Struška

354. (15.02.2014)

Že nekaj časa nam vreme ne prizanaša. V dolini dež, voden ali leden, v hribih pa ne pade pod tretjo stopnjo nevarnosti pred plazovi. Prav čudno se bo slišalo, če napišem, da je še sreča, da nimamo časa za izlete v hribe. Vsaj iz tega vidika ne zamujamo prav dosti.

A kljub vsemu se je tokrat očitno vse nakako uskladilo, da sva se z Markom zapeljala do Javorniškega rovta. Ker ne zahajam kaj dosti v te konce, sem se takoj spomnil naše poletne kolesarske ture, saj prav tukaj, kjer sva smučala, poteka trasa rekreatura pod Golico. Na parkirišču najdeva še zadnji prostor, natakneva smuči in v stilu olimpijskih iger zagrizeva v prve vzpone. ”Sotekmovalci” ostanejo za nama in jim drugega, kot da nama gledajo v hrbet, ne preostane. Ja, bo pač treba več treninga, he he.. No, na Belski planini se nisem več smejal…

Bolj ko se vzpenjava, več je snega. Smreke obložene. Vrhovi dreves se pod težo snega borijo pred polomom, a mnogim to ni uspelo. Pred Belsko planino vzameva iz nahrbtnika lopato in zkopljeva z namenom preveriti kakšna je snežna odeja. Vrhnji sloj se po 15 cm zaključi in je precej nestabilen. Naslednjega sloja pa po več kot enem metru še ni bilo konec. Naložen je na trdo in debelo ledeno podlago. Tudi ta sloj je še precej mehak. Odločiva se, da ga ni kaj dosti za biksat in jo pičiva naprej po cesti proti koči.

Smučarska gaz je lepo potegnjena. Greva proti vrhu. Zložni vzpon se, mimo s snegom obložnenih macesnov, v ključih nadaljuje proti vrhu. Bolj ko se bližava vrhu, bolj naju biča mrzel veter. Pri kontejnarju na vrhu se pripraviva in kar hitro odločiva, da greva nazaj proti Belski planini. S tem se bova izognila tudi gužvi, ki se približuje.

Smuka je bila prav prijetna. Nekaj klože, nekaj zastrugov, nekaj pršiča… Malo mešano. Na Belski planini zasedeva streteški mesti na parih centimetrih klopi pred kočo, kjer se prileže malica. Kmalu se nama pridružijo prišleki, ki so imeli enake načrte z malico. Najino pospraviva in odbrziva stran od odvečnih besed in proti belim strminam.

Spustiva se v grapo pod kočo, kjer je bilo že vse zvoženo. A vseeno se da na senčni strani lepo smučati. Zavijem še v gmajno na levi strani grape, kjer je bila smuka prav tako dobra. Spodaj na planini se odločiva, da se ne bova pretepala z vejami dreves, zato sva se zapeljala na cesto in tako do avta.

Še en nasvet vam dam, ki ga verjetno poznate. Trenirajte!! Ker če ne, potem vas bodo pekla stegna, dihali boste na škrge, preklinjali kje hudiča je že ta vrh in samega sebe prepričevali, da je vsake poti enkrat konec in da je to slednje dobro. Užitka ne bo prav nobenega. Ko se sestavim se bom oprijel tega nasveta…

Dodaj odgovor

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.