316. (10.08.2012)
Drugi dan našega bivanja v Dolomitih sva se v plezarijo podala z Gregom. Šla sva spet v Piz Ciavazes; in sicer v smer Via Schubert. V vodničku je bila postavljena ocena VI- in pa tudi kakšna IV vmes. A o štiricah ni bilo ne duha ne sluha.
Jutra so se pričela pri sedmih stopinjah nad ničlo. Pod vstopom v smer je bila še kakšna manj. To je kar pomemben podatek za smer kot je Schubert, saj je dostop precej kratek in zato nisi prav nič ogret. Smer pa že na začetku postreže s prvo šestico. Zato je bil prvi raztežaj, vsaj zame, res težek zalogaj. Začne se z zajedo in prestopom čez previs v plate. Sledil je zanimiv in težak prehod pod prvim stojiščem. Smer je sledila razčlembi, ki se lepo vidi že s ceste. Na večih koncih so tudi zanimive plate. Nad prvo tretjino smeri prideva pod strmo zajedo, ki ji je sledil detajl smeri s previsno plato. A ta del je bil res dober. Izpostavljen, previsen, vendar z odličnimi grifi. Telovadba v tem raztežaju ni popustila prav do konca.
Smer je bila napeta in zelo strma ves čas. Kot sem že zgoraj zapisal, o kakšnih štiricah ni bilo ne duha ne sluha. Razen v izstopni polovici raztežaja. A ta niti ne šteje.
Smer je v celoti plezal v vodstvu Grega. Mene je že v prvem raztežaju tako navilo, da ni za povedat… Poleg tega pa je bila ta smer moja ena težjih. Zato tudi zadaj nisem imel kaj dosti časa za uživanje.
Nekaj časa so nama v smeri sledile dve navezi, ki pa jih kasneje ni bilo več videti. V sosednji smeri, Piccola Micheluzzi, pa je bil tak dren, da sem na le enem stojišču naštel 13 ljudi. Pri sestopu sva tako ugotovila, da je sobota očitno dan, ko se v Dolomitih pleza na polno. Tudi težke smeri, saj je ena naveza tehničarila v smeri, ki je sicer ocenjena z 10- na frej.
Druga smer v dveh dneh je bila za nama. Zato sva se spravila nazaj v kamp in novim dogodivščinam naproti (z otroci, namreč).
