okno pisarne in … ne boste verjeli. Res vidim sneg! Veliko snega. Malo je umazan in v kupih od kidanja sredi zelenih površin, a vendar je res. Sneg je! In to sredi januarja.
Pavla v četrtek pokliče Joža in ga vpraša, če bi jo peljal v Steno. Joža ji odgovori: »Pa zakaj ravno v Steno? Tam sem imel zadnjič priložnost videti, da jim sistem z avtobusnimi prevozi ne deluje. S parkirnino pa nimam namena financirati občinske blagajne in njihovih bogsigavedi kakšnih aktivnosti.« Pavla ga vpraša kam drugam pa bi lahko odšla plezat, če pa se vsa izhodišča dejansko zapirajo; dolina Tamar, Vršič, Jezersko, Kamniške, Logarska. Pa verjetno še kje. Joža ji odgovori: »Nič, potem pa pojdiva še enkrat preverit prevoz v Vrata. Mogoče pa sem imel zadnjič samo smolo.«
Tako sta se od doma odpravila še prej; da bi ujela avtobus za Vrata ob 6:20 izpod Dovja. Avto je parkiran tam kot zadnjič. Sprehod do postaje je prijeten. A ves čas je Joža preveval slab občutek, da se zna zopet kaj zakomplicirati. Sediva na postaji. Do prihoda avtobusa je še deset minut. Še pet minut. Ura je čas za prihod avtobusa. Tega pa ni! Joža se samo posmehne in na glas reče: »No, kaj sem rekel?« Pavla odvrne, da mogoče samo malo zamuja. Situaciji dasta limit dvajset minut. Če ga do 6:40 ne bo, bo šel Joža po avto in se bosta z njim zapeljala v Vrata. In tako se je tudi zgodilo.
Med vožnjo gre Jožu na živce že samo to, da ga je situacija pripeljala do te točke, da se bo moral z redarjem pogovarjati o nastali situaciji. Saj parkirnine in s tem financiranje občine ni želel plačati. Zato med vožnjo preverja način kako se z redarjem pogovoriti, da ne bo situacija še bolj stresna in da se bo vse lepo izšlo. Saj ni njuna krivda, kajne?
Avto se približuje parkirišču. Pred njima stoji avtomobil. Zapelje naprej in zdaj sta na vrsti Joža in Pavla. Redar lepo pozdravi, Joža nazaj. Joža nadaljuje: »Najprej bi prosil, če se lahko lepo pogovoriva in poskušava najti rešitev. Če to ne bo šlo, bomo morali pač drugače.« Redar ga vpraša kaj je narobe. Joža pove zgodbo o neprihodu avtobusa, stresu in nastali zamudi na turi. Redar to posluša, nakar mu svetuje naj vozilo lepo parkira na parkirišču in mu zaželi srečno pot. Joža debelo pogleda in se čudi gorenjski pripravljenosti razumevanja težave. Kasneje si Joža reče, da očitno nista edina, ne prva ne zadnja, ki se jima je to zgodilo.
Zamudo pri turi spregledata in se zaženeta čez Prag v Slovensko. Opis ture poznate. Njun vzpon in sestop poteka brez posebnosti, napetosti in nepotrebnega hitenja zaradi lovljenja prevoza nazaj v dolino.
V miru se usedeta na rob skale in srkata to neprecenljivo lepoto gora. A očitno se tudi to začenja spreminjati. Poskušajo jima vzeti, na tak ali drugačen način, še tisto kar sta imela res rada in je bilo tudi njuno. Zakaj? Okoljevarstvo ne more biti izgovor. Ona sta okoljevarstvenika! Prostor sta pustila tak kot sta ga dobila.
So to morda turisti; tako domači kot tuji. Ki ne skrbijo za okolje in odvržejo plastenko kjer jim je volja (seveda ne vsi). Ki se namakajo v Bistrici kot bi šlo za mestno kopališče. Ki obremenjujejo službe reševanja s hojo v opankah. Ki z dretjem in vedenjem vznemirjajo živali. Ki parkirajo vse po čez? Zakaj se ne loči med t.i. »dobrimi« in »slabimi« obiskovalci? Ali je res merilo samo denar? Turistov, ki pridejo iz daljnih krajev, ne bo nikdar konec in ti bodo brez težav vkalkulirali v svoj dopust še teh zanemarljivih 25,00€ in več evrov. Torej, samo s postavitvijo parkomata se težave ne bodo rešile.
Nekam otožno sta zapustila dolino Vrata in se vedno bolj oddaljevala od ljubih gora.
V službi je čas mineval zelo počasi. Vsakič ko je pogledal na uro se je obračal le minutni kazalec. Ves čas so mu misli odhajale med stene vršacev. Le zakaj tam čas mineva tako hitro, tukaj pa tako počasi? Temu je moral narediti konec. Stikalo stroja je izklopil in se odpravil do nadrejenega. »Janez, jaz ne zmorem več. Nujno potrebujem dan odmora. Saj veš, izgorelost, pravica do odklopa in to.« Janez se prelevi v psihologa, mati in očeta, prijatelja ter ga napoti nazaj za delovno mesto. A Joža se ne da. »Janez, jaz mislim resno«. Janez mu odgovori: »Joža, dobro. Ampak glej, da se jutri naslikaš za svojim strojem. Že tako smo v zaostanku. Saj veš, da nam manjka delavcev. Od Covida naprej je samo sranje.« Joža to kaj dosti ni zanimalo.
Zjutraj zgodaj vstane. Se odpelje proti Mojstrani. Avto parkira na Dovjem nasproti cerkve. V kratkem, lagodnem in prijetnem sprehodu prispe do lokalne avtobusne postaje. Joža se je namreč odločil, da bo danes preizkusil okolju prijazen način pristopa v Vrata, ki so izhodišče za plezanje v Steni. V prijetnem jutranjem hladu julija tridesetega v tem letu, čaka na avtobus. Ob napovedani uri 7.20 se pojavi. Joža veselo pozdravi in se spravi na še enega zadnjih sedežev prav na koncu avtobusa. Nahrbtnik in palice stisne med noge.
Kako prijetno se mu zdi peljati se brez misli na kasnejše iskanje parkirišča. V naslednjih dobre pol ure bo lahko mirno užival in se sprostil ob pogledih na naravo. Že samo čez minuto se avtobus ustavi na naslednji postaji nasproti kampa Kamne. Na postaji stoji vsaj sedem hribov željnih planincev. Vsi so bili tuji turisti. Zasedejo še zadnje sedeže ter stojišča. Joža je v svojih mislih in se sprašuje, če bodo ti fantje stali celo pot do Vrat.
Avtobus zapre vrata in gre naprej. Ustavi pred Mercatorjem v Mojstrani. Na postaji čaka cel kup ljudi. Več kot deset ljudi zagotovo. Predvsem mlajši in vsi hribovsko napravljeni. Tokrat se ne odprejo prednja vrata, pač pa voznikova. Nekaj jim reče, se hitro vrne za svoje delovno mesto in avtobus odpelje proti Vratom. Joža začudeno pogleda in si misli, da bo čakajoče najbrž pobral avtobus, ki pride naknadno. Seveda tega avtobusa ni bilo.
Vožnja do Vrat mine brez posebnosti. Joža je s svojimi mislimi že na dostopu in v Steni. Za časa vožnje preveri strukturo potnikov. Približno četrtina je opremljena za hribe (nahrbtniki, čevlji, oblačila, oprema). Za preostale tri četrtine pa mu ni prav dosti jasno kaj bodo počeli v Vratih. Vsi so bili tudi že precej v letih. Rekel bi, da tudi člani društva upokojencev. Ker ga je zanimalo kako bo poskrbljeno za nepobrane potnike (tudi sam bi lahko bil med njimi) je o tem povprašal voznika Husota. Ta mu je razburjen, ne ve se zaradi česa, ali vprašanja ali situacije, odgovoril, da jih gre nazaj iskat ter da jih bo on pripeljal v Vrata. Nekaj je še navrgel čez občino, ki je organizator teh prevozov, a za to je bilo Jožu že ravno. Pred seboj je videl le še Steno.
Na poti do vstopa v Slovensko je srečal veliko tujcev, ki so si želeli stopiti na vrh Triglava. Vse po vrsti je prehiteval, planinci pa so se čudili njegovi hitrosti. V resnici pa so bili le slednji tako počasni. Nad prvim Pragom Joža zavije s poti proti vstopu v Slovensko. Pod Belimi platmi prehiti dve navezi in z velikim veseljem grabi po trdnih skalah. Vmes eni navezi posreduje podatek kje nadaljevati smer in medtem, ko se plezalec spet obrne v Joževo smer, tega ni več na spregled. Po treh urah in koncu Frelihove police se priključi kratki nemški smeri. Pred sestopom se zlekne na toplo plato in uživa v vsej veličini Stene in toplega sonca.
Že na začetku sestopa so Joža spreletavale misli o prevozu nazaj na izhodišče; to je Mojstrana oz. Dovje. A kaj bi o tem zdaj, ko pa je tu tako lepo. Sestopal je hitro in preudarno. Na žalost se je pot kmalu priključila glavni prometnici na Triglav čez Prag. Tam pa spet nepregledna množica ljudi. Brez težav jih prehiteva, preskakuje, pozdravlja, daje napotke, skratka se odziva vsakokratni situaciji.
Pod drugim Pragom se zazre v uro na roki. Ta mu pove, da bo čez dobre pol ure odhod avtobusa iz Vrat. Če tega zamudi bo na voljo spet čez dve uri. Če ostane v Vratih še dve uri ima na voljo le pivo in nato še enega. Lačen ni bil. To mu ni prav nič dišalo, saj bi pivo raje spil zvečer v družbi prijateljev. Zato se požene v dir po jeklenicah in nadelani poti. Joža vajen vseh sort planinskih poti se je že čez petnajst minut znašel pod prvim Pragom.
V naslednjih desetih minutah pa se je naslikal pred avtobusom. Zasopihan in kar precej utrujen se usede ob rob parkirišča nasproti redarja ter voznika Husota, ki sta v prijetnem pogovoru. Okoli njiju pa številni ljudje. Joža ju vpraša s katerim vozilom se bodo vrnili v dolino. Ko prejme odgovor se vsi ljudje zaženejo proti avtobusu (spet se mu zdi, da je bila večina neplanincev). Njemu pa za to ni bilo prav nič mar, saj bo do odhoda raje užival med drevesi in v prijetni senci. Zadnji trenutek se iz hribov vrne še Miha. Tudi njemu se ne mudi v avtobus.
Ko je čas za odhod, Joža to razbere s prižigom avtobusa in praznega prostora okoli njega. Hitro pobere opremo in jo spravi v nahrbtnik ter se tudi sam odpravi k avtobusu. Tam ugotovi, da je ostal brez sedeža. Kaj? Je bil ves sestop, katerega posledice bo nosil še naslednji teden v obliki zakasnele mišične bolečine (po domače musklefibra) zaman? Jok brate! Usede se na hodnik avtobusa na tla in pusti, da čas naredi svoje. Vrata se zaprejo, vozilo prestavi na cesto in že jo veselo drvimo proti dolini.
Joža ne najde pravega položaja za udobno vožnjo. Nihče mu ni povedal, da naj tega ne išče, ker ga ni! Enostavno je moral napeti trebušne, hrbtne in ostale mišice na vsakem ovinku. Delno mu je bila v pomoč starejša gospa za njegovim hrbtom in koleno mlade dame, ki je sedela na sedežu vzporedno z njim. Joža je premagal že marsikatero nevšečnost, pa bo še eno v nizu!
Zapletov pa še ni bilo konec. Na ozki, vendar lepo asfaltirani cesti, se je voznik Huso srečal z voznikom X, ki se ni želel v celoti umakniti izbranim okoljevarstvenikom v avtobusu. Po stari balkanski navadi je voznik spustil steklo na vratih avtobusa in ga poslal tja kamor po njegovih kriterijih sodi. S sklicevanjem na vse živo se Huso ni dal. Ni se premaknil naprej, pa čeprav bi se lahko. Vse dokler mu nekaj zdrave pameti ni podaril sovoznik Miha (zadnji planinec, ki je še uspel ujeti avtobus). Od takrat naprej je vožnja potekala mirno; razen za Joževo mišično strukturo.
Na poti od avtobusne postaje do osebnega vozila je Joža analiziral današnje dogajanje. Od začetnega navdušenja okolju prijaznega dostopa, pet zvezdničnega doživetja, mirne vožnje do izhodišča in občudovanja narave se je cel proces zdel Jožu precej neposrečen. Če bi bil tujec bi tej besedi namenil najbrž še kakšno zasoljeno kletvico. Kaj se mu je torej zgodilo? Uspel je dobiti brezplačen prevoz iz Dovjega do Vrat (čeprav ga zlahka ne bi dobil, če bi se v vrsto postavil k Mercatorju). Mirne, romantične vožnje in pogledov na naravo ni dobil, saj je bila vožnja ovinkom in težki nogi primerna. Naravo pa bi težko občudoval preko naročja in sape sopotnika.
Kaj pa si je Joža predstavljal da bo dobil? Dober dan, Guten tag, Hello, Salve… ob vstopu v avtobus. Sedišče, ki ga je po srečnem naključju dobil, vsaj v eno smer. No, dobil ga je tudi v drugo smer, vendar na hodniku na tleh. Mirne živce in prijetno vožnjo na izhodišče. Normalnega voznika avtobusa, ki ne pošilja nasproti vozečega voznika v tri… Ko je zaprl vrata svojega vozila in se odpeljal nazaj proti domu si je rekel: »Dovolj varstva okolja na ta način!«. A glej ga zlomka …
P.S.: Resničnost dogodkov ni naključna. Imena pač.
Kje so Lyngenške Alpe? Zakaj prav tja? Kdaj, kdo, kako, na kakšen način…? Mnogo je vprašanj, ki mi jih postavljajo prijatelji, znanci v povezavi z “odpravo” na Norveško. Na določena vprašanja lahko odgovorim zelo pragmatično, na druga sploh ne morem. Večina odgovorov pa je nekje vmes.
Lyngnške Alpe ležijo v polarnem krogu. Od nekdaj so me privlačili ti kraji. Kaj pa vem zakaj; najbrž zaradi dokumentarnih oddaj. Nekaj skrivnostnega je bilo v njih. Nedostopnega. Drugačnega. Predstavljal sem si, da so to kraji samote, širokih prostranstev in tišine. Drugačnih ljudi. Stanja, ki pa jih zdaj vse bolj cenim.
Priprava na odpravo
V začetku 2020 se prične odvijati Korona psihoza, ki se pozna tako v privat življenju kot v podjetju. Več kot vzponov je padcev. Pride leto 2021, ko se odločim za operacijo kile. Če že ne moremo plezat, pa lahko ta čas izkoristim za “remont”. Do ponovnega odprtja bom nazaj v formi. Vsaj tako mi obljubijo v zdravstvu. Kar je sledilo je bilo vse kaj drugega. Najbrž se napovedi dohtarjev nikoli ne bodo uresničile. Vmes si poškodujem še koleno in gleženj. Komolec pa je tako ali tako že dlje časa v okvari; rešitve pa tudi nihče ne pozna.
Po skoraj dveh letih se odpravim na turno smuko in končno malo bolj zadiham. Z Maretom greva v naše čudovite Julijce. Ugotovim, da lahko smučam, zato se mi kmalu utrne zamisel o smučanju v Lyngenški Alpah. Nekaj malega sem slišal od Lukca in Mihca, ki sta že bila na Lofotih in v Lyngnih. Večino informacij pa moraš tako ali tako pridobiti sam.
Preverim predhodne objave. Informacije GVjev. Naštudiram terene, naklone, termine, logistiko itn. Idejo zelo na kratko predstavim Marku, ki je bil takoj zato. No, malo se mi je zdelo, da takrat še ni vedel v kaj se spušča. A meni je bilo dovolj, da sem zagrizel v logistiko (rezervacijo letalske karte, rent a car). Nastanitev je prevzel Marko. Vse je bilo urejeno precej hitro, zato sva imela dovolj časa za trening. Prednost destinacij v “našem” svetu je v tem, da gre res vse bolj ali manj gladko in predvidljivo. V nasprotju s tretjim svetom. Obema svetovoma pa je skupno, da je potrebno na široko odpreti denarnico.
Avantura se prične
Prvega marca sva se zapeljala v Minhen, od koder sva za 315,00€ na osebo z letalom poletela v Oslo. Od tam pa naprej v Tromsø – arktično prestolnico. Najameva osebno vozilo za 13 dni, kar nama denarnico stanjša za celih 600,00€. Že v trdi temi vanj zloživa dve prasici, žakelj s smučmi, nahrbtnika in še nekaj drobnarije. Najprej ugotoviva, da ni posebnega mraza v arktični prestolnici. Potem pa, da sta trebuha prazna. Zato se odpraviva iskat najbližjo trgovino. Od tam pa naprej do končne postaje; najinega začasnega domovanja v Mobakknu, ki je od tod oddaljen približno 50km. Stroški zanj so znašali okoli 1.000,00€.
Prebudiva se v snežen dan. Prav nič nama ni jasno kje sva, kakšni so tereni, kam se najprej zapeljati in od kje smučati. Da bi to lahko izvedela, ni druge kot, da se usedeva v avto in zapeljeva … nekam. Najprej si ogledava širšo okolico, kjer kmalu najdeva izhodišče za izbrano lažjo, začetno turo. Težko preberljiv kraj Nordkjosboten. Z izhodiščem na točki nekaj metrov nad nič. Tereni izgledajo odprti, naklon primeren, sneg pa boljši ne bi mogel biti. Suh in globok. Preden sva turo zaključila v močnem vetru in tik pod mejo goste oblačnosti, srečava nekaj posameznih smučarjev, ki so uživali v vožnji proti izhodišču. Prvič iz višine uzreva fjord. Čeprav nad njim ni modrega neba in belih vrhov je bil pogled nekaj posebnega.
Drugi dan nedaleč od bivališča naletiva na sledi smuči, ki so se vile v bližnji gozd z redkimi drevesi. Odlična priložnost za prvi stik s snegom. Kmalu srečava skupino Nemcev, ki so prismučali po globokem pršiču. Usta so se jim kar sama od sebe raztegnila v širok nasmeh, kot se to zgodi otrokom ob polni, nezaklenjeni skrinji energetskih napitkov. Tako razmere kot njihove besede nama dajo vedeti, da bo smučarija fantastična. A hkrati bo potrebno biti previden s pravočasnim zaključkom ture. Snega je veliko, vidljivost pa je precej slaba. Krasen teren z globokim pršičem presmučava dvakrat in skupno narediva približno 800 višinskih metrov.
Trgovino v Nordkjosbotnu sva že spoznala. Zdaj se zapeljeva še do Lakselvbukta. Še eno lomljivo ime. Prijazna prodajalka naju nauči fraze “ha en fin tag”, kar pomeni imej se lepo oz. lep dan. Že pred tem sva se naučila tudi fraze “nå skal vi ta en øl” kar pomeni “zdaj gremo pa na pivo”. Nekoliko manj prijazne od prodajalk so cene. Ker sva bolj racionalna porabnika hrane in ne prehuda pivca se je dobro izšlo.
Lepota tovrstnih odklopov je v tem, da se v celoti lahko posvetiš aktivnostim, ki jih rad počneš. Popolnoma se fokusiraš na pripravo in izvedbo ture. Brez vsakršnih vsakdanjih motilcev. Nedavno sem prebral članek na temo AI (umetna inteligenca). Vprašal sem se ali nam bo tovrstna tehnologija, tudi nam navadnim smrtnikom, kdaj omogočila, da bomo lahko počeli samo stvari, ki jih radi počnemo. Torej, nekdo, ki rad smuča, pleza, igra košarko, raziskuje jame, obiskuje gledališča itn, bi neomejeno počel samo to. Sredstva in čas za to bi bila na neki način zagotovljena. V tem trenutku je seveda to utopija, a upam, da bo morda to dosegljivo kateri od daljne prihodnjih generacij.
Svoje cilje v Lyngnih sva seveda prilagajala glede na trenutno vremensko situacijo. Skoraj vsak dan je bolj ali manj snežilo. Zato sva v slabem vremenu izkoriščala nižje ležeče terene in vijugala v gozdu med redkimi drevesi. Razmere so nama dovoljevale, da sva stala na štirih vrhovih; dveh dvakrat in treh sedlih. V vseh treh primerih sva preventivno obrnila zaradi bodisi nevarnosti plazov bodisi slabe vidljivosti. Med prvim in trinajstim marcem sva smučala prav vsak dan, razen enega ponedeljka, ko so ceste zasedle arctic mašine.
Master chef Marko je bil glavni v kuhinji. Nekaj hrane in sestavin sva pripeljala iz Slovenije, ostalo sva nakupovala v dobro založenih lokalnih trgovinah. Sadje in zelenjava sta okusna. Ena izmed teh trgovin je Extra v Nordkjosbotnu. Iz dosedanjih odprav in izletov sem se naučil predvsem to, da je za uspeh potrebno poskrbeti za dobro hrano, hidracijo, spanje in počutje. Pravi balzam za dušo in telo pa je bila neverjetna tišina. Težko sem si predstavljal, da obstajajo takšni kraji. Iz okolja kje sam prihajam je to nepredstavljivo. Zagotovo gre Norvežanom na roke redka poseljenost; še posebej severnih predelov.
Stikov z domačini, pa tudi ljudmi v okolici, nisva imela. Ne veva kakšne poglede na nas turiste imajo domačini. Zdi se mi, da ne prav dobre. Dodatno čiščenje snežnih površin. Zasedene, že tako omejene, površine ob cesti. Svinjarija, ki jo pustijo za seboj kamperji. Smučanje in parkiranje po zasebnih zemljiščih. Vse to najbrž prispeva svoj delež k mrkim pogledom. A na žalost se mi zdi, da bo situacija iz leta v leto samo še slabša.
Ker sva bila popolnoma osredotočena na smučarijo in avanture z njo povezane, se na žalost nisva uspela zapeljati v Tromsø, in si ogledati kakšen muzej. Zagotovo bi bilo zelo zanimivo videti etnografske značilnosti v polarnem krogu. Ob omembi polarnega kroga vsak najprej pomisli na mraz. Dokler je samo na nivoju razmišljanja je vse vredu. Ko pa ste sami del mraza, pa je situacija lahko precej bolj resna. Sama sva se znašla sredi dotoka hladnega zraka, ki je potisnil termometre vse do 25ºC pod ledišče.
Najin cilj je bil ta dan Storvastinden. Dolg, položen hrib. Le zadnji del vzpona je bil bolj strm. Preden sva prišla do prvih sončnih žarkov sva morala prečiti širok gozd v senci. Tu, v mraziščih je mraz še bolj grizel. Prsti na desni nogi so bili otrpli do te mere, da sem resno razmišljal o povratku na izhodišče. Na srečo so kasneje sončni žarki poskrbeli, da sem lahko nadaljeval.
Zaključek
Ko zapade veliko snega in se poveča plazovna nevarnost je dobro izbrati hrib, ki ni prestrm in omogoči, da žolna ostane pod jakno, lopata in sonda pa v nahrbtniku. Za takšne dni priporočam hrib Perstinden. Leži nad mestom Nordkjosbotn. Na vrhu nudi prelep razgled na bližnji fjord in hribe proti jugu. Smučanje pa je fantastično. Praktično vse do avtomobila se prismučate po celcu. Izhodišče je praktično na nuli, vrh pa dosežete na 915 metrih nad morjem.
V lepem spominu mi ostajata turi na Stalloborri in Ellentinden. Oba vrhova sta v divjem okolju, kjer boste imeli veliko smolo, če boste srečali turnega smučarja. Pobočja so bila prekrita z nedotaknjenim snegom, nad njimi pa prekrasni vršaci vseh oblik. Pod Stalloborrijem sva prečila široko jezero, ki daje avanturi prav poseben pečat. Najprej nekoliko oklevaš ali stopiti na zasneženo ploščad, a se prav kmalu prepričaš, da so temperature in sneg, tekom preteklih mesecev, naredili svoje.
Lyngni, se vidimo naslednjič!
P.S.: Spodaj lahko preverite spisek opreme, ki je bila z nama, ogledate deset minutni video in galerijo slik
K tokratnemu zapisu me, na žalost, ni vzpodbudila kakšna zanimiva smer, balvan ali pa le brezpotje, saj sem že dve leti bolj ali manj v mirovanju zaradi poškodb. Pač pa me je vzpodbudilo razmišljanje o današnjem dogodku in to bi rad delil. Dotika pa se splošnih družbenih razmer in vse večjega kaosa na področju družbenega komuniciranja, kjer si ljudje, za dosego svojega lastnega cilja, lahko izmišljujejo, lažejo, potvarjajo, sprenevedajo. Namesto, da bi prevzeli odgovornost za lastna dejanja in za njimi tudi stali.
Dogodek se je zgodil v naši trgovini (Podjetje Gornik). S trgovino in še dlje s proizvodnjo izdelkov lastnih blagovnih znamk (GORNIK, RES-Q, MONTANA) živimo že od leta 2003. Cela družina. In naši sodelavci ter kooperanti. Drugo leto bo dvajset let. Začeli smo iz popolne ničle (niti za osnovni material nismo imeli) in prišli do modernega, nizko energijskega, iz lesa narejenega objekta, v katerem je moderna proizvodna linija (Proizvodna linija), prijetna in lepo oblikovana trgovina ter pisarne. Od samega začetka proizvajamo izdelke svojega razvoja, ki so iz tehničnih, zelo kvalitetnih materialov. V zadnjem obdobju zelo veliko pozornost usmerjamo v okoljsko vzdržne materiale (reciklirani materiali, naravni materiali – volna) ter tako poskušamo narediti nekaj dobrega tudi za zanamce.
Pa preidimo k bistvu tega zapisa. Živimo v času, ko je očitno vsem dovoljeno vse. Če le imaš iPhona in pet minut časa. Že pred časom sta se pojavili v naši trgovini dve osebi, ki sta zapisali svojo “slabo izkušnjo” nakupa na družabna omrežja. Vse lepo in prav. Tudi kritika mora biti, zato da lahko narediš korak naprej. Sprva si kot lastnik trgovine in človek, ki iskreno vlagaš ves svoj čas in energijo v dobrobit kupcev in se trudiš vse gnati k njihovemu čimvečjemu zadovoljstvu, kar nekoliko razočaran in žalosten.
A ko začneš zlagati kocke na svoje mesto ugotoviš, da si pravzaprav velikokrat le žrtev njihovih zlobnih namenov. Kaj to pomeni? Bi jih morali ignorirati? Danes se v trgovini pojavi ženska, ki vrešče zahteva, da naj ji vrnemo kupnino. Čeprav je jopico kupila že pred pol leta na način, da je jopico pomerila v trgovini, si jo ogledala, jo potipala itd. Da je z jopico vse vredu in je narejena po vseh standardih proizvodnje. Da je z osnovnim materialom in dodatki vse vredu. Da smo ji jopico že enkrat zamenjali, čeprav že prvič ni bila upravičena do zamenjave. Da je prejela uradni negativni odgovor na reklamacijo.
Takole so si sledili dogodki. Nakup je bil izveden 28.04.2022. Prvič je jopico reklamirala dne 01.06.2022, češ da jo motijo šivi. Neupravičena reklamacija (jopica ni imela nobene napake), a vseeno jopico zamenjamo za drugo/novo (v znak dobre volje!). Jopico nadalje nosi oz. uporablja štiri mesece (uporaba vidna). Drugič jo reklamira 13.10.2022. V obeh primerih je trgovina jopico sprejela v reklamacijo in izdala zapisnik. Tako kot je to običajno. Reklamaciji sta bili obravnavani, upoštevana pa vsa določila ZvPot. Ugotovitve so zapisane zgoraj. Obakrat negativno, s tem da smo ji prvič vseeno ugodili. V drugo ji ponovno ni bil všeč šiv na rokavu; tokrat na drugem koncu.
Želim pojasniti, da v primeru, ko je stranka upravičena do pozitivno rešene reklamacije, se to seveda upošteva in se stranki zagotovi bodisi nov artikel, zamenjava ali vračilo kupnine. Takšna je praksa pri nas.
Iz pogovora razberemo, da je stranka zamolčala, da je izdelek uporabljala. Tudi če bi želeli, še drugič, izdelek zamenjati za drugega na račun dobre poslovne prakse, tega ne bi mogli storiti. Ker stranki seveda to ni bilo všeč, začne dvigovati glas in prostaško komunicirati. Beseda kreten pač nekako ne sodi v pogovor.
Iz zapisanega se ustvarja vzorec delovanja takšnih strank. Iz katerega koli razloga (nezadovoljna mama, punca, fant, sprememba mnenja o barvi, potreba po vračilu denarja, izsiljevanje za drug izdelek, uveljavljanje izključujočih pogojev reklamacije, troli …) se stranka odloči, da bo prišla do novega izdelka ali vračila kupnine. Enostavno se ne zmenijo za pogoje poslovanja. Mislijo, da v primeru če bo trgovec preveč trdoživ, pa bo stranka prijela za iPhone in poskrbela za “negativno” reklamo z objavo na družabnih omrežjih. Prav to pa je bil eden izmed argumentov omenjene ženske, ki nam ga je jasno in glasno sporočila.
Opažam, da se je spremenil vzorec komuniciranja v zvezi reklamacij v primerih, ko je reklamacija zavrnjena oz. ugotovljena kot neupravičena in z njo stranka seveda ni zadovoljna. Takrat se praktično vedno pojavi grožnja z negativno objavo na FB in drugih družabnih omrežjih. Ni prostora za razumski pogovor o dejanskih vzrokih nepriznanja reklamacije.
Pa še čisto malo statistike; v letu 2021 smo v povprečju prodali 6000 (s povprečno ceno 100,00 €) artiklov od katerih smo prejeli 25 reklamacij. To pomeni 0,41% delež. Od tega je bilo pozitivno rešenih 23 in negativno 2. Med reklamacijami ni bilo niti enega samega artikla blagovne znamke Gornik! Torej se na koncu koncov pogovarjamo o zanemarljivem številu reklamacij. Kar pa ne pomeni, da nam ni mar zanje. Prav nasprotno; v čimvečji meri se potrudimo prav za vsakogar!
Sporočamo, da nas ni strah takšnih “pogumnih” ljudi, ki si “upajo” na FB! Pa še nekaj želim povedati; za vsakim izdelkom, ki je narejen v naši proizvodnji stojijo ljudje in stojijo zgodbe. Stojijo šivilje, krojilje, operaterji, oblikovalci, računalničarji, kooperanti, entuziasti, srčni ljudje. Izdelke je potrebno narediti. Ne rodi jih trgovina in izvrže na police. Ne padejo z neba. Ne pošljejo nam jih iz daljnega vzhoda. Naredimo jih mi. Sami! Iz čiste ničle. Zato bi vsak, ki vehamentno in nesramno komentira in zaničuje, moral razumeti ta potek. Ni potrebno vsevprek “pljuvat”, če ti nekaj ni všeč ali pa samo zato, ker si vstal z levo nogo. Ni potrebe po tem, da nesramno komentiraš v stilu “kako drag je vaš izdelek”, samo zato, da zaničuješ. Če ti karkoli ni všeč, lahko vedno nakup pač preprosto opraviš tam, kjer ti je dosegljivo in je vse po tvojih pričakovanjih.
Upamo, da bo takšnih primerov čim manj. Več pa poštenosti, iskrenosti in razumevanja.
