Kategorija: Skalno plezanje

345. (21.09.2013)

Že dolgo časa je bila na listi želja. Pa zaradi takšnih ali drugačnih razlogov nisva prišla skupaj. No, med razlogi je zagotovo tudi primerna vplezanost in pa nekakšno straho spoštovanje.

Tokrat pa so se zvezde postavile v pravi vrstni red in tako sva z Bogdanom zaplezala v Sivi ideal. Pravzaprav, ko sva se slišala po telefonu, sva imela oba v mislih isto, prav to smer, ki jo je sicer predlagal Bogdan. Kako zanimiva so včasih naključja:)

Ker je Bogdan smer plezal tokrat že tretjič, z dostopom pod smer ni bilo večjih težav. Spodaj je dostop do lovske steze, no ja, zanimiv. Bolj ko zadaneš pravo grapo, lažji dostop te čaka. Opisa ne bom navajal, ker ga ponuja Mr. Google.

Najprej je padla ideja, da bi prvi v smer zaplezal tisti, ki bi mu to namenil žreb. A sva se prav po evropsko (baje dogovorno) zmenila, da bo prvi raztežaj plezal Bogdan, drugega jaz, in potem tako naprej… Že spodaj je bilo videti, da zna biti smer mokra. Pa tudi lepo kompaktna. Oboje se izkaže kot resnično. Kompaktnost smeri se vleče čez celo smer, mokrota pa naju je presenetila tri raztežaje pod vrhom, kjer je bil skoraj cel raztežaj povsem moker. Čeprav, resnici na ljubo, se je dalo, skoraj vedno, najti približno suhe grife. No, nekaj le-teh je bilo pa res nesramno mokrih, a sva se uspela uspešno prebiti tudi čez te.

Sama smer je kar precej pokonci. Značilno za smer pa je tudi to, da težave ne popustijo prav v nobenem raztežaju. V vseh 11-ih. Vmes, ko je sonce dobilo prosto pot do naju, je bilo precej vroče. Zato si nisem mogel predstavljati, kako bi bilo, če bi naju preko večji del smeri, ne zakrivali oblaki. Najbrž bi se ponovila Bogdanova zgodba o vroči gumi na plezalkah in posledično ”opeklinah”:)

Preden sva izplezala skozi izstopni kamin v lažji svet, sem nekajkrat pomislil na Petrovo zgodbo, ki se jo lahko prebere v Primorskih stenah o prvenstvenem vzponu. Šele tako si lahko nekako, čeprav najbrž precej površno, predstavljaš dimenzije takratnega plezanja; še posebej v razmerah kakšne so bile tiste dni.

Na robu strme stene, kjer se konča sama smer, sva se razvezala. Jaz sem globoko vzdihnil, saj se je delno že poznala utrujenost. Bogdan pa je splezal še na bližnji stolp in pogledal v megledeno praznino okrog in okrog.

Po prijetnem sedenju, malici, kakšni spontani šali in opazovanju čudovite naravne kulise, sva se povzpela še po lažjem svetu na prostrano vršno pobočje. Ko sva stopila mimo zadnje planike na rob, se je odprl pogled na raztreseno skalovje, mimo katerega sva morala poiskati prehode do nadelane poti, ki vodi nazaj v dolino. Čeprav je sestop kar dolg, pa je le-ta minil kar hitro. Samo debatirat je potrebno ves čas…:).

S tem, ko sva z avtom zapeljala nazaj proti Logu in se še enkrat ozrla proti Jerebici, sva za seboj pustila še eno krasno avanturo …

[Prikaži kot projekcijo]

344. (08.08.2013)

Končno zahodni Julijci! Sem že mislil, da mi bodo to leto spolzeli iz rok. Pa niso. Z Lukom se spet brez kompliciranja zmeniva za turo. Malo razmišljava, če bi šla spat pod steno, pa se na koncu odločiva za jutranje (zelo jutranje) vstajanje. Tako zelo zgodaj, da sva na parkirišču izhodišča razmišljala, če bi raje odspala še kakšno kitico:).

V temi prečiva most čez potok (ki je skorajda reka) in ob njem proti gozni cesti. Struga na levi je bila suha, midva pa sva morala zadeti travnato potko, ki jo le najdeva. Proti koči Pellerini se pot, tako kot vedno, vleče. Pa vseeno po kakšni uri in pol prispeva tja. Mir. Neverjetni mir je v tem koncu. Nobenega nikjer. Le oblaki prav grozeče pritiskajo vedno nižje preko sten Viša. A Divja koza ni v oblakih in kaže kar vredu podobo.

Pod kočo dotočiva plastenke z vodo. Odženeva gamse pod stene Viša, midva pa veselo in v znoju naprej proti Žabniški škrbini. Na vrhu se odprejo novi pogledi na dolino Mrzle vode in ostenja vršacev nad njo. Tam naravnost fascinantna Lomastijeva poč, pa miss Julijcev in Piussi… Pa šodrast sestop po poti za Corsi. Ta del prehoda pod smer se kar vleče…

Sprva sva mislila plezat Comicijevo smer, prav tako v V steni Divje koze. A odločila sva se za Bauerjevo smer. Vedno znova razmišljam kaj me privede do spremembe planov, ki pridejo povsem spontano. Pa ne najdem racionalnega odgovora. Pač, sva se tako odločila. In na koncu ugotovila, da je bila to res optimalna odločitev. Sonce nama je lopo pogrelo grife, našla sva res kompaktno skalo, dinamično smer, ki sicer ni bila težka, a neverjetno zanimiva z lepimi prehodi in enim zelo izpostavljenim raztežajem.

No, pa lepo povrsti. V prvem raztežaju sva ugotovila, da bi morala imeti s seboj metlico, s katero bi očistila police in grife majhnih kamenčkov in prahu. Malo bolj rezervirano zaplezam v prvi raztežaj, a na koncu tega se z Lokom strinjava, da je skala res krasna! Ker sva na koncu prvega raztežaja našla celo nabit štant, sva sklepala da bo smer pa vseeno morda opremljena s klini. A na koncu sva ugotovila, ker sva v smeri našla le štiri kline (od tega dva na prvem štantu), da je zaradi pozabljenosti na to smer, kar precej logična zaprašenost smeri.

Že spodaj je lepo vidna zelooo široka greda, ki nekako razpolavlja smer na dvoje. In prav do te grede smer ves čas poteka malo levo malo desno, a v celoti gledano gre od drugega raztežaja naprej ves čas rahlo v levo. Do grede so sledili zelo zanimivi prehodi preko številnih plat in kaminov. Za vmesno varovanje sva nameščala jebe in frende. Na stojiščih pa sva zabijala kline. Vzdušje v smeri je bilo obratnosorazmerno z zgoščanjem oblakov in vremensko napovedjo za prihajajoče dni.

Ko prideva na res široko gredo pod vršno steno, najprej poiščeva nadaljevanje smeri. Potem pa se zlekneva vsak na svoj konec police in … vuau… pogledava predse. Kakšen pogled! Sediva kot v ležalnikih, spodaj pa vsa krnica Mrzle vode. Res hudo! Na koncu naju oblaki zbrcajo v rit in že se je Luka zapodil v zajedo nad nama. Gladke plate ob zajedi dajejo smeri svoj pečat:) A z dobro postavitvijo se jih je dalo lepo splezat. Luka na desni zagleda klin in zapleza v njegovo smer. Opcija plezanja bi bilo tudi nadaljevanje zajede in plezanje naprej med stolpe pod Božje police. Ob povratku pod steno pa sva ugotovila, da bi bila opcija tudi skica:) Torej, kamin pol raztežaja desno od najine malice:)

Do izhodne grede so naju ločile gladke in zelo izpostavljene plate ter nekakšen prehod zajede. Red je bil na meni:) Si ogledujem plate najbrž tako kot kakšen praktikant v delavnici z orodjem, ki ga prvič vidi in zato ne ve čemu sploh služi. Se malo popraskam za ušesi in ugotovim, da se bo treba rahlo spustiti na stope, ki so se mi zdeli vabljivi. Še prej v poko vtaknem Camalota 0.5 in se z njim dogovorim, da naj bo dobro zakajlan. Pogledam za grife in najdem dobro kombinacijo. V nekaj gibih pridem do zajede, kjer je bilo potrebno prestopit na drugo stran stene. Pogledam nazaj in ugotovim, da je frend že daleč za mano. Saj, pred mano je en klin, a kaj ko mi je kombinacija grifov pač neznana. Klin je zabit v rahlo previsni steni, zato se z nogo stegnem daleč naprej v plato in se vanjo uprem. Na presenečenje ugotovim, da se mi kot po čudežu pred menoj pojavljajo res nori grifi. Že res, da je stvar zelo napeta, a s takimi grifi je plezanje prava uživancija. Ko pridem preko plat in zajede na drugo stran, kjer je dobra polička in hudi grifi ugotovim, da je za cel raztežaj lufta pod ritjo. Super!!

Zaradi trenja želim postaviti varovališče čimprej. In glej, glej. Prav pred nosom se mi nariše idealen uhelj, ki ga opremim z gurtno in mu na rahlo povem, da je prava faca in da mu bo kratko družbo delal klin. Tega poknem kakšnih 10 cm stran v idealno poko. Ne spomnem se kdaj sem naletel na takšen štant. Za nameček pa še stojim na manjšem pomolu nad luftom. Ahhh, kičast!

Na vrsti je Luka. Tudi on navdušen nad prečko pripleza kar naravnost po kaminu na štant in se zasmeje nad varovališčem in pravi: ”ZAKON”!

Pogled naprej pravi, DOBRODOŠLA. Še malo pa bosta na Božjih policah. Na štriku ostaneva še raztežaj in pol. Ko priplezam do Luka mu povem, da bo smer zaznamovana tudi z najinim klinom, saj barabon ni in ni hotel iz poke. Očitno mu je družba dela tako dobro, da ni hotel z nama. Tudi prav. Pa naj bo tako.

Kakšnih 100 do 150 višincev narediva razvezana, nato pa prispeva na Božje police. Pa so res božje, si rečeva. Široke, udobne. Policam slediva do začetka oz. najinega konca, nato pa se morava povzpeti še kakšnih 60 m (kot pravi Tine) preden se znajdeva na grebenu. Sledi še sestop na pot ferate Anita Goitan in pa na škrbino pod TKŠ.

Preden začneva še z zadnjim današnjim dejanjem; sestopom proti avtu, se ozreva preko ramen in ugotoviva – res fajn dan!

[Prikaži kot projekcijo]

343. (31.08.2013)

Že res, da ponavadi zamudim, a ne več kakor kakšnih 5 ali 10 minut. Tokrat pa je šlo čez rob… Namesto budilke, me zbudi Rado, vendar že ob uri, ko naj bi se dobila. Niti ne vem česa bi se najprej lotil. Cela panika! Na srečo sem robo pripravil že prejšnji večer, tako, da nase vržem le obleko, zajtrk pa spravim kar v posodo, ki je šla z menoj v avto. V želodec pa še kakšne pol ure kasneje za volanom. Vmes pokličem Grega in se poskusim dogovorit, da bi šla midva po svoje s čemer ne bi ovirala njihove ”odprave”. A Grega se ni dal in tako smo se z zamudo vsi skupaj dobili v Mojstrani, kjer sva se še skoraj priključila napačni skupini:)

En avto pustimo na Poldovem rovtu, saj je bil plan sestopa čez dvojko, a se je kasneje izkazalo, da bo ta tura še malo počakala. Z drugim avtom se zapeljemo v Vrata in od začetka parkirišča pičimo proti Spodnjemu Rokavu. Praktično vse prehode najdemo, le pod vrhom smo iskali za odtenek več, a tudi tu ni bilo večjih težav.

Vstopimo v širok žleb, ki je povprečno slovensko krušljiv. Anita dobi en kamen v roko, kar nekaj pa jih je zletelo mimo (na srečo). Kompaktnost skale se kar nekaj časa ne izboljša. Prav pod ”ta lepšim” kaminom nas dohitita Kavbojc in Lola iz Čao. Skupaj gremo potem vse do Aljaža:)

Ena naveza se odpravi pogledat stanje za greben, kjer se odločijo, da bodo nadaljevali kar tam. Mi štirje pa se odločimo nadaljevati po drugi strani. Spodaj se navežemo, saj kaže, da se bo smer višje gori postavila pokonci. In res. Po polovici raztežaja prideva s Kavbojcem do žleba, ki je bil kar siten. V celi smeri sva imela nameščenega le frenda in grife bolj ko ne obrnjene navzdol. Zgoraj smo prišli v divji ambient sten in širokih gred. V iskanju prehodov smo sledili Gregu, ki je že zaplezal v izstopni kamin. Tu je skala res dobra. Skoraj vsi se zbašemo v kamin, kar je bilo že kar malo smešno, saj je bila spodaj udobna greda. Z Gregom se dvigneva nad kamin, kjer se nama kmalu za tem pridružijo še drugi. Sledimo zelo široki gredi, kjer pravzaprav poteka tudi sestopna pot – smer.

Po vršnem grebenu se povzpemo tik pod vršno glavo. Kjer pa je postalo vse skupaj spet malo smešno, saj je sprva zgledalo, kot da ni prehoda na vrh. Kavbojc najde zanimiv in kar dobro izpostavljen prehod po polici na drugo stran glave. Tu pa se je spet ustavilo, saj je bil spodaj siten skok, naprej pa nagravžno, oranžna, drobljiva niti ne polica. Janez je že dodobra v njej, a se previdno spravi nazaj na ozko gredo. Jaz najdem prehod malo nižje, kjer mi sledi še Janez. Skupaj po lažjem plezanju doseževa vrh. Grega, Anita in Rado pa se na vrh povzpnejo iz južne strani po nekem kaminu.

Na vrhu pa res krasni razgledi na vseokoli. Proti severu Škrlatica z Žandarji, pod njimi Srednji Rokav in vrh pred njim, na vzhodu Dovški križ, proti jugu pa Stena v vsej svoji veličini!

Nahrbtnik obrnem na glavo, iz njega pa pade – MALICA:) Po kakšne pol ure krepčanja se obrnemo in spustimo z vrha. Nekaj razmišljamo o abzajlu, a se odločimo za peš sestop. Kot je bi vzpon na glavo smotan, je bil tak tudi sestop. Če ne še za malenkost bolj. Nadaljevanje sestopa je zanimivo. Ves čas iščeš prehode, a ti to močno olajšajo možici, ki so praktično na vsakem ovinku. Le prvega je potrebno najti, ki pa leži, kot sem že zapisal, levo od izstopa iz kamina in prihodna na široko gredo (v smeri vrha).

Že na vrhu mi ni prav nič dišal podatek, da se moramo na sestopu dvigniti pod vrh Škrlatice. A kaj češ… Po kakšnih pol ure vzpona, je bilo tudi to za nami.

Sledil je le še dooolg sestop na IV-ko, od tam pa do Aljaža. Fajn avantura.

[Prikaži kot projekcijo]

342. (18.08.2013)

o se pred plezarijo obeta dolg dostop in dolg sestop, ponavadi razmišljaš, če se da kaj  od tega skrajšat. Tokrat sva se tega lotila s kolesi, ki sva jih parkirala nekoliko naprej od koče v Tamarju. Pred hojo do pod stene si priznava, da je bil to zadetek v polno.

Po cirka 3/4 urni hoji do pod smeri, se naveževa in ugotoviva, da je imel pisec nekje na internetu prav, ko je trdil, da je Mihelič po težavnosti zamenjal prva dva raztežaja. Že za ogrevanje se moraš zbasat čez prve previse in navzol obrnjene grife. V drugem raztežaju tudi skala ne ve ali bi bila raje krušljive ali trdne sorte. A vse to postane nepomembno že po tretjem raztežaju, ko se začnejo zajede s krasno skalo, ki se nekako vijejo tekom cele smeri. Razen srednjega dela…

Krasno poplezavanje v odlični skali, dobrem varovanju in opremljeni smeri ter prijetnem hladu severne stene Šit je najbolj začinjeno v spodnjem delu stene. Zanimiv je tudi žleb preden prideš v širok sredinski del smeri, kjer moraš preko dveh previsov gladke skale. Poseben pečat plezanju je dal prav divji ambient in pogled na sosednje Ponce, Kotovo špico, Jalovec in dolino Tamar ter dejstvo, da sva bila sama v smeri. Vso steno sva imela zase!! Kar je danes baje že kar redkost…

Kot se spodobi sva si v zgornji tretjini na stolpiču ob raziču privoščila… jasno; MALICO. Brez tega pač ne gre… Rečeva dve ali tri … bolj ko ne nakladava …:)

Kmalu padeva v izstopno zajedo z res odličnim plezanjem, razen krajše prečke, ki je bila… škoda komentarja. A tudi to mora biti in ob takšni količini dobre skale to sploh ne skazi celotne plezarije.

Na robu stene me pozdravi jugozahodnih, jaz pa njega z znanim matičarskim vzklikom… Kmalu za menoj pride še Luka in skupaj ugotoviva, da bo za nazaj en doooolg sestop… No, v resnici je bil še daljši, saj sva ga začinila s prezgodnjim zasukom v desno in sva kolovratila v (saj ne vem točno) območju ene špičke pred Jalovško škrbino. Ahhhhh…. No, po kakšne pol ure iskanja prehoda, sva, tako kot je ponavadi, prehod našla tam kje bi ga morala skoraj brez težav najti že prej; še preden sva se naredila pametna…

Dobro uhojena steza naju je odpeljala na Jolovško škrbino, od tam po zajlah pod steno. Še prej pa se je pred naju postavil ta lanski sneg. A sva s tehniko jahanja ugnala še tega in se umazana od svinjarije na snegu zapodila v melišča. Ta je bil dokaj beden, saj sem na kar nekaj mestih sorajda padel v objem z nič kaj prijaznimi skalami:(. A tako kot vsaka reč mine, je minila tudi ta pot.

Pri robi se napijeva vode, ki sva jo pustila pod steno, pojem še tiste štiri rozine, ki so mi ostale in nato jo pičiva do koles!!! Je kar težko opisat kako zelo sem bil vesel kolesa. Še težje pa je opisat te prijetne občutke, ko sva brez poganjanja koles, po klancu navzdol, prav bahaško (češ, midva sva pa s kolesi) švignila mimo pohodnikov, ki so imeli še kar nekaj poti do Planice pred seboj. Neprecenljivo, he he he…

[Prikaži kot projekcijo]

341. (07.08.2013)

Ko sva z Lukom zaključila plezarijo v Škrlatici sva skoraj istočasno izrazila željo po plezanju v Ojstrici v Desni smeri. Pa sva bila hitro zmenjena…

Odločiva se za isto taktiko kot v Škrlatici in se že dan prej odpraviva spat na Klemenčo jamo. Ob desetih le še oskrbnica sedi pred kočo v prijetnem hladu noči. Vsi drugi že spijo!? Ob požirku osvežitve se dogovorimo za jutranji zajtrk in najine načrte.

Zjutraj vstaneva kakšno minutko kasneje kot sva imela v planu. Pojeva zajtrk in glej, glej… Na planini se pojavita Tjaša in Cotar. Znanca iz kranjskega in loškega ferajna. Skupaj jo mahnemo do pod stene. Midva proti Desni, onedva proti Ogrin-Omerza.

Ko se ločimo, Luka povezne na hrbet nahrbtnik, jaz vrvi in jo pičiva proti vstopu. Tega ni težko najti, a se je zadeva že začela komplicirat na samem začetku. Mokre in spolzke plate so nama preprečile prečenje po gredi, zaradi česar sva morala obrniti in se spustiti na spodnje platke in grede. Za tem Luka uspešno najde prehode in solirava po prečkah in pokah, kjer bi se bilo dobro že prej navezati. To višje gori, ko sva praktično že 3/4 nad spodnjo steno, tudi storiva. A se kmalu spet razveževa, saj sva prišla v lažji svet, ki vodi do pod prave, strme stene.

Tu pa se pravo plezanje šele začne. In to kakšno!! Skala že po videzu pove, da je res odlična. In tako tudi je v sami smeri. Najprej je potrebno zaplezati v gladke pletke, prestopiti iz ene v drugo zajedo, ki pa je kar precej strma, a polna dobrih grifov in stopov.

Smer nadaljujeva bolj ali manj po prečkah. Prvo ”iskanje” smeri sva opravila pred, cel raztežaj dolgo, prečko, ki vodi do naslednje zajede, ki je bila ras krasna. Prava uživancija. Krajšega iskanja nadaljevanje smeri sva se lotila pred kaminom, ki je opisan tudi v skici in ki se nadaljuje z ozko, dolgo poličko nad izredno izpostavljenimi platami. Med nogami vidiš prav v poden:). Po postavljanju nog in rok ter lovljenju ravnotežja, se naposled oba spraviva čez na odlično varovališče. Med tem pa slišiva, da se na drugi strani ena naveza matra v Herletovi.

Od tod sledi bolj lahko plezanje do stičišča s smerjo Ogrin – Omerza, kjer le-to prečka in se usmeri levo čez, sprva dvomljive prehode. A se za stolpom izkaže, da je vse OK in da je potrebno do detajla le prestopit gladke, a položne platke. Detajl, ki sem ga omenil pa je bil res zanimiv. Pravi športno plezalni gibi!

Zaključek smeri je bil kot nekakšna nagrada ali pa opravičilo za neprestano cikcakanje smeri. Zelo strm, popolnoma neopremljen, a krasno plezljiv žleb, ki se zaključi tik pod Kopinškovo potjo.

Sledilo je pospravljanje vrvi. Hkrati pa izražanje želja, da bi bilo takšnih smeri in takšne skale čim več. Kar pa sva vedela, da je to v naših hribih le pobožna želja:)

Fajn dan.

[Prikaži kot projekcijo]