311. (08.07.2012)
Že pred kar nekaj leti se nas je nekaj matičarjev pojavilo pod steno. Z Mihom sva se odpravila v smer Košir – Brelih, druga naveza je odšla v Albinco, tretja pa, če se prav spomnim, v S raz M. Mojstrovke. Ker smo spodaj debatirali potek posamezne smeri, sem si nekako zapomnil kje gre Albinca. To je tudi razlog, da sva se v smer podala brez skice in brez opisa. Pravzaprav le s spominom izpred, recimo, petih let in z nikoli naštudirano smerjo. Poleg tega sva se v smer podala tudi brez kladiva, brez jebic, brez frendov. No, je bilo treba pač malo improvizirat.
Kje poteka prvi raztežaj, sem vedel. Pravzaprav se mi je zdelo, da vem. Kakorkoli, po drugem raztežaju sva prišla do točke, kjer Albinca dejansko poteka. Od stojišča sem najprej zaplezal direktno nad stojišče. Pa ni bilo vse najbolj prav. Odločim se, da pogledam malo naokrog in poskušam najti lepše nadaljevanje. Odločim se za kamin, ki se mi je zdel najbolj logično nadaljevanje. Malo sem bil v dvomih, ker ni bilo nikjer nobenega klina. Vseeno zabijem klin. Z Lojzem ugotoviva, da si bo treba izmenjevati kladivo. Ga je pustil doma, oz. mu nisem dal navodila, da naj ga vzame s seboj, a neeee…. (Kot, da bi šel na ohcet brez …).
V kaminu naletim na krasne grife. Dosti višje še na klin, ki nama je razblinil dvome o nadaljevanju smeri. Na koncu raztežaja nabijem stojišče. Razvežem en krak dvojčka in nanj navežem kladivo ter ga spustim nazaj k Lojzu. Izbije klin, jaz pa kladivo potegnem nazaj do mene. Ko spraviva štrik nazaj k življanju, se spet navežem na drugi krak dvojčka. Grem naprej v naslednji raztežaj. Začne se z nekakšno zajedo in nadaljuje do krajšega previsa, ki je bil prav nadležen. Pod njim stojiš na plati in se poskušaš zbasat nad previs. Nadaljevanje smeri je precej težko. Sledijo plate z bolj bornim varovanjem. Pod nekakšno lusko sta dve gurtni, ki sta že možno zdelani od starosti in vremenskih vplivov. A če ni drugega varovanja pride tudi to prekleto prav. Raztežaj se zaključi v manjši kotanji nad krušljivo plato brez varovanja. Ko sem čez, sem precej vesel da je temu tako.
Nadaljevanje sledi ‘bog ve kje’. Zdi se nama, da naj bi šlo naprej po kaminu, vendar ni prav nič kazalo, da bi tam tičal kakšen klin. Zato grem pogledat okoli roba. Najdem klin in ga vpnem. Nadaljevanje ni težko. Pravzaprav sledi prav prijetno plezanje. Nad tem raztežajem pa sledijo lepe platke, ki prav tako nimajo v svojih pokah nobenih klinov. Prvi je šele visoko nad stojiščem v kaminu. Sledi nekaj atletskih gibov, vendar plezanje ni več prav težko. Do konca smeri sledita še dva raztežaja.
Na vrhu naju pričaka močan, a prijeten veter in lepe travce, zadaj pa becke. Povsem drug svet in prav prilegel se nama je. Ugotoviva, da sva plezala teh tristo metrov več kot pet ur. Včasih se tudi to zgodi:)