355. (08.03.2014)
Danes je 8. marec – Dan žena! Pa ob devetih moram biti v službi! Jaz bi šel pa v hribe. A kot pravijo, nič ni nemogoče. Z Mojco se zmeniva, da bom šel v hribe čimprej zjutraj, da bom res do devetih doma. No, pa se ni glih tako gladko izšlo…
Z Markom se zato zmeniva že precej zgodaj. Vsaj tako sva mislila, a pogled na skoraj polno zasedeno parkirišče na Ljubelju nama je dalo vedeti, da pa vseeno ne bova sama na pobočjih pod Zelenico. Najin namen je bilo vstopiti v Lenuhovo smer v Begunjski Vrtači in odsmučati nazaj v dolino.
Po kakšni uri hoje ali malo manj (z moje strani precej zadihane hoje) prideva pod na polno zalit vstop v Lenuhovo. Pa je res velikooo snega! Spodnji del smeri je dajalo pozitivne vibracije, da bi se smer danes dalo odsmučati. A že žleb nakje na polovici smeri me je odvrnilo od te ideje, saj je poleg naklonine res prostora le za eno dolžino kratkih smuči. In glede na vsmučanost… Pozabi, sem si rekel. Čeprav je smer tako zalita precej redko.
Midva nadaljujeva po odličnem škripavčku v omenjenem žlebu, v nadaljevanju pa sva gazila po napihanem snegu. Še preden prispeva na greben naju na razu pozdravi veter in naju hoče sklofat kar se da. Desno nisem prepričan kako daleč seže opast, zato se raje pomeknem kakšen korak več v levo. Bolj ko se bližava vršnemu grebenu, bolj morava zaradi močnega vetra loviti ravnotežje. Naposled se nama vseeno uspe prekobaliti na južno stran, kjer je narava veliko bolj znosna. Pa še sonce naju pozdravi.
S smučmi na rami se spustiva do vstopa v Zahodno grapo, ki sva jo nameravala presmučati. A je sprva kazalo, da niti vstopiti ne bova mogla vanjo, saj je veter tako nabijal, da sva si za ravnotežje in sploh obstanek na nogah pomagala s cepini v rokah. Naposled nama vseeno uspe priti čez rob. Nekaj bolje je bilo, a ne kaj dosti, zato je bil najin cilj čimprejšnji spust proti dolini.
Smuka sploh ni bila tako slaba kot so kazale razmere. Na sredini Šentanca zgrožen ugotoviim, ko mi Marko pove koliko je ura, da sem že zamudil ”šiht”. Ura je bila namreč 9.10!! Kaj zdaj? Pokličem Mojco in mi odrešilno pove, da je namesto mene v trgovini. Si oddahnem in jo hitro odbrzim naprej med pošaki. Dobesedno! Toliko ljudi v hribih na kupu še svoj živi dan nisem videl. Kolona od Ljubelja do Begunjščice. Na Šentacu je bilo vse črno. Noro!
Pivo na poti je odpadlo in se je prestavilo na lokacijo trgovine GORNIK, kjer smo skupaj naredili analizo ture:)
