315. (09.08.2012)
Na povabilo Grega smo se odločili, da se podamo v Dolomite. Ker tam še nisem bil (plezal), sem bil tega izleta še toliko bolj vesel.
Če se ne bi zjutraj, ko smo imeli predviden odhod, le-ta po pričakovanjih prestavil, bi bilo nekaj narobe. Tako pa je bilo to razumeti za normalen pojav:). A vseeno se z uro in pol zamude podamo na pot. Najprej do Kranjske gore, pa naprej v Trbiž in Hermagor. Malo naprej smo zašli in se peljali že proti Plöckenpassu. Kar naenkrat se mi posveti, da pa ta cesta ni podobna tisti pravi. Zato obrnemo in po pravi pičimo dalje za Lienz. Tu nas dobi prva ploha. A ker smo v avtu, nas ta nič ne moti.
Kmalu se znajdemo na drugi strani; na Tirolskem. To nam da vedeti tudi arhitektura. Prav lepo je videti tako usklajeno arhitekturo. Pravo nasprotje slovenske arhitekturne nesnage, ki jo je videti prav na vsakem koraku (od nagravžno vijolične fasade do spačenih izrastkov in prizidkov, ki štrlijo in kazijo podobo pokrajine). Pač, slovenska turistična ”znamenitost”. Zato pa beležimo vsako leto ”rekorden” obisk turistov:(.
Presenečeno ugotovimo, da je ob cesti vse polno kolesarjev. In da so tudi kolesarske steze lepo urejene. Spet se mi ponuja primerjava z domačo deželico, kjer razen tistih nekaj kilometrov kolesarskih poti med Mojstrano in Kranjsko goro ter v Bohinju (kar je, mimogrede, res fajn) ne premoremo kaj več. Če se spustim v primerjavo z danskimi kolesarskimi (avto)cestami, potem tudi omenjene slovenske kolesarske poti niso vredne skoraj nič.
V Cortini se odločimo, da zavijemo v smeri prelaza Falzarego. Uvauu… Lepo. Od vse lepe pokrajine se še avto premika bolj počasi:). Sledi prelaz Pordoi, nato pa se spustimo v Canazei. Grega sporoči, da so locirani v kampu Marmolada, ki je bil izhodišče za naše aktivnosti.
Ko se namestimo (do zdaj v kampih še nismo naleteli na boljšo lokacijo kot tokrat – lepo pod dreveščkom v senčki na mirnem koncu kampa), potem pa si odidemo ogledat mestece. Počasi pade tema; tako na mesto kot na oči.
Zjutraj se z Gregom in Anito podamo plezat v Piz Ciavazes; skupino Sella. Za ogrevanje smo izbrali smer Via Piccola Michelluzi. Ocena smeri je IV+.
Spomnim se, da mi je Miha pred časom omenjal, da so smeri v Dolomitih precej pokonci – tudi smeri nižjih ocen. Torej, da štirka v Julijcih ni enaka štirki v Dolomitih. Pa sem imel zdaj pravo priložnost to spoznati.
Po prvih nekaj raztežajih, ki so bili ocenejeni s trojkami, so bile še kar normalne. V drugi polovici pa se je smer kar pošteno postavila pokonci in napovedi so se uresničile. Ocena nič posebnega, smer pa res pokonci. Resnici na ljubo pa je treba povedati, da pa so bili grifi noro dobri. Da o skali sploh ne govorim.
Po splezani smeri smo se odločili, da bomo sestopili po stezi, ki poteka po široki gredi pod zgornjim delom hriba. Preden smo prišli na spodnjo pot je bilo potrebno še nekaj sestopnega plezanja in en spust ob vrvi.
V kampu je sledila rehidracija in spoznavanje okolice ter sproščen počitek.
