Kategorija: Skalno plezanje

340. (03.08.2013)

Z Lukom sva se hitro dogovorila, da greva plezat skalaški steber v Škrlatico. Ker je dostop res dolg in prav tako sestop mi je bolj ustrazalo spanje na bivaku. Tako sva tudi storila. Dostop je bil pospremljen s škrlatnimi stenami in žarečim obzorjem poslavljajoče svetlobe. Čarobno!

Zjutraj se zbudiva v popolno jutro. Spustiva se pod bivak, kjer še vedno leži sneg. Spremeniva ga vodo (no, ne vsega), saj sva vedela, da bo ta res potrebna v prihajajočih urah vročega sončnega dneva.

Po prečenju melišča sva zavila na Škrlatiške grede. Kmalu sva jih zapustila in se lotila prečenja pobočja precej nižje od gred. Sprva je kazalo kar v redu, kmalu za tem pa sva spoznala, da sva prišla prenizko. Zato preplezava visok prag, na kar ugotoviva, da pa sva prišla previsoko! Uffff… Zagonetka! Tako se spustiva nižje in najdeva prehod na naslednje večje melišče. V iskanju prehoda se zdaj znajdeva spet previsoko, že v naslednjem trenutku prenizko. Na koncu Luka najde prehod po izredno krušljivi polički v žleb, ki ni bil prav nič boljši. Jaz se odločim za vrv. Ko prestopiva naslednji žleb je situacija za spoznanje boljša, a kaj ko prav nič ne ustreza opisu skice. Levo nad globokim žlebom se pne zelo strma in gladka stena, desno pa se mi zdi, da je stena precej krušljiva, a vsaj strma ni tako. Luka najde klin s prusiki, a se odloči, da ne bo nadaljeval v tej smeri, ker naprej ni užitnih prehodov. Zato se usmeri desno v zajedo, saj bi lahko nad njo našla prehod iz žleba. Tako se tudi zgodi, ko postane nadaljevanje plezanja pravi užitek.

Tako poteka prav do Škrlatiških gred, kjer se odpre nevrjetni pogled vse naokoli. Pogledam za rob, kjer potekajo grede in vidim mogočne pragove čez katere se grede pnejo. Midva grede presekava in nadaljujeva naprej. Iščeva prehode, ki jih zelo uspešno (vsaj tako se nama zdi) najdeva. To potrdijo tudi izredno redki klini, saj sva v celotni smeri našla le štiri. Proti vrhu plezava po levi strani stebra in ne tako kot pravi Mihelič po desni strani. Luka je našel prehod v strmem žlebu s previsom in izredno lepo plato proti koncu raztežaja. Za tem raztežem pa prispem na rob stene, kjer ugotovim, da sva izplezala previsoko. Najbrž večina izpleza nižje in po desni strani (kar ustreza Miheliču) in tako lahko prideš na greben, ki ga vidiva kakšnih 100m pod nama.

Ker seveda ne vidiva in ne veva kakšno je možno nadaljevanje sestopa iz grebena, ki ga le vidiva, se odločiva za bolj ”ziher” varianto in greva proti vrhu Škrlatice. Najprej zaplezava v gledke gredaste prehode in čez strm balvan sredi stene, za katerim uzrem križ na vrhu Škrlatice. A do tja je še cela reč skale, sestopov in vzponov. Po kakšni uri plezarije le prispeva na vrh, ko nama urini kazalci pokažejo, da je že šest. Če ne drugega je vsaj vročina delno popustila. Iz plastenke iztisneva še vsak svoj predzadnji požirek, nato pa začneva sestopati. Istočasno pa začneva reševati tudi logistični problem. S Srečotom (Lukovim očetom) se dogovoriva, da naju pride z avtom iskat v Vrata in odpelje domov.

Ker sva se v Dnini odločila, da bova sestopila nazaj po gredah, sva en del opreme in nahrbtnik pustila tam. To pa je po razpletu dogodkov določilo, da sva se morala naslednji dan vrniti nazaj v Dnino. To smo tudi storili, le da se je Luka žrtvoval s skokom v Dnino, midva z Mojco pa sva ga počakal na odcepu za Špik.

Kakorkoli, avantura je uspela!

[Prikaži kot projekcijo]

339. (27.07.2013)

onec julija je potekal na Ledinah alpinistični tabor v spomin na Nejca Zaplotnika. S Sebastjanom sva se odpravila tja že v petek popoldan. Še vedno v vročem popoldnevu, a se je že slutilo, da danes temperature ne bodo več naraščale. Parkirava jeklenega konjička prav na začetku parkirišča. Spakirava nahrbtnike, kamor stlačiva tudi spalke, saj je bil plan spati pod milim nebom.

Ustaviva se pri tovorni žičnici, kjer se nama nasmehne sreča. V zameno za preloženih nekaj gajb pira in hrane sva nahrbtnike naložila na žičnico in lahkih nog odpeketala proti Ledinam. V ležernem tempu sva se spravila čez slovensko zavarovano pot in po še nekaj korakih sva bila prav hitro pred kočo. Tam so bili že nekateri udeleženci tabora; eni so se vrnili iz plezarije, drugi pač ne in so bili sproščeno nameščeni v ležalnikih.

Zvečer je sledila sproščena debata in postavljanje planov za plezarijo v naslednjem dnevu, s čemer se sam sicer nisem preveč obremenjeval, a vendar sem nekako slutil, da bo Rado ostal v dolini. To se je z jutranjim SMSjem potrdilo, vendar nič zato. Kmalu se je našla nadomestna rešitev in tako sva jo s Tadejo po zajtrku mahnila proti Severozahodnemu stebru Kranjske Rinke.

Še prej pa sva morala poskrbeti za Tadejino kladivo in dodatnih nekaj klinov. Zaradi nesporazuma sva se pojavila pod smerjo le s tremi klini, štirimi kompleti in celo dvema kladivoma; kar pa sploh ni bilo tako slabo:).

Smer ni težka, pa tudi začetni raztežaji imajo povsem zadovoljivo skalo. Vse to pa se je za naju po dveh raztežajih spremenilo v precej drobljivo skalo in zato prav zoprno plezarijo. Na škrbino, ki sva jo prešla v spodnji polovici smeri, sva se morala spustiti ob vrvi, saj je bilo, zaradi podrtije, plezanje po tistih le nekaj metrov navzdol, nemogoče. Tako sva za seboj v smeri pustila en klin (pa že tako nama jih je primanjkovalo).

Smer sva nadaljevala po nič kaj boljši skali, a po dveh raztežajih se je tudi ta delno popravila in se je dalo po dobro izbranih grifih in stopih vsaj približno varno nadaljevati smer. Takrat pa se je začelo oglašati tudi nebo. Parkrat je z globokim tonom zadonelo na kamniški strani, kamlu za tem pa še na savinjski strani. Kopičile so se težke gobe, a kaj več kot nekaj kapelj, niso iztisnile. Tako tudi iskanje izstopnega žleba, čemur je botrovalo plezanje po strmi plati, ni predstavljalo nerešljive uganke, in sva po nekaj raztežajih prišla na greben Kranjske Rinke, od tam pa na njen vrh.

Smer naj bi bila sicer dolga 350m, a po najinih 14-ih raztežajih, lahko rečem, da je zagotovo daljša!

Ker nisva poznala sestopa z vrha nazaj na Ledine, sva se najprej odpravila na Štajersko Rinko. A ko sva ugotovila, da od tod ne vodi ferata v dolino, sva se povzpela na Koroško Rinko, kjer pa sva le našla zavarovano pot na Ledine. Tako sva ugotovila, da sva danes stala na treh različnih vrhovih; Kranjski, Štajerski in Koroški Rinki.

Na Ledine sva se vrnila prav za časa večerje – kot naročeno in prav tako kot je bilo načrtovano:).

[Prikaži kot projekcijo]

338. (19.07.2013)

Končno so se zvezde nagnile na mojo stran. Hitro pade odločitev, da jo naslednji dan mahneva nekam v hribe. Merila za najin naslednji obisk sva določila že več kot leto prej, saj navadna nadelana pot za Jaka ni več dovolj. Slovenska na Ledine mu je pustila pečat, ki se ne bo izbrisal. Razmišljam in si rečem, da bo najbrž Hanzova kar pravšnja za njegovo naslednjo smer.

V pričakovanju avanture in hoje z lučko po temi, nastaviva uro nesramno zgodaj – za 3.15. Na srečo sem pozabil nastavit uri še glasnost, zato sva kar za dve uri zaspala:). Pa se nama kljub temu ni prav dosti mudilo. Jaka je brez oklevanja vstal iz postelje, kar samo dokazuje, da je bil res motiviran za odhod v hribe.

Na cesti ni pretiranega drena, zato sva hitro v Kranjski Gori. Še malo naprej in že je prepoznal deželo Kekca. Presenetljivo hitro sva prišla do Vratc. Prehitela par, ki je bil namenjen v Hanzovo. A smo se kasneje spet srečali, saj sva midva gladko zgrešila vstop v Hanzovo in se odpravila še malo proti vznožju Velike Mojstrovke. Nazaj grede ponovno prečiva snežišče in že sva na vstopu pod Hanzovo.

Ob neprestani debati o tem in onem si namestiva opremo in pičiva po Hanzovi. Dogovorila sva se, da bo Jaka vponke ves čas prepenjal. A prav kmalu sva se strinjala (še dobro, da sem prdlagal, ker mu je šlo to kar na živce), da bo vponke vpel le še za varovanje na stojiščih; vmes pa ne. Jasno, bil je privezan na vrv! Ugotoviva, da nama gre precej hitreje.

Z vsakim metrom je višina naraščala. Hkrati pa premosorazmerno s tem tudi Jakova navdušenost. Presenetil me je kako zelo ga je motivirala hoja po klinih in jeklenicah. Niti enkrat se ni oglasil z značilnim, otroškim ”kdaj bo konec” in ”ne grem se več”! Šele tik pod vrhom, ko plezanja ni bilo več je padla motivacija, s tem pa so prišle na dan omenjene besede. A tudi to ni šlo preko meje in sva se lepo povzpela do vrha. Še prej pa sva se prijetno namestila ob potki in si privoščila sendvič.

Po dobrih dveh urah sva prišla na vrh. Tam sva srečala najina predhodnika in starejšo gospo. Tu pojeva sendvič do konca. Jaka poskuša najti štempiljko, a je ne najde. Poskušam ga prepričat, da je bolje za naravo, da je tega v hribih čim manj in z obljubo, da jo bo dobil na Vršiču v koči, uspem spremenit tok dogodkov, da sva se počasi odpravila proti dolini.

Pot  z vrha proti Grebencu je precej sitna. Polna šodra in vročih sončnih žarkov. Nasproti pa so se nama bližali številni turisti – po večini Čehi, spodaj pa tudi morsko nastrojeni Nizozemci, ki so se vzepnjali skoraj v kopalkah.

Sestop do koče popestriva še s spustom po melišču, ki ga je Jaka prav nestrpno čakal. Spodaj pa spet gneča, kar naju je prepričalo, da je tam v višini res fajn. Ker obljuba dela dolg, sva se odpravila še v Kranjsko Goro na sladoled. A prej pa še po eno štempiljko, in sicer v Erjavčevo kočo:)

Fajn in nepozaben dan!

[Prikaži kot projekcijo]

328. (17.11.2012)

Obetal se je lep dan, jaz pa že dolgo nisem bil v hribih. Skoraj mesec dni je že, odkar sva se z Lojzem podila okrog Tosca. Zato se z njim, Radom in Robijem menimo, da šli malo v višave. Na koncu ostaneva z Radom sama in jo mahneva v kamniške. Po Žmavcarjih pod južni raz Turske gore. Oba se prvič znajdeva pod žlebom, a ga ni bilo težko najti.

Pod žlebom si na toplem soncu nadeneva plezalno opremo. Ob vstopu v širok žleb začnem pihati v prste, saj je bilo v senci zelo mraz. Kar potrdi požled na sosednji skali in led v tolmunčku višje gori. Jaz se zapodim v gladke plate, a se kmalu obrnem in grem naokrog. Mater, je mraz… Zaplezam v eno polico višje kot Rado. Kmalu ugotovim, da sem se nate… Ne morem ne naprej, ne nazaj, ne gor in ne dol. Za povrhu sem sredi krušljive kamnine, ki samo čaka kdaj se bo zapeljala pod vznožje žleba. Z muko le najdem kolikor toliko dobro skalo, kamor zabijem klin. A ta ”dobra” skala, pri zadnjih udarcih s kladivom, poči in se delno odlepi iz stene. A vseeno ostane na svojem mestu. Ker je klin tako lepo pel, ko sem ga zabijal, se vseeno odločim, da vpnem vrv v klin, preverim njegovo trdnost s potegom vrvi in se spustim na spodnjo polico. Po nekaj metrih spusta že nadaljujem po smeri vzpona. Malo višje se spet pojavi dilema kam naprej. Ta dilema se je pojavljala praktično tekom cele smeri, saj je orientacija kar zahtevna. Tudi še po tem, ko si enkrat na grebenu.

Tja sva prišla po tem, ko sva prečila snežni žleb, krušljive prehode, pa tudi monolitne strme plošče in zoprno ruševje ter skrotje. A ko sva prišla na greben se je pred naju postavilo spet novo vprašanje. Kam? Sicer je na začetku kazalo, da morava le naprej po razu, a kmalu naju je smer spet preizkušala. Pa je Rado kljub temu našel prehode in prišel na vrh prvega stopla. Potem smer nadaljujem jaz in pridem na vrh drugega stolpa in potem v lažji svet. A ta lažji svet se je izkazal za kar trd oreh, saj je bila tu kamnina res slaba. Popolnoma preparela in posuta z majhnimi kamenčki, da si samo čakal kdaj ti bo nogo odneslo. Marsikje sva pred prijemom in stopom morala le-te očistiti za bolj varen (o)prijem.

Ko sva prišla ven iz tega kamnoloma, naju je smer vodila po skrotju na vrh nekakšnega prevrha Turske gore. Ta dva vrha je ločila večja škrbina. Pogled na nadaljevanje smeri pa ni obetal nič dobrega. Že od daleč je bilo videti oranžno prst, ki pa plazalcu peni le eno. Pa še ura naju je neusmiljeno preganjala. Vzdušje ni bilo nič kaj sproščeno, prej bolj zaskrbljeno. Zaradi negotovosti in nepoznavanja nadaljevanja smeri, še posebej pa zaradi pozne ure. A take situacije se običajno razvijejo čisto drugače kot pa sprva kažejo. In tako je bilo tudi tokrat. Ko sva prišla pod najbolj ”zaskrbljujoči” del, se je izkazalo, da je stena res pokonci, a skala je bila dobra in ne pretežka ter kratka. Zato sva bila nato kmalu pod izstopnim žlebom, kjer je bilo treba še zadnjič poplezati, preden sva prišla na vršno pobočje. Kakšnih 50 m sva se še vzpela in potem že stala na vetrovnem vrhu Turske gore. Jasno povsem sama. Vsi ostali so že v dolini.

Ostala nama je še kakšna ura svetlega dne, a takrat bova že dovolj nizko, da ne bo večjih težav s sestopom. Pa še Rado ima s seboj čelko.

Smer je poskrbela za presenečenje, saj nisva pričakovala takšnih orientacijskih zagonetk, razbite skale ter strmih odsekov. Sva se oba strinjala, da je dobro, da sva imela s seboj vrv. In da sva bila sama, kar nama je omogočalo hitro napredovanje.

[Prikaži kot projekcijo]