337. (15.05.2013)
Ura je sedem. Sedem zvečer. S polno glavo vsega in ”praznim nahrbtnikom” se odpravim proti Kranju. Tam me čakajo še službene obveznosti. Ko končam se ob osmih pripeljem na Lojzevo dvorišče. On nekaj sika brezveze, češ a ni že prepozno, pa to…pa še nekaj jamra… A na njegovo srečo:) se umiri in čez kakšno uro in pol se pripeljeva do belopeških jezer, kjer postaviva šotor in se pripraviva za naslednji dan. Kmalu še Lojz ugotovi, da je pravzaprav prav fajn, da sva šla že danes v ta mirni kotiček sveta. Pogled mi zaide še med neskončno število zvezd. In se vprašam, kako je to mogoče; samo eno dobro urico stran od doma, pa povsem drugo življenje.
Zjutraj pa presenečenje! Ugotovim, da sem doma pozabil pancarje!! Mislim, da sem uporabil prav vse kletvice, ki jih poznam, pa sem bil še vedno poln nemočnega občutka. Razmišljam kaj bi, pa na koncu spoznam, da se bom moral pač s tem sprijaznit in poiskat neko alternativno rešitev. Mislim, da je imel Lojz to srečo, da se poznava, sicer bi, po vsej verjetnosti, zaradi moje jeze, kakšno ”ujel”.
Pojeva, se naprtava in odrineva od avta. Spet jo mahneva po napačni poti (sej to ni nič narobe, saj sem itak v Lojzevi družbi:)), a kmalu sva na pravi poti, s pogledom na Plazje. Videti je, da se bo dalo smučati prav z vrha. Tudi jutranji pogled je obetal, da se bo dalo odsmučati z vrha Mangarata, a se je ta ”na srečo” zaprl. In tako se mi vsaj zaradi tega ni bilo potrebno sekirati, čeprav je to malo sebično. A taki smo!
Ko še jaz, s svojimi nizkimi čevlji, stopim na sneg, ugotovim, da se bo dalo prav fajn vzpenjati. V roke za vsak slučaj vzamem še cepin in skupaj z Lojzem pičiva naprej. Po kakšni uri se znajdeva na vrhu Plazja, kjer veter kaže svoje zobe. Jaz mu pokažem sredinca in se spustim za rob. Bolje. Za mano pride še Lojz in se poda ša malo naokrog po sedlu.
Za nama pride še eden, ki se zahvali za stopinje (ni zakaj!) in tudi on odrine naprej. Z vso opremo in v želji odsmučati tudi spodnji del Mangarta. V večini mu načrte prepreči megla, a tudi to ne bo slabo.
Midva jo kmalu odrineva z vrha Plazja. Prvo strmino, kakšnih 50 višincev, se počasi spustim po stopinjah. Od tod naprej pa je šlo nevrjetno lepo. Čisto vse do zadnjega jezika snega v vznožju Plazja sem se spuščal oz. ”smučal” po skarpicah. Edina posledica so bile mokre nogavice in čevlji. Pa kaj za to? Lojz pa v transu:))
Na koncu se z Lojzem vsedeva na travnik na planini in se prepustiva miru in toplim sončnim žarkom. Pogled na Vevnico, steno Malega Koritniškega Mangarta in Mangart, pa na drugi strani Ponce, je bil res nekaj izjemnega. Tako kot cel ta dan; kljub moji trapasti nerodnosti s pancarji.
