Kategorija: Smučanje

Objavljeno dne

Gmeineck turni smuk

365. (08.02.2015) Gmeineck turni smuk

Na pobudo Grega smo se danes odpravili na Gmeineck turni smuk v Avstrijo. V planu smo imeli smučanje po pobočjih, bogatih s snegom. Pobočja so bila, le snega bi bilo lahko več; precej več. A kljub temu smo dobili kar smo v osnovi iskali – turo.

Jutro se je zgodilo precej prej kot običajno. Ko se je začelo daniti smo bili praktično že na izhodišču. Izhodišče pa je bilo uro in pol vožnje iz Mojstrane. Pogledi tako na levo in desno kot tudi navzgor, so kazali bolj klavrno podobo. Snega le za vzorec. Ker pa smo že tukaj in ker upanje umre zadnje, smo se spravili na smuči. Z vsakimi 100 višinci se je začela tudi snežna odeja debeliti. A le do vznožja hriba, ki pa je bil, zaradi vetra, precej spihan. Temu primerna je bila tudi podlaga.

Na vrhu

Dobra stvar ture je bila ta, da smo imeli skoraj cel čas nad sabo sonček, ki nas je grel. Zato tudi kakšen postanek več ni izostal. Bolj kot smo se bližali vrhu, bolj je bril veter. Ampak res močan. Vendar pa vseeno ni preprečil zaslužene malice tam gori. Ta pripada!

Sledila je smučarija, ki pa ni bila začinjena s pršičem. Pač pa z močnim vetrom in mrazom. Pa seveda tudi s kložami, ki so kar sproti pokale pod našo težo.

Pravzaprav je bila meni še najbolj všeč cesta po kateri smo se spustili do izhodišča, kjer ni bilo zastrugov, klož, veter se je umiril, pa še pivo je bilo vedno bližje:)

[Prikaži kot projekcijo]

Objavljeno dne

Kanjavec

358. (11.4.2014)

Takšne ture so mi najbolj všeč! Ko se odpravim(o) dan pred turo v hribe in s prijatelji kakšno rečemo. Vse poteka v dobrem vzdušju, nič se ne mudi in imaš mir! Tako smo se odpravili na Damjanovo bajtico na Grintovico. Ko stopiš skozi vhod se vsakodnevno breme kar usuje iz ramen.

Po kratki noči se iz Grintovice, po lepo trdem snegu, odpravimo najprej do Krstenice. Od tam naprej na Jezerca. Vse poteka odlično. Snega več kot dovolj, razgledi so z vsakim metrom lepši, mir pa božanski. Vmes nam pripade tudi malica in kakšen postanek.

V dobrih štirih urah prispemo na Kanjavec. Kljub ne najboljšemu vremenu smo deležni lepih razgledov. Še bolj pomembno pa je to, da smo bili deležni odlične smuke . Ampak res odlične!

Kot se spodobi, smo se nekje vmes med smuko nazaj proti izhodišču, ustavili in si vzeli svoje trenutke. Za malico, za sonček, mir … čas se je kar ustavil!

Prav za nagrado pa smo bili na koncu deležni še odlične smuke iz Krstenice do začetka gozda. Pa tudi smuka skozi gozd je bila pravi izziv, kjer nismo nič manj uživali. Tako smo se pripeljali prav do Grintovice – dobrih 100 m od bajtice! Super dan …

[Prikaži kot projekcijo]

Objavljeno dne

Lenuhova in Zahodna grapa

355. (08.03.2014)

Danes je 8. marec – Dan žena! Pa ob devetih moram biti v službi! Jaz bi šel pa v hribe. A kot pravijo, nič ni nemogoče. Z Mojco se zmeniva, da bom šel v hribe čimprej zjutraj, da bom res do devetih doma. No, pa se ni glih tako gladko izšlo…

Z Markom se zato zmeniva že precej zgodaj. Vsaj tako sva mislila, a pogled na skoraj polno zasedeno parkirišče na Ljubelju nama je dalo vedeti, da pa vseeno ne bova sama na pobočjih pod Zelenico. Najin namen je bilo vstopiti v Lenuhovo smer v Begunjski Vrtači in odsmučati nazaj v dolino.

Po kakšni uri hoje ali malo manj (z moje strani precej zadihane hoje) prideva pod na polno zalit vstop v Lenuhovo. Pa je res velikooo snega! Spodnji del smeri je dajalo pozitivne vibracije, da bi se smer danes dalo odsmučati. A že žleb nakje na polovici smeri me je odvrnilo od te ideje, saj je poleg naklonine res prostora le za eno dolžino kratkih smuči. In glede na vsmučanost… Pozabi, sem si rekel. Čeprav je smer tako zalita precej redko.

Midva nadaljujeva po odličnem škripavčku v omenjenem žlebu, v nadaljevanju pa sva gazila po napihanem snegu. Še preden prispeva na greben naju na razu pozdravi veter in naju hoče sklofat kar se da. Desno nisem prepričan kako daleč seže opast, zato se raje pomeknem kakšen korak več v levo. Bolj ko se bližava vršnemu grebenu, bolj morava zaradi močnega vetra loviti ravnotežje. Naposled se nama vseeno uspe prekobaliti na južno stran, kjer je narava veliko bolj znosna. Pa še sonce naju pozdravi.

S smučmi na rami se spustiva do vstopa v Zahodno grapo, ki sva jo nameravala presmučati. A je sprva kazalo, da niti vstopiti ne bova mogla vanjo, saj je veter tako nabijal, da sva si za ravnotežje in sploh obstanek na nogah pomagala s cepini v rokah. Naposled nama vseeno uspe priti čez rob. Nekaj bolje je bilo, a ne kaj dosti, zato je bil najin cilj čimprejšnji spust proti dolini.

Smuka sploh ni bila tako slaba kot so kazale razmere. Na sredini Šentanca zgrožen ugotoviim, ko mi Marko pove koliko je ura, da sem že zamudil ”šiht”. Ura je bila namreč 9.10!! Kaj zdaj? Pokličem Mojco in mi odrešilno pove, da je namesto mene v trgovini. Si oddahnem in jo hitro odbrzim naprej med pošaki. Dobesedno! Toliko ljudi v hribih na kupu še svoj živi dan nisem videl. Kolona od Ljubelja do Begunjščice. Na Šentacu je bilo vse črno. Noro!

Pivo na poti je odpadlo in se je prestavilo na lokacijo trgovine GORNIK, kjer smo skupaj naredili analizo ture:)

[Prikaži kot projekcijo]

Objavljeno dne

Struška

354. (15.02.2014)

Že nekaj časa nam vreme ne prizanaša. V dolini dež, voden ali leden, v hribih pa ne pade pod tretjo stopnjo nevarnosti pred plazovi. Prav čudno se bo slišalo, če napišem, da je še sreča, da nimamo časa za izlete v hribe. Vsaj iz tega vidika ne zamujamo prav dosti.

A kljub vsemu se je tokrat očitno vse nakako uskladilo, da sva se z Markom zapeljala do Javorniškega rovta. Ker ne zahajam kaj dosti v te konce, sem se takoj spomnil naše poletne kolesarske ture, saj prav tukaj, kjer sva smučala, poteka trasa rekreatura pod Golico. Na parkirišču najdeva še zadnji prostor, natakneva smuči in v stilu olimpijskih iger zagrizeva v prve vzpone. ”Sotekmovalci” ostanejo za nama in jim drugega, kot da nama gledajo v hrbet, ne preostane. Ja, bo pač treba več treninga, he he.. No, na Belski planini se nisem več smejal…

Bolj ko se vzpenjava, več je snega. Smreke obložene. Vrhovi dreves se pod težo snega borijo pred polomom, a mnogim to ni uspelo. Pred Belsko planino vzameva iz nahrbtnika lopato in zkopljeva z namenom preveriti kakšna je snežna odeja. Vrhnji sloj se po 15 cm zaključi in je precej nestabilen. Naslednjega sloja pa po več kot enem metru še ni bilo konec. Naložen je na trdo in debelo ledeno podlago. Tudi ta sloj je še precej mehak. Odločiva se, da ga ni kaj dosti za biksat in jo pičiva naprej po cesti proti koči.

Smučarska gaz je lepo potegnjena. Greva proti vrhu. Zložni vzpon se, mimo s snegom obložnenih macesnov, v ključih nadaljuje proti vrhu. Bolj ko se bližava vrhu, bolj naju biča mrzel veter. Pri kontejnarju na vrhu se pripraviva in kar hitro odločiva, da greva nazaj proti Belski planini. S tem se bova izognila tudi gužvi, ki se približuje.

Smuka je bila prav prijetna. Nekaj klože, nekaj zastrugov, nekaj pršiča… Malo mešano. Na Belski planini zasedeva streteški mesti na parih centimetrih klopi pred kočo, kjer se prileže malica. Kmalu se nama pridružijo prišleki, ki so imeli enake načrte z malico. Najino pospraviva in odbrziva stran od odvečnih besed in proti belim strminam.

Spustiva se v grapo pod kočo, kjer je bilo že vse zvoženo. A vseeno se da na senčni strani lepo smučati. Zavijem še v gmajno na levi strani grape, kjer je bila smuka prav tako dobra. Spodaj na planini se odločiva, da se ne bova pretepala z vejami dreves, zato sva se zapeljala na cesto in tako do avta.

Še en nasvet vam dam, ki ga verjetno poznate. Trenirajte!! Ker če ne, potem vas bodo pekla stegna, dihali boste na škrge, preklinjali kje hudiča je že ta vrh in samega sebe prepričevali, da je vsake poti enkrat konec in da je to slednje dobro. Užitka ne bo prav nobenega. Ko se sestavim se bom oprijel tega nasveta…

[Prikaži kot projekcijo]

Objavljeno dne

Raskovec, Jakarjev pesek

353. (12.01.2014)

V trgovini (www.gornik.si) dobim od Miha informacijo, da so nad Baško grapo dobri pogoji za smučarijo. Po brskanju za informacijami o razmerah mi ni bilo več nič jasno. Še manj, ko sem preveril temperaturo na 2000 in snežno mejo. A se z Markotom vseeno podava proti Baški grapi. Višje ko se peljeva z avtom, manj se mi je zdelo, da bova danes kaj smučala.

A po cirka 300 višinskih metrih nad parkiranim avtom, prideva do prvega snega. In glej presenečenje. Sneg je zbit in prijetno je po njem hoditi. Bolj ko se vzpenjava, več je snega. A istočasno tudi sonce začne nabijat in višat temperaturo tako v ozračju kot tudi pod čelado. Spodaj pod grapo nadeneva dereze in v roke vzameva cepine. Pogoji za vzpenjanje so idealni. Po sredini nekaj časa slediva plazovini, ki je prijetno utrdila pobočje. A tudi višje gori je bil vzpon precej udoben saj se ni prav nič udiralo, zato je bilo napredovanje hitro; no, bilo bi še hitrejše, a kaj ko je kondicija izpuhtela (ne)znano kam.

Najbolj strm del smeri je nekako na sredini, v zgornjem delu pa je pobočje dokaj položno. Kar smejalo se mi je, ko sem vedel, da bo smučanje ena sama uživancija. Sonce je odlično in ravno prav omehčalo pobočje za smučanje.

Na vrhu nekaj malega popijeva, si ogledava odlično panoramo in kakšno rečeva. Vmes se na grebenu Novega vrha pojavita dve navezi, ki sta plezali Velikonočno smer. Tudi z njimi rečeva besedo ali dve in nato se spustiva proti dolini.

Jeaaaa, si rečem in odsmučam po idelani podlagi! Odlična smuka, ki bi se mirno lahko nadaljevala še kakšnih 1000m:). Pri prehodu v bolj strm del smeri se pojavi žleb plazovine, ki pa ni preveč motil, saj je bil sneg že precej omehčan. Spodaj sva morala premagat še kepe plazovine ter krajše prekinitve med snegom. Ko je nazadnje tudi snega zmanjkalo sva postavila smuči ”v stran” in se nastavila toplemu soncu. Nekaj modrujeva okrog narave in splošnih težavah, ki nas tarejo, nato pa jo ubereva ”nagliho” po bregu navzdol do avtomobila. Bila je odlična tura. Tudi zato, ker sva imela mir pri smučanju;).

Sledil je le še postanek na Petrovem brdu …

[Prikaži kot projekcijo]