326. (13.10.2012)
Ko prispem v Konec ugotovim, da bo danes res gužva v hribih. Komaj najdem dovolj prostora za moj mali avto. Tolaži me, da vsi gotovo niso odšli čez Žmavcarje. Kmalu na začetku dohitim par, ki me vpraša kje se gre za Žmavcarje. Si rečem, da bo zdaj naprej gotovo mir in bom sam. Pa sem do bivaka srečal še sedem!! ljudi. Še nikoli toliko. OK, sej dan je res noro lep. Pa še mraz ni.
Od bivaka do Skute pa sem bil res čisto sam. Tudi na Rinkah nikogar, kar sem malo presenečen. Pred Kranjsko Rinko srečam le družinico kozlov, ki v miru uživajo v pasenju še zadnjih travic preden jih prekrije sneg. Ta je že obležal pod vrhom Kr. rinke.
V žepu sem imel opis smeri. Vendar mi kaj dosti ni pomagal, saj ni natančnega opisa kje in kako. Saj, ko razvozlaš prehode do predzadnje škrbine pred Konjem, potem opisa tudi ne potrebuješ. V začetku pa sem se kar malo lovil. Najprej sem plezal po severni strani, kot piše v opisu. In je šlo b.p. Potem pa pridem do nekakšnega konca, ko se vse skupaj precej prevesi navzdol. V desno sem prepričan, da smer ne vodi. Kaj pa v levo? Ima me, da bi šel preverit. Tja je vodila ozka polička v plati, ampak me je od nje odbilo. Zato ker ni bilo videti, da bi bil na koncu te poličke prehod. Škrbina je bila še precej nišje. Vmes pa luft. Vsaj tako je zgledalo z mojega zornega kota. Zato sem se malo razgledal okoli sebe. Pa sem se takoj odločil za vzpon po dobro razčlenjenem žlebu na greben. In na njegovo južno stran. Na grebenu sem se počutil prav prijetno. Zaradi toplega sončka. Nadaljevanje pa je bilo še vedno v zraku. Najprej sem pogledal ali gre nadaljevanje po razu grebena. Ugotovim, da ne. Pogledan nazaj proti Kranjski Rinki in mi je vse bolj ali manj sumljivo. Še enkrat pogledam opis, ampak še enkrat več ugotovim, da je to brezveze. Gledam južna pobočja, ki niso tako zelo platasta in vertikalna kot severna stran. Zato se počasi spustim kakšnih 50m nižje. Iščem prehode, ki so kar dobro posejani s šodrom. Ampak prev prijetno se kažejo prehodi eden za drugim. Vmes naletim na neke naložene sklade, ki jih prav hitro preplezam in jim tiho šepetam, da naj ostanejo tam kjer so.
Od spodaj mi ni jasno kako bom prišel na drugo stran stolpa, ki se mi je postavil pred nos. A kot že tolikokrat na grebenih, se je tudi tu izkazalo, da je pogled za robom lahko popolnoma drugačen. Lahek prehod do predzadnje škrbine pred Konjem. Tukaj pa mi ni bilo povsem jasno kje je prehod. Levo se čez skok (kakšne pet do deset metrov) v levo vzpenja nekakšna poč. Nekaj časa jo preučujem in ugotovim, da bi me najbrž kar dobro vleklo iz smeri. Še posebej višje gori. Desno tudi ni bilo ne vem kako vabljivo. A zdelo se mi je, da bi bilo lahko bolje. Skrbela me je stabilnost grifov, saj se greben do sem ni kaj preveč izkazal z dobro skalo. Pa še pogled preko globokega grabna proti Jezerskemu ni prav lep. Zaplezam v desno. Poiščem dober grif in se z nogami kar čimvišje potegnem kvišku. Tudi tukaj me malo vleče iz smeri, a vsaj grifi so vredu. Vsaj do trenutka, ko zagrabim lusko, ki mi ostane v roki. Zabrišem jo v graben, tako kot tudi naslednji grif. Miri me dober grif v levi roki. Iščem kam bi zataknil desno roko. Za robom potipam manjši zob in se potegnem na drugo stran. Res neprimeren kraj, če bi odletu. A to je že čez nekaj naslednjih sekund pozabljeno.
Zdaj sem prišel do škrbine pod Konjem. Malo se razgledam. Čudoviti pogledi. Res fajn, saj imaš direktni pogled na čisto gladke stene, ki padajo na Male pode in so vidne tudi že od spodaj. To je pogled na jug. Na sever je globina prav taka, le da je na dnu še lanski sneg in turobna mračnost. Na jugu je vsaj to lepše, da sije toplo sonce:) Nič, prehod je samo v eni smeri, in sicer preko ostrega raza grebena, ki se mu reče Konj. Iz literature je znano, da je prav iz tega raza svoj čas filozof dr. Jug pozdravljal turiste, ki jih je videl na Malih podih:). Višje gori sem opazil en klin. Iščem, če je morda kakšen tudi v škrbini. Pa ga ni. Nekaj razmišljam ali bi se samovaroval in se na koncu vseeno odločim in za vsak slučaj potegnem iz ”ruzaka” štrik. Do prvega klina je treba iz škrbine narediti nekaj gibov. Niso težki. Spomnim se, da sem greben držal kot bika za roge. Je precej ozek. Grifov ni prav dosti, stopi pa so tudi že določeni. Vse skupaj se zakomplicira v višini klina. Tu vpletem vrv. Nad klinom je nekakšen velik buhtelj, ki nima grifov. Če hočeš priti preko, se moraš zanesti na trenje. Kar pa v gojzarjih ni prav enostavno. Ter postaviti noge kar se da visoko. Vso težo prenesem na noge in se nagnem s celim telesom naprej na buhtelj in upam, da mi ne odnese nog s stopov. Vse gre OK in v naslednjem trenutko dobesedno jaham greben. Zato tudi Konj. Spodaj na Malih podih vidim planince kako se vzpenjajo proti Skuti. Malo posedim a kmalu se podam naprej do škrbine nad Konjem.
Naslednja poteza je bila kako se pregoljufati preko stolpa, ki zgleda, da se bo vsak čas podrl. Spodaj oranžna skala posuta s peskom. Bloki so naloženi eden čez drugega. Opis mi zopet nič ne pomaga. Čisto spodaj naletim na klin, vendar mi ne more pomagati. Preverim najprej levo stran, ampak se takoj sporazumem s samim s seboj, da tu ni prehoda. Ostane mi samo še prehod v desno. Ki pa zgleda še najbolje od vsega. Res da imaš občutek, da je vse precej podrto, pa sem bil pozitivno presenečen, kako fajn grifi se lahko najdejo. Niti za trenutek nisem imel občutka, da bi bila skala krušljiva.
Ko pridem okoli stolpa sem se usmeril plezat po severni strani zopet do škrbine, ki pa je že ena zadnjih pred vrhom Skute. Sledi še nekaj lažjega plezanja, preden prideš prav na sam vrh Skute.
Tu sem si malo oddahnil, potem pa pičil proti Kokrškemu sedlu. Ponovno sem prijetno presenečen, ko ugotovim, da se sestop danes prav nič ne vleče, saj imam v spominu, da je sestopa po tej stezi celo reč.
Ob novem bivaku na Velikih podih se malo zleknem v mehke trave in nastavljam toplemu soncu. Kako fajn je v hribih!
