340. (03.08.2013)
Z Lukom sva se hitro dogovorila, da greva plezat skalaški steber v Škrlatico. Ker je dostop res dolg in prav tako sestop mi je bolj ustrazalo spanje na bivaku. Tako sva tudi storila. Dostop je bil pospremljen s škrlatnimi stenami in žarečim obzorjem poslavljajoče svetlobe. Čarobno!
Zjutraj se zbudiva v popolno jutro. Spustiva se pod bivak, kjer še vedno leži sneg. Spremeniva ga vodo (no, ne vsega), saj sva vedela, da bo ta res potrebna v prihajajočih urah vročega sončnega dneva.
Po prečenju melišča sva zavila na Škrlatiške grede. Kmalu sva jih zapustila in se lotila prečenja pobočja precej nižje od gred. Sprva je kazalo kar v redu, kmalu za tem pa sva spoznala, da sva prišla prenizko. Zato preplezava visok prag, na kar ugotoviva, da pa sva prišla previsoko! Uffff… Zagonetka! Tako se spustiva nižje in najdeva prehod na naslednje večje melišče. V iskanju prehoda se zdaj znajdeva spet previsoko, že v naslednjem trenutku prenizko. Na koncu Luka najde prehod po izredno krušljivi polički v žleb, ki ni bil prav nič boljši. Jaz se odločim za vrv. Ko prestopiva naslednji žleb je situacija za spoznanje boljša, a kaj ko prav nič ne ustreza opisu skice. Levo nad globokim žlebom se pne zelo strma in gladka stena, desno pa se mi zdi, da je stena precej krušljiva, a vsaj strma ni tako. Luka najde klin s prusiki, a se odloči, da ne bo nadaljeval v tej smeri, ker naprej ni užitnih prehodov. Zato se usmeri desno v zajedo, saj bi lahko nad njo našla prehod iz žleba. Tako se tudi zgodi, ko postane nadaljevanje plezanja pravi užitek.
Tako poteka prav do Škrlatiških gred, kjer se odpre nevrjetni pogled vse naokoli. Pogledam za rob, kjer potekajo grede in vidim mogočne pragove čez katere se grede pnejo. Midva grede presekava in nadaljujeva naprej. Iščeva prehode, ki jih zelo uspešno (vsaj tako se nama zdi) najdeva. To potrdijo tudi izredno redki klini, saj sva v celotni smeri našla le štiri. Proti vrhu plezava po levi strani stebra in ne tako kot pravi Mihelič po desni strani. Luka je našel prehod v strmem žlebu s previsom in izredno lepo plato proti koncu raztežaja. Za tem raztežem pa prispem na rob stene, kjer ugotovim, da sva izplezala previsoko. Najbrž večina izpleza nižje in po desni strani (kar ustreza Miheliču) in tako lahko prideš na greben, ki ga vidiva kakšnih 100m pod nama.
Ker seveda ne vidiva in ne veva kakšno je možno nadaljevanje sestopa iz grebena, ki ga le vidiva, se odločiva za bolj ”ziher” varianto in greva proti vrhu Škrlatice. Najprej zaplezava v gledke gredaste prehode in čez strm balvan sredi stene, za katerim uzrem križ na vrhu Škrlatice. A do tja je še cela reč skale, sestopov in vzponov. Po kakšni uri plezarije le prispeva na vrh, ko nama urini kazalci pokažejo, da je že šest. Če ne drugega je vsaj vročina delno popustila. Iz plastenke iztisneva še vsak svoj predzadnji požirek, nato pa začneva sestopati. Istočasno pa začneva reševati tudi logistični problem. S Srečotom (Lukovim očetom) se dogovoriva, da naju pride z avtom iskat v Vrata in odpelje domov.
Ker sva se v Dnini odločila, da bova sestopila nazaj po gredah, sva en del opreme in nahrbtnik pustila tam. To pa je po razpletu dogodkov določilo, da sva se morala naslednji dan vrniti nazaj v Dnino. To smo tudi storili, le da se je Luka žrtvoval s skokom v Dnino, midva z Mojco pa sva ga počakal na odcepu za Špik.
Kakorkoli, avantura je uspela!
