Kategorija: Skalno plezanje

320. (11.09.2012)

Z Lojzom se dobiva že navsezgodaj na Gorenji Savi. Parkirišče v Vratih je polno, a najdeva en malo prostora čisto blizu rampe:) Ni minilo dve minuti odkar sva se pripeljala, sva že hodila proti Aljažu. Same lučke! Čez prvi prag in pod Bavarsko je kar hitro minilo. Zgodba glede obljudenosti izpred dveh tednov se ni ponovila. Pod steno sva bila popolnoma sama. Kako prijetno. Mudilo se nama ni nič, zato temu primerna frekvenca opravil in ležernost.

Prvi raztežaji potekajo gladko. Spodnji previs obvoziva po desni, kar se mi je zdelo kar strmo. Še nisem plezal tega odseka smeri. Napredovanje proti Črnemu grabnu poteka v znamenju štosov in smeha. In najbrž je to botrovalo, da sva šla na gredini predaleč. Kasneje sem ugotovil, da sva padla v Frančkovo smer Spominčica. Jasno, klinov praktično nič. Višje nekoliko bolje, a le za kakšen klin. Smer je na določenih mestih dokaj napeta; pač Frančkova. Vmes ocena tudi A0. Kmalu pa nama prvič nad glavo zaropota. Pogledava navzgor in ugotoviva, da se je nebo zaprlo. ”Saj res”, pomislim in se spomnim vremenske napovedi, ki je tako bolj v ozadju pisalo, da je možna tudi kakšna ploha v Julijcih. A glej ga hudiča! Kasneje, ko sva prišla nazaj v Aljaža nama povejo, da je doževalo (in to kar pošteno) le v Steni in pri Aljažu. Luknja je bila suha. Prav tako Kriški podi. Midva imava pa res srečo, si rečem.

No, iz Spominčice sva našla (pa ne samo midva, tudi neki starejši prehodniki) prehod v Bavarsko. Tako sva prišla v predzadnji raztežaj. Tukaj pa se je ulila sodra. Prec sva bila mokra kot cucka. Vmes je za kakšno minutko popustilo, potem pa spet.

Na koncu smeri se razveževa in pičiva naprej v Nemško grapo. Nekaj časa greva nenavezana. Tudi višje gori. Tam pa sva se raje navezala. Vse naokrog mokro in teče. Kasneje se raje preobujem še v plezalnike. Pridem do kamina. Pogledam navzgor in nič ne vidim. Špegle mi zasipa sodra. Teče mi za rokave in vrat. V prste me grize mrzla voda.  S težkimi mukami se prebijem čez in upam, da bo štrika še dovolj. Pridem na vrh nekakšnega stolpa. Tukaj pa konec štrika. Nič, vsaj stojim vredu, si rečem in začnem nabijati varovališče. Naravnost slaba skala, desno plata brez razpoke, levo plata, a razpoka se vidi malo višje. Tam mi uspe zabiti dober klin. Ok, zdaj pa vsaj še enega, saj sem vedel, da bo imel Lojz kar dosti dela, da bo prišel čez. Naslednjega zabijem le par centimetrov. Več ne gre. Poskusim še s profilcem. Tudi ta bo držal. Vsaj upam! Kasneje, ko Lojz, zaradi krčov, obvisi na štriku, se to potrdi in si oddahnem. Ko tudi Lojz prefajta ta del, imava pot proti izhodu iz Zimmer Jahna odprto. Sodra pa naju še kar zasipa.

Kot bi se nekdo tam zgoraj delal nora iz naju, je dež prav v zadnjem raztežaju ponehal. Še prej dvakrat pošteno zagrmi. A izstopila sva brez kapuce na glavi, čeprav vseeno v mokri skali.

Na vrhu pogledava na uro in zgroženo opaziva, da je že pozno popoldan. Si rečeva, kamor je šel bik, naj gre pa še štrik. In sva jo počasi odrajžala v dolino.

[Prikaži kot projekcijo]

319. (25.08.2012)

Še dobro, da je bilo potrebno vstati sredi noči, saj se je s tem končalo tudi črvičenje v trebuhu in rahel spanec. Kmalu po mučnem prežvekovanju kosmičev sem brzel čez Sorško polje proti Mojstrani. Na nadvozu pred Kranjem srečam majavega poba, ki je najbrž pogledal pregloboko v kozarec. Moč noči. Pa nič zato, saj smo bili vsi enkrat v teh letih. Za ene se ”dan” končuje, za nas pa je to šele začetek.

V Mojstrani poberem Grega in se postaviva v kolono za Vrata. Na parkirišču zapeljeva mimo šotora! v prvo vrsto (privilegij poznavanja parkirišča). Po obveznem dostopu do pod Bavarske (vstop je enak tudi za Peternela ali pa je ta v neposredni bližini) se znajdeva v množici plezalcev. Eni že navsezgodaj abzajlajo, drugi pa čakajo v vrsti za vstop v smer. Midva se vsemu temu izogneva in še preden zbeživa za rob v mirne konce, naju hoče eden od glasnih ”bavarcev” preusmerit na pravo, njihovo pot. Ker ga najprej ignorirava, on pa se ne da, mu kasneje Grega jasno in glasno pove, da midva nisva namenjena v Bavarsko, pač pa v Peternela. Potem je dal mir.

Po dveh raztežajih splezava na nekakšen steber. Odličen plac za varovanje. Tu pa se stena postavi povsem pokonci (no, čez slabih deset metrov) in začne se precej resna plezarija. Na tem stojišču ugotoviva, da ne bova edina v smeri. Ko Grega nad prvo šetico in en plus zraven zavpije, da varuje, pridem na vrsto jaz. Pod rahlim previsom postojim in poskušam dobiti pravo kombinacijo prijemov. Po nekaj študiranja zaplezam v plato in ugotovim, da so grifi dobri, le mišice je treba kar dobro napet. Nahrbtnik me že v tem raztežaju pošteno vleče nazaj, a drugega kot se sprijazniti s tem, ne gre.

Naslednji raztežaji so bolj ko ne tudi pokonci, le da ne tako težki. Vmes se najde tudi kakšen, ki je bolj dostopne narave do pod težav. A ti so kratki. Z Gregom sva se dogovorila, da bo težje raztežaje podelal on. Vmes pa sem tudi sam splezal kakšnega naprej. Tako je Gregu pripadel tudi tisti bolj krušljivi raztežaj, ki je bil že na pogled res nagravžen. A se je izkazalo, da se ob bolj natančni izbiri skale in nekaj sreče, lahko izpleza v višji nivo tudi brez večjih težav. Kmalu za tem sva bila pod zajedo, ki je najtežje mesto v smeri. Gre za zelo strmo plezanje, ki postane pred izstopom iz nje, previsna. Grifi v zajedi so dobri. Opremljenost je odlična, če izvzamemo dejstvo, da v zajedi tiči precej starih klinov, ki so pošteno v letih. Najtežji del v zajedi je mesto tik preden se zajeda prevesi. Tu gre za igro z ravnotežjem in opornim plezanjem. Na dnu zajede poteka ozka poka, ki pa se jo da uporabit le na nekaj mestih. V spominu imam, da sem si lahko pomagal le z zatikom dveh prstov, preden sem se uspel dvignit. V nadaljevanju postane poka precej bolj uporabna. Le do tja je treba priti:). Pa tudi previs se vnese. Meni sta za napredovanje v najtežjem delu pomagala dva kompleta, ki sta si bila narazen kakšen meter, Grega pa je uspel na frej. Skala pa je tekom cele zajede odlična. Še posebej tam, kjer se začne tista poka.

Tudi v nadaljevanju smer ne popusti. Najprej preplezava strme plate, nato pa kmalu prideva do naslednje šestice. Oba greva brez težav preko. Naslednje in zadnje težje mesto v smeri pa se začne v kaminu, kjer ti nad glavo visi zagozdena večja skala. Da so tukaj že iskali različne rešitve nadaljevanja, nama je dal vedeti klin, ki je bil nabit nad kaminom in na drugi strani najinega kasnejšega nadaljevanja. Midva sva se odločila za najbolj logično varianto, ki se je izkazala kot pravilna. Le izstop iz kamina je bil malce bolj tako tako. Nadaljevanje pa je bilo sploh bolj tako tako, saj je vrv povzročala, da so v dolino leteli pravi konkretni izstrelki. Pa koliko jih je bilo. Upal sem le, da je z navezo pod nama vse vredu (kasneje sta nama povedala, da sta bila povsem ven od vpadnice).

Do stika s Skalaško je bil le še en raztežaj zmernega plezanja. Težave so bile za nama. Pred nama pa odločitev o nadaljevanju poteka dogodkov. V prvotnem načrtu sva imela še Čopa, a pogled na uro nama je dal vedeti, da bo moral Čop pozabiti na najin obisk. Ladja pa naju ni premamila. Tako sva se ob vrvi spustila po Skalaški. Zapisati moram, da sem bil prav vesel, da sva se na ta način izognila mučnemu sestopu preko Plemenic.

Po moji oceni je smer zelo konkretna in precej težka, še posebej z vidika orientacije, saj je precej vijuganja v delih smeri, ki ni (včasih povsem) nič opremljena. Z največjimi težavami, ki so bile po moji percepciji in z nahrbtnikom na plečih kar velike, je opravil Grega. Kar pa se skale tiče je ta zelo dobra, le v zadnjem delu predzadnjega raztežaja, ki je ocenjen z II, temu ni tako. Skupna ocena – lepa in napeta avantura.

Pa še eno moje mnenje moram napisat. Po nekaj dneh sem na forumu ferajna, katerega člana sta bila fanta iz naveze pod nama, prebral, da sta se tudi ona morala odpovedati Čopu, ker sta bila pozna. Nič takega, če ne bi bilo iz zapisanega razbrati, da sta bila pozna zaradi naveze spredaj. Spodaj sta bila fanta res hitra, a kar nekajkrat sta si na ključnih mestih pomagala z najino orientacijo (tudi s klici v smeri), ki je v Peternelu kar precej zahtevna. Ves čas se sprehajaš levo in desno. Poleg tega jima je, glede na spodnji del, tempo v zgornjem delu smeri precej padel, saj sta izplezala dosti kasneje, kot pa sta bila v spodnjem delu za nama. Zato bi bilo fajn, če bi bila fanta malo bolj samokritična. Ali pa bi prej vstala! Pa brez zamere.

[Prikaži kot projekcijo]

1 2 ►

318. (18.08.2012)

Vroče poletje ima tudi svoje prednosti. Tisti, ki se zadržujejo le v dolini, sploh ne vedo, kako prijetno je lahko kakšnih jurja in pol ali dva višje. Ko sem tisti dan vstal ob treh zjutraj sem dal v nahrbtnik samo eno majico in pulover LAMO. To tudi pomeni, da ti ni potrebno kasneje prenašat po bregih celo kredenco, pač pa uživaš v lahkotni hoji.

Pred avtom je bilo prijetno toplo, nebo pa je preplavljalo nešteto zvezd. Spokojna tišina. A le za trenutek, saj imamo to ”srečo”, da sosedinih osem psov spušča svoje nagravžne krike prav kadar jim paše. Tudi ob tako zgodnji uri. A že čez nekaj minut je bilo vse drugače. Juhej…

Pičim preko Jezerskega vrha proti Železni kapli. Na odcepu za Pavličevo sedlo zavijem proti Logaski dolini, kjer se dobiva z Alešom. Dobila sva se pri planinskem domu, čeprav sva bila prvotno zmenjena pod slapom Rinko. Nimam pojma zakaj sem se odločil za Ojstrico, kjeb temu, da sva bila že popolnoma zmenjena, da greva v Štajersko rinko. Mogoče je bil razlog moja razbolela noga, saj drugega bolj racionalnega razloga ne vidim. A glej ga zlomka, kako se je to kasneje izkazalo prav, saj je bila Štajerska rinka večji del dneva v oblakih.

Zmečeva na kup opremo in čez dobre pol ure sva na Klemenči jami. Tisit, ki so prespali v koči, imajo ravnokar zajtrk. Pred kočo s pogledom na Ojstrico in Škarje – CARSKO – NEPRECENLJIVO! Še tri četrt ure potrebujeva do balvana pod steno, kjer nadeneva opremo in se zapodiva v steno. Meni je vse skupaj dobro poznano, saj sem imel pred tremi leti (ali štirimi?) tukaj izpitno turo.

Na vrhu prvega raztežaja naju ulovijo domačini, ki so se odločili za Zmaja oz. Smer Ive Reya. Po nakaj besedah in napotkih za naslednje metre smeri, se midva odcepiva v levo, kamor pelje Herletova, oni pa naravnost proti Zmaju. Po Herletovi večji del potekajo prehodi zmernih težav. Vse kar je težkega v Herletovi je znamenita prečka. A ta je res ni od muh. Čeprav je treba reči, da je dobro opremljena. Če pa si še dobro vplezan, ne bi smelo biti posebnih težav. Že spodaj mi je Samo svetoval, da naj prečko plezava po ”nogah in ne rokah”. Imel je povsem prav, saj tako postane prečka v svojem večjem delu prav enostavno preplezljiva. Da ne rečem uživaška. Le vstopni in izstopni del je potrebno ”prefajtat”.

No, midva sva imela celo avanturo v smeri. Začelo se je že na koncu četrtega raztežaja, kjer sva zgrešila smer. Na tem delu sva zagotovo pustila kakšno uro in pol časa. Na koncu sem se odločil, da prehod poiščem prav v smeri, kjer je sprva poskušal že Aleš in prav tam je bilo nadaljevanje smeri. Potem ni bilo večjih težav do prečke in naprej še kakšen raztežaj. Vse do izstopnega kamina, kjer se je zadeva spet zakomplicirala. Smer je bila kar na nekaj mestih (tudi platastih) mokra. Še od dežja, ki je padal dva dni pred tem. V kaminu pa je bila taka mokrota, da je od skale kar kapljalo, stene so bile nagravžno zapacane z mahom in sivkasto prevleko. Dno kamina, ki ni bil tako kratek, je bil nasut z oranžno sivim peskom. V trenutku sem se odločil, da to pa že ne more biti pravi prehod v lažji svet. Je pregrd za Ojstrico. Za nameček sem nekako (nimam pojma kako) spregledal skico in opis, kjer je bilo natančno in povsem pravilno narisano in opisano kako se pride iz kamina. A ker jaz teh podatkov po neumnosti nisem imel, sem se začel basat preko previsnega dela kamina. Tam, kjer sem ocenil, da naj bi bil prehod najlažji. Zgodilo se je prav to kar se ob takih primerih ponavadi zgodi. Zadeva se je zakomplicirala, saj je bil prehod nesramno težek (lahko rečem, da povsem na ravni prečke). Levo je bil sicer dober grif, ki pa je bil obrnjen prav v najbolj neprijetno smer, rob kamina je visel ven, noge pa so se opirale v gladko plato brez stopov. Komaj, komaj sem se zbasal preko roba v plato. Plata je bila zelo strma, a vsaj tistih nekaj grifov je bilo, da se je dalo splezat malo višje. Zadnje varovanje (frend) je bil postavljen že daleč spodaj, zato poskušam zabiti klin. Preklet klin se ni želel spoprijateljit z nobeno poko, zato mi ni drugega preostalo kot, da se potudim in reskiram še cirka pet metrov preplezat po plati na vrh kamina. Tukaj pa sem uspel spravit v poko specialčka, ki mi je omogočil, da sem se spravil še kakšnih deset metrov višje v kotanjo. Tu sem namestil stojišče (nisem bil ravno prepričan, da vsi klini držijo ”zaprmej”), ki se je kasneje na vrhu izkazalo, da je bilo povsem varno in dobro.

Zaradi izgube smeri in splošne počasnosti sva za smer potrebovala kar dve uri več od predpisane časovnice. A ne glede na to je bila avantura popolna in zelo fajn. Še pomembneje pa je to, da se je uspešno potrdilo moje geslo: Ni pomembno kaj plezaš, pač pa s kom plezaš!

[Prikaži kot projekcijo]

317. (11.08.2012)

Zadnji dan v Dolomitih (škoda, ker ne moremo ostati dlje) smo se zgodaj dopoldan podali v bližnje plezališče. Ta se nahaja le nekaj kilometrov od Albe v smeri prelaza pod Marmolado oz. v smeri jezera pod Marmolado.

Sprva smo se vozili gor in dol po cesti in iskali pravi kraj. Ker smo bili neuspešni smo za pomoč vprašali kelnarco v bližnji gostilni. Ta nam je razkrila skrivnost. Z avtom smo se premaknili nakoliko nižje in po sto prehojenih metrih spet zašli. A tokrat smo bili peš in sredi gmajne. Zaplet smo rešili tako, da smo se prelevili v raziskovalce in na koncu uspešno (po še eni zgrešeni potezi) prišli do plezališča.

Plezališče je na nekakšnem podstavku pod ledenikom Marmolade. Ambient je tapravi, saj prav po platah priteče kristalno čista voda in se zbira v dveh manjših tolmunčkih. Prav lepo!

Smeri v plezališču so kot po naročilu za otroke, saj je kar polovica smeri nižjih težav (tam do 4b+). Najtežja smer je 5c+. Gre za platasto plezališče. Ker smo bili sami je bilo res fajn. Ni se bilo treba ozirati na noben štrik ali človeka.

Jaka se je kmalu odločil, da ne bo več plezal in se je posvetil gredbenim poslom. Zato se je prestavil k potočku in gredil jez. Mogoče je dobil navdih pri reki, ki teže malo nižje in ob kateri so sporočila o morebitnem nenadnem poplavljanju zaradi višje ležečega jezera pod Marmolado.

Kmalu je obupala tudi Mojca tako, da sva z plezanje ostala le še jaz in Pika. Odločila sva se, da zaplezava v smer Manu Chau z oceno 5b. Najprej jaz, potem še Pika, ki ji je uspelo smer splezati na frej.

Ob pogledu na uro smo ugotovili, da se moramo vrniti v kamp in se odjaviti. Z Dorčem rečemo še par besed nato pa nesrečni, a vendar zadovoljni, odrinemo nazaj proti domu. Za povratek vzamemo cesto, ki gre skozi Karnijce do Tolmezza. Tam se dobimo z Mirkom in Francesco. Ob pristnem pogovoru in italijanski kavici in sladoledu ugotovimo, da je bilo vse skupaj res prekratko.

Naslednjič se vidimo za daljše obdobje…

[Prikaži kot projekcijo]

316. (10.08.2012)

Drugi dan našega bivanja v Dolomitih sva se v plezarijo podala z Gregom. Šla sva spet v Piz Ciavazes; in sicer v smer Via Schubert. V vodničku je bila postavljena ocena VI- in pa tudi kakšna IV vmes. A o štiricah ni bilo ne duha ne sluha.

Jutra so se pričela pri sedmih stopinjah nad ničlo. Pod vstopom v smer je bila še kakšna manj. To je kar pomemben podatek za smer kot je Schubert, saj je dostop precej kratek in zato nisi prav nič ogret. Smer pa že na začetku postreže s prvo šestico. Zato je bil prvi raztežaj, vsaj zame, res težek zalogaj. Začne se z zajedo in prestopom čez previs v plate. Sledil je zanimiv in težak prehod pod prvim stojiščem. Smer je sledila razčlembi, ki se lepo vidi že s ceste. Na večih koncih so tudi zanimive plate. Nad prvo tretjino smeri prideva pod strmo zajedo, ki ji je sledil detajl smeri s previsno plato. A ta del je bil res dober.  Izpostavljen, previsen, vendar z odličnimi grifi. Telovadba v tem raztežaju ni popustila prav do konca.

Smer je bila napeta in zelo strma ves čas. Kot sem že zgoraj zapisal, o kakšnih štiricah ni bilo ne duha ne sluha. Razen v izstopni polovici raztežaja. A ta niti ne šteje.

Smer je v celoti plezal v vodstvu Grega. Mene je že v prvem raztežaju tako navilo, da ni za povedat… Poleg tega pa je bila ta smer moja ena težjih. Zato tudi zadaj nisem imel kaj dosti časa za uživanje.

Nekaj časa so nama v smeri sledile dve navezi, ki pa jih kasneje ni bilo več videti. V sosednji smeri, Piccola Micheluzzi, pa je bil tak dren, da sem na le enem stojišču naštel 13 ljudi. Pri sestopu sva tako ugotovila, da je sobota očitno dan, ko se v Dolomitih pleza na polno. Tudi težke smeri, saj je ena naveza tehničarila v smeri, ki je sicer ocenjena z 10- na frej.

Druga smer v dveh dneh je bila za nama. Zato sva se spravila nazaj v kamp in novim dogodivščinam naproti (z otroci, namreč).

[Prikaži kot projekcijo]