350/351. (okrog 1. novembra 2013)
Dalmatinski sen
Okoli dveh zjutraj se pripeljemo v okolico Makarske (Baška voda), kjer na cestah in ulicah ni žive duše. Najprej nas navigacija odpelje mimo cilja, a na koncu se vseeno zapeljemo v breg, kjer smo imeli občutek, da nas bo skupaj z avtomobilom obrnilo na hrbet. Ker ne želimo nikogar zbuditi v okolici in še manj razjeziti hajdukovcev, se ob avtomobilu celo bolj potiho pogovarjamo. Vse zložimo iz avta. Jaz preparkiram, Mojca in Jaka pa odneseta večino robe po stopnicah proti apartmaju. Šefe nam vse razkaše in želi lahko noč. Ja, lahka najbrž bo, a tudi kratka. Z Gregom sva namreč zmenjena, da se dobiva ob 7ih, saj greva na turo v bližnje hribe.
Tako se tudi zgodi. Anita naju zapelje do bližnje vasice par sto metrov višje. Obhodiva prezno vasico, a na koncu le-te vseeno srečava možakarja, ki nama je svetoval, da naj bova previdno. Jaz sem razumel bolj v stilu ”a je z vama kaj narobe”; pa nič zato.
Po kakšni uri hoje (zgoraj po sitnem melišču), prispeva pod smer. Ne morem verjeti, da mi je v tem času celo v kratkih rokavih in tričetrt hlačah vroče. Bo pa toliko bolj uživaško, si rečem. V prvi raztežaj smeri Dalmatinski sen ugrizne Grega. Prava uživancija, saj je skala kot bi bila iz enega kosa; smer pa tudi ni še težka. Bolj za ogrevanje. Čez prvi del sva kar hitro. Sledi srednji del, ki je bolj položen. Pod zgornjim delom, ki je nekako na sredini smeri, se ustaviva za deset minut in si privoščiva malico. Ta je res pasala! V težji raztežaj je zagrizel Grega. Najprej položne plate, nato pa se sredi raztežaja smer postavi precej pokonci. Po minimalnih oprimkih in počeh pride Grega do stojišča pod previsom. Nato sem na vrsti jaz. Proti koncu raztežaja se mi je zdelo, da sem se ujel v past, pa mi je vseeno zneslo in po nekaj težkih gibih prispem do Grega. Vrv visi nazaj na plate kakšnih deset metrov od stojišča. Zgleda prav josemitsko:) Smer se nadaljuje naprej okoli roba, od tod pa ne vem kam… Grega me vpraša, če bom šel jaz naprej. Si mislim, kaj me to sploh sprašuje. Itak, da grem. A najbrž je tako ocenil, da zna biti kar težko. Pa še vpogled v skico ima, medtem ko se jaz z njo sploh ne obremenjujem. A raztežaj res ni bil mačji kašelj. Sem moral kar dobro pomigat, da je šlo čez. Priznati pa moram, da je skala res prava krasotica. Drži ko pes j…
Do vrha je sledilo še kar nekaj raztežajev, a vsi po vrsti so bili lepi. Dobra skala, razgledi nori, gibi atletski, vmes pa še kakšen štos. Zdelo se mi je, da sva bila kar hitra, saj sva bila še sredi dneva. Grega se na vrhu skoraj vsede na gada, jaz pa se kar nisem mogel načudit divjini, ki se je razprla pogledom za hribom.
Glede na to, da je Grega tukaj že plezal se ne obremenjujem z iskanjem sestopa, pač pa le uživam ob lahkotnem iskanju prehodov in poskakovanju iz skale na skalo. Ozračje mirno, temperatura idealna, tišina kot bi vsa civilizacija izumrla. Čisti užitek!
Da bi to res bila hribovska smer, ni poskrbela le dolžina smeri in višina hriba, pač pa tudi divji ambient, kjer poteka sestop. Ta poteka po globoki grapi, ki se proti koncu prekine z večjim skokom. Tu namestiva vrv in se ob njej spustiva poleg posmrtnih ostankov nesrečnega gamsa. Zadnji del sestopa poteka po skrotju in na koncu še nekaj plezanja.
Pod smerjo se spet zlijeva z meliščem in po kakšni uri sestopa se dobimo z Anito v Topičih. Sledijo samo še aktivnosti v apartmaju (beri pivo, hrana, obisk obale…). Lep izlet!
Ena in ne edina
Drugi dan bivanja na Biokovem je pripadlo družinskim dogodkom. Tudi ti so bili povezani s plezanjem. Anita, Jaka, Mojca in jaz smo odšli v plezališče Vrisove glavice. Plezališče postreže s pravim hribovskim vzdušjem. Turo smo začinili že z dostopm (in mojim bočnim padcem po moelišču), ki nas je potegnil preveč v desno. Z navdušenim plezanjem spodnjih športno plezalnih smeri smo še v miru preživeli del dopoldneva. Ko so se v plezališče vsuli še drugi, sem imel občutek, da sem v Črnem kalu. Sami Slovenci… Takrat sva z Anito potegnila eno več raztežajno smer z oceno 6a+ in vam rečem, da je bila res lepa smer. Spodaj nekaj rastlinja, zgoraj pa lepa skala z izpostavljenimi platkami. Lepo!
Sobota je spet pripadla (kar se plezanja tiče) meni in Gregu. Prejšnji dan je Grega naredil bojni načrt za morebitno novo smer v hribu, ki se imenuje Topol. Do pod hriba sva prišla kar hitro. Dobre pol ure in sva bila tam. Pri plezanju novih smeri je fino to, da lahko začneš kjer hočeš, he he he… Midva sva se odločila, da začneva pri nekakšnem podstavku k steni, od tam naprej pa bo šlo, kjer pač bo. Začne, seveda, Grega. Do stene, kjer se postavi pokonci gre brez varovanja. No, saj kaj dosti varovanja ni bilo možno. Nad tem delom najde prostor za enega frenda. Plate od spodaj zgledajo prijazne; črne luknjice ostre skale. Ker Grega bolj počasi napreduje, začnem sumiti, da zna biti smer težka. Bomo videli, si rečem in spremljam Grega v čisti tišini. Le opazujem kako napreduje. Vmes razmišljam kaj vse bi naju utegnilo čakati v smeri. Ali bova našla vse prehode? Ali bova imela dovolj opreme? Ali bo mogoče, v primeru slabega vrema, ki se obeta, pobegniti iz smeri?
Med razmišljanjem mi Grega zavpije naj podrem varovanje. Bravo! Prvi raztežaj je za nama. Ups! Za Gregom. Jaz bom moral še priplezati do tja. Pa sem šel na pot tudi jaz. Do prvega frenda je šlo b.p. Ga iztaknem iz poke. Nekajkrat se zapodim v plato in kar ne najdem prave kombinacije, da bi lahko napredoval. Po nekaj poskusih si rečem, da bo pač nekako treba napredovat. Poleg tega pa si tudi ne želim, da bi naredil vtis, da me bo treba vlečt za seboj. Odločno se zapodim naprej in po silnih naporih le prispem da manjše lašte, na kateri se nekoliko oddahnem. Poberem sistem, ki je bil z gurtno pritrjen za mini grmiček (ni zbujal občutka, da bi se lahko zanesel nanj! A drugega tam res ni bilo.). Pogledujem levo, pa desno, pa gor, pa spet levo, pa desno… No, smer je vodila v levo. Ampak pozor! Prestop je bil res tako zelo zamotan, da sem že na tem mestu Gregu priznal vse pohvale za ta prehod. Tudi nadaljevanje ni bilo nič lažje ob minimalnem varovanju. Težki gibi niso popustili prav do konca raztežaja. Gladki ”buhtlni”, kjer res nimaš veliko možnosti za napredovanje.
Sledil je moj raztežaj. Najprej preko gladke plate prispem pod vznožje gladkega skoka, pod katerih mi nadaljevanje plezanja greni s trnjem bogat grmiček. Temu se poskušam izognit s čimprejšnjim pobegom v manjši previs, ki ga obidem po manjšem razu. Nad tem se spet prikaže velika previsna stena. To obplezam po levi in pridem pod nekakšno ”kosmato” zajedo. Najdem prehod na raz, kjer na idealnem prostoru naredim stojišče (če bo še kdaj kdo hodil tod mimo, bo tukaj našel manjšega možica). Kasneje ugotoviva, da je to tudi odlično izhodišče za naslednji raztežaj. Ta je bil prav mojstrsko izbran. Res lep raztežaj!
Za tem je sledil srednji del smeri, ki pa je bil bolj položen, zato sva se razvezala. Po kakšnih dveh ali treh raztežajih prideva pod vršni del hriba (glede na smer, ki je dolga cirka 600m, je tega dela še več kot 300m). V raztežaju, ki je pripadel meni, sva naletela na sledi predhodnikov. Grega potrdi, da je to smer ”Šesta tibetanska vaja”, ki pa se po koncu tega raztežaja odcepi v levo in nadaljuje drugje. Midva sva si izbrala svojo smer. Smer je sledila lepim prehodom, ki jih je krasila odlična skala. Vmes je Grega našel odličen prehod preko poči, ki je še čisto pod njo izgledalo, da ni mogoče priti čez. Odlično! Med varovanjem se pogled ustavi na vedno bolj zaprto nebo. Mislim, da se bo vsak čas uscalo. Si rečem, samo, da ne bo še pokalo zraven!
In res. Komaj čez naslednji raztežaj pripleza še Grega, se uščije kot iz škafa. Niti pomisliti si ne upam, če bi se to zgodilo samo pet minut prej. Že tako je bil dovolj težak… Jaz si preko čelade poveznem kapuco puloverja GORNIK (mimogrede, ne kupim nobenega puloverja brez kapuce!), ki me odlično toplotno ščiti. Sicer pa sva oba precej bogo zaščitena proti dežju. Kratki rokavi, kratke hlače, na srečo pa vsaj pulover. Postane še hladno, zato se najina taktika malo spremeni. V smislu poteka smeri. V enem izmed naslednjih raztežajev plezam proti Gregu, ki je na stojišču nad menoj. Takrat zaslišim neko čudno šumenje in lesketanje. Ne, ni blisk niti grom:) Pogledam in vidim, da se je Grega obdal z astro folijo. Veter in dež jo raznašata sem in tja, le temu ne služi, kar si je zamislil Grega. Da bi bil z njo manj moker in malenkost bolj na toplem. Na srečo ugotoviva, da skala zaradi dežja, ki se je po žlebičih pretakal kot v potokih, ni nič bolj gladka in spolzka. Zato karseda hitro plezava in iščeva čim lažje prehode. Elementom narave se je pridružila še megla in poskrbela, da se nisva mogla res na ničesar več orientirati. Šla sva bolj na pamet! Ker pa imajo (očitno) pogumni tudi nekaj sreče, sva na koncu le prišla tik pod vrh. Prav simbolično pa je tam dež skoraj prenehal, zato sva lahko sicer v mrzlem vetru na hitro pomalicala in začela sestopati.
Tura polna pričakovanja. Polna neznank. Polna doživetij. Tako sva postala del te smeri – Ena in ne edina. Za vedno!
