Smer Ekar Jakmnik
382. (05.07.2015)
Na parkirišču je vse polno avtomobilov. Kje so vsi ti ljudje? Cincava ali naj se zapeljeva do žičnice ali pustiva avto na parkirišču. Odločiva se za slednje, čeprav veva, da nazaj grede to ne bo imelo blagodejnega vpliva niti na psiho niti za noge. V planu je smer Ekar – Jamnik.
V slabi uri sva pri Češki koči. Sonce je že visoko in na Zgornjih ravneh sva nekoliko skeptična, saj sonce že s polno silo udarja po zajedi Ekar Jamnik v Dolški škrbini. Mirno gledava v katero smer se premika senca v steni in ugotoviva, da se premika proti zajedi. S tem sva pomirjena. Še bolj pa se pomiriva pod smerjo ob snežišču, kjer postane prav prijetno hladno. Tako, pa ne bo težav z vročino.
Začetek
Prvi raztežaj narediva po domače. Bogdan potegne do prvega klina kakšnih 30m visoko in preko snežišča. Vpne v klin in me ”pozihra” do tja. Jaz pa se zapodim v smer kar v čevljih. Tako sva hitro preko začetka smeri. Naslednji raztežaj obdela Bogdan (zaradi moje nevplezanosti, sva zmenjena, da bo ta težke raztežaje podelal on), kjer je treba splezati preko prve petice.
Na gredo priplezam jaz in se znajdeva pod detajlom smeri. V naslednji raztežaj vstopiš s pomočjo možica, ki mu stopiš na glavo. Z raztegovanjem v plati in vstopom v zajedo je precej dela. Bogdanu uspe prosto, meni pa na A0. Kvaliteta skale je odlična. Ob pogledu okoli smeri težko verjameš, da je skala tako dobra. V istem raztežaju težave ne popustijo vse do stojišča, ki je v votlini. Iz nje nadaljevanje poteka preko plate v desno. Da prideš iz težav je potrebno narediti prečnico. Prečka pa se začne z rahlim vzponom do prvega obročkarja in rahlim spustom nazaj do poličk. Tudi ta del je težak. Vsem priporočam, da se pred nadaljevanjem lepo v miru razgledajo po oprimkih in stopih, saj je lahko v nasprotnem primeru precej težje tako za ”mišice” kot psiho.
Drugi del smeri
Na koncu prečke smer zavije v levo navzgor, a je skala zelo dobra, grifi pa odlični. Čeprav je treba zaplezati nekoliko oporno. Na koncu tega raztežaja težave popustijo, poveča pa se krušljivost. A brez skrbi. Še vedno je to daleč od nekega krša. Če v miru pogledaš in izbiraš dobro skalo gre brez težav. Tako se nadaljujejo štirje raztežaji. Naj omenim še en detajl, ki se nanaša na opis. V zadnjem raztežaju bolj priporočam, nasprotno od opisa, plezanje desno od previsa in takoj za tem levo. Skala resda ne zgleda prav obetajoča, a je vredu. V enem raztežaju pripelje smer direktno na greben na markirano pot Kočna – Grintovec. Kakšno bi bilo nadaljevanje po opisu skice, ki poteka levo od previsov, ne vem, a zagotovo že od zadnjega stojišča ni zgledalo prav obetajoče.
Sestopila sva po Kremžarjevi poti, ki cikcaka, kot da bi hotela iz tebe iztisniti še zadnje moči. A midva se nisva dala in sva bila hitro pod smerjo, kjer sva pobrala robo, sestopila do Češke koče in naprej do avta.
