Comicijev SV raz v Divji Kozi

363. (19.07.2014) Comicijev SV raz v Divji Kozi

Tokratni prispevek prihaja iz zahodnih Julijcev; Comicijev SV raz v Divji Kozi. Že kar dolgo me ni bilo v teh koncih… No, še pred tem se je dogajalo marsikaj. Z Bogdanom sva bila ponovno v Paklenici, kjer sva plezala Forma vivo in pa Slovensko. Potem sva bila tudi v V. Draškem vrhu v DKV-ju. Še pred tem v Planjavi v Sobotni. Z Lukom sva bila v Brani v Zajedi. Vmes se je našla luknja, ko nikogar ni bilo nikjer, zato sem šel čez Zeleniške. Tam sem srečal Majo in prijatelje iz Bricotove šole. Najbrž sem bil še kje, pa se ne spomnem več. Ja, se je začelo dogajati…:)

Kje je Comicijev SV raz v Divji Kozi

No, pa nazaj na zadnjo turo, od katere je tudi že minilo dva tedna. Kot rečeno, sva bila z Alešem (AO Kranj) nad Pellarinijem. Tja sva odšla dan prej. Na kočo sva prišla prav, ko se je zvečerilo. Na bajti sva bila midva, oskrnik(i), trije Črnučani in maček Čarli. Takoj ko sva vstopila, je postalo živahno, kjub ničelnemu obisku planincev. S Črnučani izmenjava besede o tem kam so/smo namenjeni. Sprva so imeli oni v mislih Comicijev raz, midva se pa še nisva odločila kaj bova plezala. Na koncu so se premislili in odločili, da gredo pogledat v TKŠ (čeprav se mi zdi, da tega naslednji dan niso plezali), midva pa sva odšla po njihovem prvotnem planu. Torej v Comicijev raz. Smer je ocenjena s skromno četrto stopnjo, a to je treba vzeti s precejšnjo rezervo. Na posameznih mestih je smer dosti težja. Še posebej, ker v drugem delu varovanja praktično ni.

Na vstopu v smer

Da bo pod smerjo snega veliko, so naju opozarjali že v Trbižu. Potem tudi na koči. Nazadnje pa tudi razmere pod steno. Ob steni je globoka krajna zev. Vendar tudi nisva natančno vedela kje se vstopi v smer. Zato spodnji del raza obvoziva po strmem snegu po levi. Prav hitro je začelo ledeno zebsti v prste, ko sva izsekavala poličke za stope. Ko sva se odločila, da je tega dovolj, sva naredila snežno gobo in se spustila v krajno zev, naredila prečko do prusika, ki sva ga maloprej zagledala iz snežnega roba. Tako sva vedela, da sva v smeri.

Comicijev SV raz v Divji Kozi s prvimi raztežaji ne postreže toliko s težavnostjo. Bolj s šodrom, ki je posut na poličkah. No, pa vseeno to ne pomeni, da plezaš v popolni podrtiji. Pač po neki povprečni apnenčasti skali na nivoju naših hribov. Višje gori smer postreže s krasnimi prehodi in večjimi težavami kot spodaj. Veliko je možnosti za varovanje s frendi in jebami. To povem zato, ker je spodnji del relativno dobro opremljen s klini, zgornji pa prav nič. Preko cele smeri srečuješ navrtane svedre (?), vendar brez ploščic. Se pravi, da se varovati na njih ne moreš, pomagajo pa ti toliko, da veš, da si na pravi poti.

Na pol poti

Nekje na sredini, tam kjer se za cela dva raztežaja v levo odcepi smer, sva si privoščila malico. Sonce je že visoko in se je že precej nagnilo na popoldansko stran. To nama pove, da se bova mogla hitro posloviti od sendvičev in oditi naprej. Od tu naprej sta sledila dva strma raztežaja. Drugi postreže z dvema možnima variantama. Ali greš naravnost po majavih luskah, kar je zgledalo precej nagravžno. Ali pa obvoz po desni, ki je bil do stika obeh variant precej boljša odločitev. A prestop nazaj v smer je bil test za psiho. Tudi nadaljevanje je bilo precej navpično. Vse do mesta, kjer se je Aleš s kladivom mahnil po prstih. Ne vem kaj si je tako zameril, da je moral sebe poškodovati, a to že sam ve:) Od tu sem iskal prehode jaz. Kvaliteta skale se je spremenila in plezarija je bila ena sama uživancija.

Nadaljevanje smeri

Sledilo je še precej raztežajev preden sva prišla pod zadnjega. Vmes sva iskala prehode, ki sva jih uspela brez večjih težav najti. Zadnji raztežaj je bil prava poslastica. Naj omenim, da sva skoraj celo drugo polovico varovala na frende, jebe in kline. Prav vsa sidrišča je bilo potrebno nabiti. Zato je ura na Božjih policah neusmiljeno opozarjala, da je treba naprej. Sonce je šlo že za Divjo kozo, le še Corsi je bil videti kot v pravljici.

Sestop

Iz Božjih polic hitro najdeva prehode na drugo stran, kjer stopiva na zavarovano pot Anita Goitan. Se dvigneva v škrbino nad Riofreddom, polno lanskega snega. Malo modrujeva kako in kaj, a na koncu nama dva abzajla ne uideta. Umazana od snega in prahu vrževa štrike v nahrbtnik, čelko v žep in pot pod noge.

Na sestopu dehidrirana, ob vsej tej enormni količini snega, stežka najdeva kakšno kapljico vode. V mraku prideva nazaj do koče. Se posloviva od Čarlija in drušne ter odideva zadnji etapi naproti. Ta pa se vleče in vleče in vleče in vleče… Doma sva malo po polnoči. Tura da se reče!

Gradiška Tura – Južni greben

361. (05.05.2014) Gradiška Tura – Južni greben

Dan, kot nalašč za primorske konce. Vabi Gradiška Tura – Južni greben. Pri nas vleče sever, na primorskem pa je lepo toplo. Ker smo ga združili s plezanjem, je bil še toliko lepši. Ob ”lagano sportskem” prihodu na parkirišče smo vedeli, da ne bomo sami. Bilo je vse polno planincev in pa frikotov.

Ker se naša smer nahaja v južnem grebenu Podraške Ture, ta pa bolj na koncu tega dela poti, smo se morali prej malo sprehoditi. Kakšne pol ure. Tik pred cerkvico sv. Miklava smo skrenili s poti in se usmerili v vidno melišče. Melišče kot melišče; malo naprej malo nazaj.

Pod vstop v smer

Začetka smeri ni bilo videti, zato smo se odločili pač nekje zaviti v skalo in na greben. Odločitev je bila prava, saj smo bili že po pol raztežaja na grebenu s pogledom na celotno vipavsko dolino.

Bolj ali manj je smer precej ”vegetable”, čeprav moteče ni bilo kaj dosti. Kač tudi nismo srečali, čeprav so tu najbrž idealni pogoji za tovrstna bitja. Ni manjkalo ostrega grebena, kjer smo lovili ravnotežje. Sem ter tja je potrebno poiskati prehod. Tega ni treba pretirano iskati nekje na sredini, kjer je v skali navrtana velika rdeča ploščica z rinko.

Na koncu

Še najlepši je bil eden zadnjih raztežajev, kjer se pleza po pravi pakleniški skali. Lepo! Po 350m grebena smo prispeli na vrh ter pod veliko konstrukcijo, ki ne vem čemu bi služila in se vidi že s poti spodaj.

Še za par minut smo se zadržali na južni strani in se tako skrili pred severnim vetrom, preden smo se spustili na drugo stran. Sledil je kratek in krasen sprehod do izravnave, kjer jo seka planinska pot. Tu smo se obrnili nazaj proti Vipavi in začeli sestop proti izhodišču. Sestop poteka po gozdni stezi.

Bil je en krasen dan!

Greben Rinke – Skuta

357. (30.3.2014)

Grega in Matjaž sta se odločila, da bosta postala nekega dne GVja. Ena stopnička do tja jima predstavlja tudi prečenje grebena Rinke – Skuta. Za pravo vajo pa sta potrebovala tudi klienta. V tej vlogi sem bil tega dne jaz.

Na začetku je bilo tako. Prestavljanje ure na poletni čas je imelo za našo ”odpravo” težko posledico. Zamudo pri prihodu na dogovorjeno mesto ter odpovedi klientov:). A za eno ekipo nas je bilo dovolj in po uri in pol zamude se odpravimo preko Žmavčarjev in bivaka pod Skuto pod južno pobočje Kranjske Rinke.

Smuči pustimo na Malih podih in se na greben povzpnemo po eni izmed grap. Na grebenu nas pozdravi močan severni veter, vendar zaradi vedno bolj toplega sonca, ne mrazi preveč. Pogled na oster greben da vedeti, da bo zanimiva plezarija. Še bolj pa pogled na izstop iz grebena.

Vodenje gorskega vodnika je v kar nekaj delih specifično; tako pri plezanju kot tudi pri nameščanju varovanja. Delamo zelo kratke raztežaje, varujeta nase ali roglje, pa tudi na kakšnega frenda. Čeprav smo plezali greben cirka 6 ur, je vse skupaj minilo precej hitro. Na koncu grebena je Grega mojstrsko našel prehod nazaj na greben, od koder smo se spustili na letno ferato. Od tu naprej smo sestopili po rampi nazaj do smuči. Tu se nanje namontirano in jo preko bivaka pičimo nazaj v Žmavčarje.

Na koncu snežišča, pred skokom, se smučarija konča. A ne glede na to, smuči so nam dodobra olajšale sestop. Pri avtu rečemo še besedo ali dve, nato pa …

Zeleniške špice

352. (15.12.2013)

Z Janezom se v trgovini zapleteva v pogovor. Pove, da bo šel najbrž naslednji dan na Staniča. Prav zavidam mu naslednji dan. Kot bi vedel za to, me naslednji dan pokliče in sporoči, da so Zeleniške večji del kopne in da je Bosova grapa večji del zasnežena. Odločim se, da grem naslednji dan čez Zeleniške. In pa tudi to, da bi bila v dobri družbi tura še lepša. Pokličem Simona, ki je takoj za to. Pove, da bosta prišla skupaj s Katjo. Tako, pa je vse zmenjeno. Odrinemo še v temi. Na Jermanci parkiramo in se v soju svetilk odpravimo turi naproti.

Plan smo imeli spodaj splezati slap in po grapi nadaljevati na Staniča. Ko pa bomo tam, se bomo pa odločili kako naprej. Ali po grebenu čez na Srebrno sedlo, ali pa sestop v Bistrico. Do slapu je bila pot včeji del kopna. Le malo pod slapom in v grabnu je bilo snega dovolj. Tudi slap je kazal že podobo, da gre res za slap. Niti ne tako kritično narejen, pa vendar ne prav posebej bogat z ledom. Spodnji del bi si zagotovo želel imeti bolj bogat z ledom, medtem, ko je bil srednji del kar dober. Vršni spet malo slabši… Nič, smo rekli, naj počaka še kakšen mrzel dan več. Takrat pridemo še enkrat. Zato se podamo nazaj na pot in okoli v grapo, ki vodi na Staniča. Lepo zalita grapa, a se na vrhu povsem posuši. Zato si snamemo dereze, saj jih do Staniča ne bomo rabili. Na Staniču je bilo prav lepo toplo. Razgledi odlični, dolina pa zabasana v megli. Tokrat nas to prav nič ne moti.

Greben je zgledal res precej kopen, le proti koncu se je kazala grapa zalita s snegom. Odločimo se, da nadaljujemo po grebenu. Vse skupaj vzamemo precej na ziher, zato plezamo počasi. Na špicih se nastavljamo soncu in pogledujemo nazaj v dolino. Jasno moramo ves čas debatirat, saj si imamo precej za povedat. Bližamo se mestu, kjer me vedno znova postavi na preizkušnjo. Levo ali desno? Tokrat se odločimo za levo, kar se izkaže kot pravilno. Pa jih malo višje gori spet dobim po nosu! Odločim se, da smer nadaljujemo po grebenu. Napaka! Morali bi sestopiti in ta špic obiti. A stolp je tako krasno nameščen, da mu manjka samo še štrik okoli vratu. Pa še spodaj se škrbina kaže tako zelo blizu. Mi se že ne bomo vračali. Bomo kar abzajl naredili in bomo prec spodaj. Pa se stvar spet malo zavleče, saj ne vemo ali bi sidrišču zaupali ali ne. Nabijem še varovalni klin in se spustim. Vse OK. Prideta še Katja in Simon. Nadaljujemo. Na koncu grebena pogledamo na uro in kar ne moremo verjeti, da je že tri popoldan. Kmalu nas bo začel preganjati dan. No, ja. Nič zato. Vemo kje poteka sestop, imamo čelke, v službo se pa tudi mudi samo Simonu :).

Sestop iz Srebrnega sedla je bil na začetku res komot, le dereze smo morali večkrat sneti in jih nazaj na noge nadeti. Spodaj v gmajni nam je zagodel še omehčan sneg, ki se nam je prediral vse do kolena in čez.

Turo smo zaključili kot se spodobi. Če smo jo začeli v temi, smo jo še zaključili v temi! No, čisto zaključena je bila potem ob kavi v Zbiljah.

Biokovo – Dalmatinski sen ter Ena in ne edina

350/351. (okrog 1. novembra 2013)

Dalmatinski sen

Okoli dveh zjutraj se pripeljemo v okolico Makarske (Baška voda), kjer na cestah in ulicah ni žive duše. Najprej nas navigacija odpelje mimo cilja, a na koncu se vseeno zapeljemo v breg, kjer smo imeli občutek, da nas bo skupaj z avtomobilom obrnilo na hrbet. Ker ne želimo nikogar zbuditi v okolici in še manj razjeziti hajdukovcev, se ob avtomobilu celo bolj potiho pogovarjamo. Vse zložimo iz avta. Jaz preparkiram, Mojca in Jaka pa odneseta večino robe po stopnicah proti apartmaju. Šefe nam vse razkaše in želi lahko noč. Ja, lahka najbrž bo, a tudi kratka. Z Gregom sva namreč zmenjena, da se dobiva ob 7ih, saj greva na turo v bližnje hribe.

Tako se tudi zgodi. Anita naju zapelje do bližnje vasice par sto metrov višje. Obhodiva prezno vasico, a na koncu le-te vseeno srečava možakarja, ki nama je svetoval, da naj bova previdno. Jaz sem razumel bolj v stilu ”a je z vama kaj narobe”; pa nič zato.

Po kakšni uri hoje (zgoraj po sitnem melišču), prispeva pod smer. Ne morem verjeti, da mi je v tem času celo v kratkih rokavih in tričetrt hlačah vroče. Bo pa toliko bolj uživaško, si rečem. V prvi raztežaj smeri Dalmatinski sen ugrizne Grega. Prava uživancija, saj je skala kot bi bila iz enega kosa; smer pa tudi ni še težka. Bolj za ogrevanje. Čez prvi del sva kar hitro. Sledi srednji del, ki je bolj položen. Pod zgornjim delom, ki je nekako na sredini smeri, se ustaviva za deset minut in si privoščiva malico. Ta je res pasala! V težji raztežaj je zagrizel Grega. Najprej položne plate, nato pa se sredi raztežaja smer postavi precej pokonci. Po minimalnih oprimkih in počeh pride Grega do stojišča pod previsom. Nato sem na vrsti jaz. Proti koncu raztežaja se mi je zdelo, da sem se ujel v past, pa mi je vseeno zneslo in po nekaj težkih gibih prispem do Grega. Vrv visi nazaj na plate kakšnih deset metrov od stojišča. Zgleda prav josemitsko:) Smer se nadaljuje naprej okoli roba, od tod pa ne vem kam… Grega me vpraša, če bom šel jaz naprej. Si mislim, kaj me to sploh sprašuje. Itak, da grem. A najbrž je tako ocenil, da zna biti kar težko. Pa še vpogled v skico ima, medtem ko se jaz z njo sploh ne obremenjujem. A raztežaj res ni bil mačji kašelj. Sem moral kar dobro pomigat, da je šlo čez. Priznati pa moram, da je skala res prava krasotica. Drži ko pes j…

Do vrha je sledilo še kar nekaj raztežajev, a vsi po vrsti so bili lepi. Dobra skala, razgledi nori, gibi atletski, vmes pa še kakšen štos. Zdelo se mi je, da sva bila kar hitra, saj sva bila še sredi dneva. Grega se na vrhu skoraj vsede na gada, jaz pa se kar nisem mogel načudit divjini, ki se je razprla pogledom za hribom.

Glede na to, da je Grega tukaj že plezal se ne obremenjujem z iskanjem sestopa, pač pa le uživam ob lahkotnem iskanju prehodov in poskakovanju iz skale na skalo. Ozračje mirno, temperatura idealna, tišina kot bi vsa civilizacija izumrla. Čisti užitek!

Da bi to res bila hribovska smer, ni poskrbela le dolžina smeri in višina hriba, pač pa tudi divji ambient, kjer poteka sestop. Ta poteka po globoki grapi, ki se proti koncu prekine z večjim skokom. Tu namestiva vrv in se ob njej spustiva poleg posmrtnih ostankov nesrečnega gamsa. Zadnji del sestopa poteka po skrotju in na koncu še nekaj plezanja.

Pod smerjo se spet zlijeva z meliščem in po kakšni uri sestopa se dobimo z Anito v Topičih. Sledijo samo še aktivnosti v apartmaju (beri pivo, hrana, obisk obale…). Lep izlet!

Ena in ne edina

Drugi dan bivanja na Biokovem je pripadlo družinskim dogodkom. Tudi ti so bili povezani s plezanjem. Anita, Jaka, Mojca in jaz smo odšli v plezališče Vrisove glavice. Plezališče postreže s pravim hribovskim vzdušjem. Turo smo začinili že z dostopm (in mojim bočnim padcem po moelišču), ki nas je potegnil preveč v desno. Z navdušenim plezanjem spodnjih športno plezalnih smeri smo še v miru preživeli del dopoldneva. Ko so se v plezališče vsuli še drugi, sem imel občutek, da sem v Črnem kalu. Sami Slovenci… Takrat sva z Anito potegnila eno več raztežajno smer z oceno 6a+ in vam rečem, da je bila res lepa smer. Spodaj nekaj rastlinja, zgoraj pa lepa skala z izpostavljenimi platkami. Lepo!

Sobota je spet pripadla (kar se plezanja tiče) meni in Gregu. Prejšnji dan je Grega naredil bojni načrt za morebitno novo smer v hribu, ki se imenuje Topol. Do pod hriba sva prišla kar hitro. Dobre pol ure in sva bila tam. Pri plezanju novih smeri je fino to, da lahko začneš kjer hočeš, he he he… Midva sva se odločila, da začneva pri nekakšnem podstavku k steni, od tam naprej pa bo šlo, kjer pač bo. Začne, seveda, Grega. Do stene, kjer se postavi pokonci gre brez varovanja. No, saj kaj dosti varovanja ni bilo možno. Nad tem delom najde prostor za enega frenda. Plate od spodaj zgledajo prijazne; črne luknjice ostre skale. Ker Grega bolj počasi napreduje, začnem sumiti, da zna biti smer težka. Bomo videli, si rečem in spremljam Grega v čisti tišini. Le opazujem kako napreduje. Vmes razmišljam kaj vse bi naju utegnilo čakati v smeri. Ali bova našla vse prehode? Ali bova imela dovolj opreme? Ali bo mogoče, v primeru slabega vrema, ki se obeta, pobegniti iz smeri?

Med razmišljanjem mi Grega zavpije naj podrem varovanje. Bravo! Prvi raztežaj je za nama. Ups! Za Gregom. Jaz bom moral še priplezati do tja. Pa sem šel na pot tudi jaz. Do prvega frenda je šlo b.p. Ga iztaknem iz poke. Nekajkrat se zapodim v plato in kar ne najdem prave kombinacije, da bi lahko napredoval. Po nekaj poskusih si rečem, da bo pač nekako treba napredovat. Poleg tega pa si tudi ne želim, da bi naredil vtis, da me bo treba vlečt za seboj. Odločno se zapodim naprej in po silnih naporih le prispem da manjše lašte, na kateri se nekoliko oddahnem. Poberem sistem, ki je bil z gurtno pritrjen za mini grmiček (ni zbujal občutka, da bi se lahko zanesel nanj! A drugega tam res ni bilo.). Pogledujem levo, pa desno, pa gor, pa spet levo, pa desno… No, smer je vodila v levo. Ampak pozor! Prestop je bil res tako zelo zamotan, da sem že na tem mestu Gregu priznal vse pohvale za ta prehod. Tudi nadaljevanje ni bilo nič lažje ob minimalnem varovanju. Težki gibi niso popustili prav do konca raztežaja. Gladki ”buhtlni”, kjer res nimaš veliko možnosti za napredovanje.

Sledil je moj raztežaj. Najprej preko gladke plate prispem pod vznožje gladkega skoka, pod katerih mi nadaljevanje plezanja greni s trnjem bogat grmiček. Temu se poskušam izognit s čimprejšnjim pobegom v manjši previs, ki ga obidem po manjšem razu. Nad tem se spet prikaže velika previsna stena. To obplezam po levi in pridem pod nekakšno ”kosmato” zajedo. Najdem prehod na raz, kjer na idealnem prostoru naredim stojišče (če bo še kdaj kdo hodil tod mimo, bo tukaj našel manjšega možica). Kasneje ugotoviva, da je to tudi odlično izhodišče za naslednji raztežaj. Ta je bil prav mojstrsko izbran. Res lep raztežaj!

Za tem je sledil srednji del smeri, ki pa je bil bolj položen, zato sva se razvezala. Po kakšnih dveh ali treh raztežajih prideva pod vršni del hriba (glede na smer, ki je dolga cirka 600m, je tega dela še več kot 300m). V raztežaju, ki je pripadel meni, sva naletela na sledi predhodnikov. Grega potrdi, da je to smer ”Šesta tibetanska vaja”, ki pa se po koncu tega raztežaja odcepi v levo in nadaljuje drugje. Midva sva si izbrala svojo smer. Smer je sledila lepim prehodom, ki jih je krasila odlična skala. Vmes je Grega našel odličen prehod preko poči, ki je še čisto pod njo izgledalo, da ni mogoče priti čez. Odlično! Med varovanjem se pogled ustavi na vedno bolj zaprto nebo. Mislim, da se bo vsak čas uscalo. Si rečem, samo, da ne bo še pokalo zraven!

In res. Komaj čez naslednji raztežaj pripleza še Grega, se uščije kot iz škafa. Niti pomisliti si ne upam, če bi se to zgodilo samo pet minut prej. Že tako je bil dovolj težak… Jaz si preko čelade poveznem kapuco puloverja GORNIK (mimogrede, ne kupim nobenega puloverja brez kapuce!), ki me odlično toplotno ščiti. Sicer pa sva oba precej bogo zaščitena proti dežju. Kratki rokavi, kratke hlače, na srečo pa vsaj pulover. Postane še hladno, zato se najina taktika malo spremeni. V smislu poteka smeri. V enem izmed naslednjih raztežajev plezam proti Gregu, ki je na stojišču nad menoj. Takrat zaslišim neko čudno šumenje in lesketanje. Ne, ni blisk niti grom:) Pogledam in vidim, da se je Grega obdal z astro folijo. Veter in dež jo raznašata sem in tja, le temu ne služi, kar si je zamislil Grega. Da bi bil z njo manj moker in malenkost bolj na toplem. Na srečo ugotoviva, da skala zaradi dežja, ki se je po žlebičih pretakal kot v potokih, ni nič bolj gladka in spolzka. Zato karseda hitro plezava in iščeva čim lažje prehode. Elementom narave se je pridružila še megla in poskrbela, da se nisva mogla res na ničesar več orientirati. Šla sva bolj na pamet! Ker pa imajo (očitno) pogumni tudi nekaj sreče, sva na koncu le prišla tik pod vrh. Prav simbolično pa je tam dež skoraj prenehal, zato sva lahko sicer v mrzlem vetru na hitro pomalicala in začela sestopati.

Tura polna pričakovanja. Polna neznank. Polna doživetij. Tako sva postala del te smeri – Ena in ne edina. Za vedno!