317. (11.08.2012)
Zadnji dan v Dolomitih (škoda, ker ne moremo ostati dlje) smo se zgodaj dopoldan podali v bližnje plezališče. Ta se nahaja le nekaj kilometrov od Albe v smeri prelaza pod Marmolado oz. v smeri jezera pod Marmolado.
Sprva smo se vozili gor in dol po cesti in iskali pravi kraj. Ker smo bili neuspešni smo za pomoč vprašali kelnarco v bližnji gostilni. Ta nam je razkrila skrivnost. Z avtom smo se premaknili nakoliko nižje in po sto prehojenih metrih spet zašli. A tokrat smo bili peš in sredi gmajne. Zaplet smo rešili tako, da smo se prelevili v raziskovalce in na koncu uspešno (po še eni zgrešeni potezi) prišli do plezališča.
Plezališče je na nekakšnem podstavku pod ledenikom Marmolade. Ambient je tapravi, saj prav po platah priteče kristalno čista voda in se zbira v dveh manjših tolmunčkih. Prav lepo!
Smeri v plezališču so kot po naročilu za otroke, saj je kar polovica smeri nižjih težav (tam do 4b+). Najtežja smer je 5c+. Gre za platasto plezališče. Ker smo bili sami je bilo res fajn. Ni se bilo treba ozirati na noben štrik ali človeka.
Jaka se je kmalu odločil, da ne bo več plezal in se je posvetil gredbenim poslom. Zato se je prestavil k potočku in gredil jez. Mogoče je dobil navdih pri reki, ki teže malo nižje in ob kateri so sporočila o morebitnem nenadnem poplavljanju zaradi višje ležečega jezera pod Marmolado.
Kmalu je obupala tudi Mojca tako, da sva z plezanje ostala le še jaz in Pika. Odločila sva se, da zaplezava v smer Manu Chau z oceno 5b. Najprej jaz, potem še Pika, ki ji je uspelo smer splezati na frej.
Ob pogledu na uro smo ugotovili, da se moramo vrniti v kamp in se odjaviti. Z Dorčem rečemo še par besed nato pa nesrečni, a vendar zadovoljni, odrinemo nazaj proti domu. Za povratek vzamemo cesto, ki gre skozi Karnijce do Tolmezza. Tam se dobimo z Mirkom in Francesco. Ob pristnem pogovoru in italijanski kavici in sladoledu ugotovimo, da je bilo vse skupaj res prekratko.
Naslednjič se vidimo za daljše obdobje…
