Hudičev steber
384. (01.08.2015)
Hmmmm… Ne spomnim se kolikokrat sva se med plezanjem vprašala ali za določene dele smeri Hudičev steber držijo ocene v skici. Ponekod so bili deli smeri bodisi precej težji kot ocene bodisi sva bila midva tako zelo zanič!? V slednje, jasno, ne priznava… Ne spomnim se tudi kolikokrat sva se vprašala kam naprej? Smer je orientacijsko precej zahtevna.
Že v drugem raztežaju narediva en raztežaj več kot je to običajno za to smer. Nadaljevanje zadaneva. Detajl spodnjega dela smeri pade name in tu se mi, na sredini raztežaja, zatakne. Ni mi bilo jasno (skica ni bila v pomoč) ali naj v najbolj strmem delu raztežaja nadaljujem v levo, naravnost ali desno. Ali nemara nazaj!? No, to zadnje bolj v hecu. Odločim se za najbolj mokro varianto in po nekaj metrih strmega plezanja za robom res najdem klin, ki pove, da je bila odločitev prava.
Nadaljevanje
Po nekaj raztežajih priplezava v precej veliko podrtijo, ki se je vlekla cel raztežaj, pa še malo zraven. Luka nadaljuje po kaminu, ki naj bi bil težave IV, pa se mi je zdelo, da bi bila lahko rimska številka obrnjena v VI. Kakor koli, na terasi zgoraj sem imel smeri že vrh glave. Tam zagledava navezo pred nama. Potek smeri je bil več ali manj jasen. Po dolgi polici v levo pod zajedo in nato v dolg kamin. Tukaj je možno smer zapustiti in se priključiti zavarovani Hanzovi poti. A to ni prišlo v poštev. Naveza za nama je to možnost izkoristila.
V nadaljevanju je bila zajeda odlična. Potek malo manj, saj je bila spet ocena precej večja kot pa iz skice. V kaminu pa spet težave. Sploh jih ni bilo konec. Vmes Luka potegne skoraj dva raztežaja, vendar ga je trenje prisililo k vmesnemu sidrišču. Na frendih! Težav kar ni hotelo biti konec. Vse do izstopnega preduha, pa še tega sem moral kar dobro poiskati.
Epilog
V preduh je najprej zaplezal Luka. Po njegovih akrobacijah mi je bilo jasno, da smeri še ni konec. A teh 10 metrov bom pa že, si rečem. Na vrhu smeri se najprej usedem, snamem plezalnike in iz nahrbtnika vzamem pijačo. Ufff, kako paše…
Misel na sestop ni bila najbolj prijetna, vendar je kar šlo… Proti koncu sestopa se ulije še dež, jeklenice drsijo, a pri avtu je vse spet v najlepšem redu.
