Črni graben v Storžiču
388. (26.03.2016)
Avtomobili ob cesti dajo vedeti, da ne bova edina v severni steni Storžiča. Namenjena sva v Črni graben v Storžiču. Srečava veliko plezanja željnih kolegov. Večina iz Cempina. Gredo v Kramarco. Nekateri s smučmi, drugi brez.
Višje gori, na začetku kamina, kar ne moreva prestopiti ”krajne zevi”. Sneg ni to kar sva si predstavljala, da bova plezala. Obeti, glede na predhodne informacije, so bili veliko večji. Da bova več ali manj pikala. Praskava in praskava po sipkem snegu in skali, vse dokler okel cepina ne zagrabi v skalni rob. Z malo zaleta, ravnotežja in upanja, da cepini ne popustijo, se prekobalim preko prve stopnje.
V kaminu je veter naredil svojevrstne oblike. Poskrbel je, da nama tudi tukaj ni lahko. Širina le za ozko rit in prazen nahrbtnik. Na snežno polico si pomagam kar z rokami. Cepini počivajo. Tudi naslednji raztežaj Luka prepusti meni. Strogo mi pove, da prvi ni bil dovolj dolg in da je naslednji še vedno moj. Stara šola!
Nadaljevanje
Tudi naslednji raztežaj postreže s precej atletike, praskanja po sipkem snegu in skali. Najdeva tudi mesta, kjer cepini lepo zagrabijo. A kaj ko to niso ključna mesta, zato sva se morala kar precej potruditi, da sva se spravila čez skoke.
Šele tretji raztežaj je postregel z lepo plezarijo. Se pravi, da je bil sneg večji del raztežaja dober. Na pršne plazove sva se že navadila. Ko se rezveževa, sledi le še pristop po globokem snegu na pot, ki vodi v Peto žrelo.
Smer je zaključena. V Škotskih razmerah…
