352. (15.12.2013)
Z Janezom se v trgovini zapleteva v pogovor. Pove, da bo šel najbrž naslednji dan na Staniča. Prav zavidam mu naslednji dan. Kot bi vedel za to, me naslednji dan pokliče in sporoči, da so Zeleniške večji del kopne in da je Bosova grapa večji del zasnežena. Odločim se, da grem naslednji dan čez Zeleniške. In pa tudi to, da bi bila v dobri družbi tura še lepša. Pokličem Simona, ki je takoj za to. Pove, da bosta prišla skupaj s Katjo. Tako, pa je vse zmenjeno. Odrinemo še v temi. Na Jermanci parkiramo in se v soju svetilk odpravimo turi naproti.
Plan smo imeli spodaj splezati slap in po grapi nadaljevati na Staniča. Ko pa bomo tam, se bomo pa odločili kako naprej. Ali po grebenu čez na Srebrno sedlo, ali pa sestop v Bistrico. Do slapu je bila pot včeji del kopna. Le malo pod slapom in v grabnu je bilo snega dovolj. Tudi slap je kazal že podobo, da gre res za slap. Niti ne tako kritično narejen, pa vendar ne prav posebej bogat z ledom. Spodnji del bi si zagotovo želel imeti bolj bogat z ledom, medtem, ko je bil srednji del kar dober. Vršni spet malo slabši… Nič, smo rekli, naj počaka še kakšen mrzel dan več. Takrat pridemo še enkrat. Zato se podamo nazaj na pot in okoli v grapo, ki vodi na Staniča. Lepo zalita grapa, a se na vrhu povsem posuši. Zato si snamemo dereze, saj jih do Staniča ne bomo rabili. Na Staniču je bilo prav lepo toplo. Razgledi odlični, dolina pa zabasana v megli. Tokrat nas to prav nič ne moti.
Greben je zgledal res precej kopen, le proti koncu se je kazala grapa zalita s snegom. Odločimo se, da nadaljujemo po grebenu. Vse skupaj vzamemo precej na ziher, zato plezamo počasi. Na špicih se nastavljamo soncu in pogledujemo nazaj v dolino. Jasno moramo ves čas debatirat, saj si imamo precej za povedat. Bližamo se mestu, kjer me vedno znova postavi na preizkušnjo. Levo ali desno? Tokrat se odločimo za levo, kar se izkaže kot pravilno. Pa jih malo višje gori spet dobim po nosu! Odločim se, da smer nadaljujemo po grebenu. Napaka! Morali bi sestopiti in ta špic obiti. A stolp je tako krasno nameščen, da mu manjka samo še štrik okoli vratu. Pa še spodaj se škrbina kaže tako zelo blizu. Mi se že ne bomo vračali. Bomo kar abzajl naredili in bomo prec spodaj. Pa se stvar spet malo zavleče, saj ne vemo ali bi sidrišču zaupali ali ne. Nabijem še varovalni klin in se spustim. Vse OK. Prideta še Katja in Simon. Nadaljujemo. Na koncu grebena pogledamo na uro in kar ne moremo verjeti, da je že tri popoldan. Kmalu nas bo začel preganjati dan. No, ja. Nič zato. Vemo kje poteka sestop, imamo čelke, v službo se pa tudi mudi samo Simonu :).
Sestop iz Srebrnega sedla je bil na začetku res komot, le dereze smo morali večkrat sneti in jih nazaj na noge nadeti. Spodaj v gmajni nam je zagodel še omehčan sneg, ki se nam je prediral vse do kolena in čez.
Turo smo zaključili kot se spodobi. Če smo jo začeli v temi, smo jo še zaključili v temi! No, čisto zaključena je bila potem ob kavi v Zbiljah.
