349. (19.10.2013)
Jeseni se pleza na toplem soncu. To vemo vsi. Še posebej, če je po hribih že sneg. A nisva si mislila, da bova v Rušici deležna toplih, sončnih žarkov samo 10 minut!? Ker skala ni bila mrzla sva vseeno nadaljevala.
A že prvi raztežaj je pokazal zobe. V njem tiči le en klin, vse skupaj pa je proti vrhu kar pokonci; pa še plate so precej gladke. Spodaj uspe Bogdan zabiti dva klina, ki pa sta bila bolj za psiho mirit. Zgoraj je uspel namestit še enega, ki pa je bil bolj prepričljiv. Na stojišču se zazreva v zajedo, v katero se že na štantu praktično zadaneš s čelado. Iščeva kakšen klin, pa ga ne najdeva. Zakaj? Ker ga enostavno ni:) Zaplezam, pa so prvi gibi čisto vredu. Že naslednji pa da vedeti, da se bo treba pomatrat za kaj več. Namestim prvega frenda, pa drugega, pa jebo, pa še enega frenda. Počutim se kar varnega, a zajeda ne popusti, vse dokler se res ne prekobacam čez. Nad zajedo je namešeno sidrišče s precej prusiki, ki so vsi bolj ali manj že v letih. Tu namestim varovanje, saj sem sklepal, da bom tudi v nadaljevanju potreboval kakšnega frenda…
In tako se tudi zgodi, čeprav na presenečenje naletiva na celo dva klina. ”Lahše se diše…” bi lahko rekla:). Naslednji raztežaj začini s prečko čez plato in pod previsom ter še eno zajedo. Ko prilezem čez, vprašam za dolžino štrika, čeprav me je bolj imelo, da bi namestil štant ter se malo nadihal. A grem naprej proti zajedi z res krasno poko. Namestim varovanje, zaplezam in ugotovim, da je pravi užitek plezat… A je tega kaj kmalu konec. Pogledam čez rob in zagledam (uauuu) – klin! Ker tega ne srečaš v tej smeri prav pogosto, se odločim, da ga uporabim za varovanje. Nad njim namestim v idealno poko še frenda in Bogdan lahko začne. Na tem štantu se postavi dilema; naravnost v zajedo, ki se baha s platami in (vsaj videti je tako) s previsno zaporo, ali pa zaplezat v desno kjer je lažji in bolj mamljivi prehod. Bogdan razmišlja, razmišljam tudi jaz. Ajde, greva pogledat, si rečeva. No, na vrhu tega (ne)prehoda in pod pletasto steno je zabit klin in v njem vponka. Le zakaj?
Vrneva se v zajedo nad nama. Pač, ne bova mogla nič goljufati:). Spodaj pod zajedo tiči profilni klin. Kje pa je naslednji? Grem naprej. Saj, za roke je še nekaj za prijet, noge pa bolj ali manj oddrsavajo. Nameščam sprotno varovanje. Najbolj mi je všeč jeba, za katero sem bil prepričan, da bo držala v primeru… Napredujem za nekaj centimetrov in naletim na še edini klin v tem koncu. Jasno ga vpnem, čeprav ga je precej težko, saj je zabit do ušesa v poko, ki je obrnjena navzdol in je težko priti s kompletom do njega. Tedaj pa mi levo roko vzame, leva noga mi spodrse, a obvisim na desni polovici telesa. Brž se spet zberem in lepo napredujem. Na koncu dobim bitko jaz, nadaljevanje do Kuštraste smeri pa je zgolj formalnost.
Kot rečeno, smer sva nadaljevala po Kuštrasti. Ker sva prišla Pod Src brez opisa in skice smeri, sva plezala bolj po spominu. Jaz sem to smer plezal še z Mihom daljnega leta, kaj pa vem, 06 ali 07, zato mi prav nič ni ostalo v glavi. Nevrjetno pa se mi zdi, da sem se zapomnil res malega detajla in točno določenega klina, ki tiči pred izstopnih preduhom. Tokrat je bila smer precej bolj suha kot takrat, a izstop iz smeri še vedno dokaj težak.
Po nekaj borbe z rušjem sva prišla do macesna na katerem je nameščena prva rinka za spust ob vrvi. Po štirih (in ne petih, kot sem doma prebral v vodničku) spustih sva prišla nazaj k toplemu čaju, ki je prišel zelo prav.
Do naslednjič…