346. (25. – 28.09.2013)
Nazadnje sva ostala z Gregom sama. Na poti v Chamonix, namreč. Po osmih urah in pol vožnje sva se najprej ustavila na uradu v centru mesta, kjer sva dobila prve podatke o razmerah v hribih. Vreme je bilo sprva kar obetajoče, pa tudi informacije o razmerah so bile vzpodbudne. Postaviva prve plane kam bova najprej skočila, nato pa najdeva prenočišče pri korejcu blizu mesta.
Odločila sva se, da bova šla na Midi in potem na kočo Cosmique, od tam pa bova skušala splezati na kakšen vrh; no plani so bili smer ali dve v grebenu Cosmique in smer ter pristop na vrh Mont Blanc du Tacule. A že kmalu po tem, ko sva skupaj s turisti, ki so prišli iz vseh koncev sveta, večina kar v japankah, zapustila gondolo, ugotovila, da je vreme za en drek. Megla je bila tako gosta, da bi jo lahko rezala. Nekaj časa se prestopava po hodnikih, veter daje turistom epske dimenzije, naposled pa vseeno natakneva dereze, se naveževa in jo pičiva po ostrem in vetrovnem grebenu iz Midija proti Cosmique bajti. Po slabi uri hoje se skoraj zaletiva vanjo. Z žalostnim pogledom v gosto meglo, sva vsaj na toplem. S še nekaterimi se presedava in proučujeva literaturo, ki jo imava ali pa je na voljo na policah bajte. A pozno popoldan se megla za trenutek razkadi in ugledava krasen ambient Tacula in jutrišnje smeri. Brž se odločiva, da greva pogledat na greben Cosmique, ki se zaključi na Midiju. Po vstopu in nekaj preplezanih metrih naju ponovno zagrne megla, a smer ni pretirano težka, nama pa se tudi zdi bolje praskat po skalah in snegu, kot pa čepet v koči. Zato nadaljujeva in po slabih dveh urah prideva na vrh Midija. Splezava čez ograjo mimo nekaterih začudenih oči, se kar v derezah sprehodiva po kuloarju proti izhodu na greben, ki vodi nazaj na ledenik. Vmes si pogledava nekakšen majhen muzej z video vsebinami, ki so res vrhunske. Dan zaključiva z ugotovitvijo, da sva ga, ob danih razmerah, zelo dobro izkoristila.
Za naslednji dan sva se dogovorila, da bova zajtrkovala že ob 5-ih. A spet nama je zagodlo vreme, saj je bila megla spet zelo gosta, pa še veter je imel mlade. Ob osmih se je megla razkadila, midva pa sva se odločila, da greva v planirano smer Chere Gully, ki je v Trianglu du Tacule. V smer vstopiva prva, zato je bil pravi užitek zaplezat v stožec pod smerjo. Kmalu ugotoviva, da so razmere res dobre. Nekje na sredini smeri opaziva, da so v smer vstopili tudi drugi; najbrž so prišli s prvo gondolo. A ker sva bila dovolj hitra, nisva imela nobenih težav z drenom na varovališčih. Pa tudi če bi nas bilo na varovališčih več navez, ne bi bilo nobenih težav, saj je ta smer opremljena s svedrovci in je iz tega vidika precej lagodna. Ko sva prispela na vrh smeri sva bila v primežu goste megle (spet) in vetra, zato sva se odločila, da ne bova nadaljevala proti vrhu Tacula, pač pa se bova spustila ob vrvi nazaj pod smer. Vmes sva se srečala z dvema navezama ter na vstopu še z eno, a smo se lepo sporazumeli, kar se tiče zapletanja z vrvjo. Na koncu nama je ostalo še prečenje spodnjega grebena do koče Cosmique in pa vzpon nazaj na Midi. Dan sva zaključila v toplem (22°C) Chamonix-u in ob zasluženem okrepčilu.
Vremenska napoved se kar ni hotela izboljšati; nasprotno, kazalo je, da se bo še poslabšalo. Nekako naj bi sobota dopoldan še zdržala, za popoldan ter nedeljo pa so bile napovedane padavine. Zato sva se odločila, da bova kovčke predčasno spakirala in za plezanje izkoristila le še soboto dopoldan. Popoldan pa naj bi odšla nazaj proti domu. Tako sva zjutraj okoli osme ure avto zaparkirala ob žičnici pod Brevent-om, kamor sva se namenila plezat. Dostop je bil zeloooo dolg. Cele tri ure in kakšnih 1500 metrov višincev. Res me je že imelo, da bi predlagal ležanje v travi in zasuk za 180° ter sestop nazaj v dolino. A vztrajanje se je na koncu več kot izplačalo. Splezala sva 200 metrsko smer z oceno 6a (?), v krasnem granitu in v lepih linijah, če odmislimo spodnji del. Plezanje je bil en sam užitek. Še posebej tudi zato, ker pred sabo nisva imela nobene naveze in sva bila dovolj hitra, da sva ušla spodnji. Ves čas so naju spremljali pogledi na ledenike na drugi strani doline. Po vzponu na vrh smeri in sestopu nazaj do opreme pod smer se je dalo razbrati, da se bo vreme kmalu spremenilo. A je na srečo zdržalo vse do sestopa do avtomobila. Celo več! Kot da bi za nagrado dobila najlepše. Neposredno po tem, ko sva se preoblekla in se usedla pod streho kombija ter si privoščila malico, je zalo čez pet minut deževati. Težko je opisati, kako krasen je ta občutek:)) Sledila je le še pot nazaj domov…
Reportaža Grega je na tej povezavi: http://www.kofler-sport.si/reportaze/alpinizem/chamonix13.html
