Centralne Alpe
379. (10.04.2015)
Sprva smo štirje, a na koncu ostanemo trije. Nič hudega. Volja je močnejša od primankljaja kadra. Ko drvimo čez padsko nižino nam je že kar pošteno vroče. Upamo, da bo v hribih bolj sveže. Medtem, ko bo naša služba za kak dan počakala, kamionarji vseh dežel, predvsem pa vzhodnih, služijo vsakdanji kruh po neskončnih cestah.
Po sedmih urah smo že čisto blizu cilja prve etape. A glej ga hudiča; zmeraj more it pa kaj narobe. Sredi klanca nam sklopka avtomobila ostane na tleh. Šit, si rečemo. Avto ustavimo in nekaj modrujemo; po večini brez veze. Odločitev pade, da se počasi zapeljemo naprej in upamo, da bomo z malo sreče le uspeli priti do parkirišča, od koder bomo pričeli s turo. In tako vsaj za danes in jutri pozabili na to jeb… sklopko.
Odhod v hribe
Na parkirišču nas pozdravi lisica. Čisto prava, rjava, brkata, žejna, na pogled prijazna lisica. Ker vemo, da so te lahko zvite, smo se vsi trije držali vsak za svoj sendvič. S polnimi želodci in nahrbtniki se odpravimo na razmočeno tekaško progo. Kmalu smo v gozdu in veselo štamfamo po poti, ki nas bo pripeljala do koče Vittorio Emanuele. Kljub kopninam in iglicam smuči ne snamemo, ampak pustimo, da psi primejo kot sam hudič.
Višje gori se snežna odeja vidno odebeli. Smučina ne izgine več, teren pa postane pravi, hribovski. Dobim občutek, da se bo do bajte še precej vleklo, ko kar naenkrat izza ovinka zaslišim vesel vzklik v smislu glej, glej, bajta na vidiku. Spodaj smo si preventivno na doseg roke postavili čelke in se poslovili od ideje, da bomo danes še priča sončnemu zahodu. A stvar se je popolnoma spremenila. Namesto tri ure in pol, smo porabili le uro in tri četrt. Tako imamo še ves večer pred sabo. Tudi sončni zahod. Pa večerjo!
V koči
V bajti potrdimo rezervacijo in se prav na hitro spravimo k večerji. Oskrbnik je bil brez milosti. Z Bogdanom pojeva le predjed – špagete, medtem ko Tomažu še vedno dela preglavice pajčevina v želodcu in si zato naroči še glavno jed. Z Bogdanom na koncu pristaneva še na sladici; pa Tomaž tudi. Medtem ko smo si bili enotni, da je hrana zelo okusna, pa smo si bili malo manj enotni (čeprav z Bogdanom nisva imela nič proti) pri cenah. Z Bogdanom plačava za večerjo celih 7.50 EUR, medtem ko Tomaž plača za le malenkost več hrane 23.00 EUR. No, če dodamo še 12,00 EUR za spanje, lahko razberete, da bivanje res ni bilo med najdražjimi. V primerjavi s Chamom smo prišli zelo vredu skozi.
Naslednji dan
Naslednji dan spočiti in v prvih vrstah zagrizemo v prva pobočja. Zdi se, da bo en krasen dan. Ko se ozremo nazaj, vidimo dolgo vrsto turnih smučarjev. Bolj kot se dvigamo, bolj nam zastaja dih. Ne samo zaradi razgledov, pač pa tudi zaradi dihanja v vse bolj redkem zraku. Po postanku pridemo v nekakšen kotel pod strmim pobočjem, kjer je pokazal zobe konkreten mraz. Ko se izkopljemo iz te luknje in se odlepimo od pobočja, kjer so nekateri preživljali pravo dramo, se prikaže topel sonček. Uf, kako se prileže… Po krajši pavzi jo zarinemo v še zadnja pobočja pred vrhom. Seveda se korak temu primerno upočasni in zid postaja vse večji.
Pod vrhom
Tik pod vrhom, kjer se s smučmi ne da več dalje, pustimo vso opremo in si nadenemo dereze in cepin. Sprva še gre, a že po nekaj metrih se ustavimo pred številnimi navezami hribovcev, ki jih GVji vodijo tudi po pet in več na enem štriku proti vrhu. Jasno se prej ali slej zabaše… Z Bogdanom narediva obvoz v levo. Bogdan še ujame luknjo pred eno imed kolon, jaz pa naletim na zastoj. Previdno se premikam in lovim ravnotežje ter se izogibam trkom z varovanci GVjev na tisti ozki skali na grebenu, nakar popizd… in enega pošljem v tri… ter obrnem za 180° nazaj proti smučam. Ni mi žal za vrh. Je pač preveč ljudi in nevarno za čakanje v koloni…
Sledi smučanje. Brez pretresov. Veseli me to, da bomo smučali nekoliko dlje kot bi smučali iz Kotovega sedla. Računamo na dobrih 2000m višincev. Sicer za smuko, po večini, niso bili ravno optimalni pogoji, a se je dalo ujeti tudi mesta z odličnim snegom.
Sestop
Nad kočo smo se odločili, da se ne bomo vrnili po poti vzpona, pač pa se bomo ponovno vzpeli in poskušali najti prehode na širna pobočja, ki nas bodo po drugi poti pripeljala nazaj do izhodišča in avta. Pri avtu sledi rehidracija in hladen tuš glede sklopke.
Na pumpi blizu Aoste dobimo podatek kje najdemo servis za avto, zato se hitro odpeljemo tja. Uspe se nam dogovorit za popravilo sklopke, manj zadovoljni pa so mehaniki, ki se, tipično italijansko spričkajo in obmetavajo z besedami po principu kdo bo bolj uspešen pri tem. Po slabi uri se že peljemo z novo sklopko in nasmehi na obrazih. V smeri Chamonixja, seveda.
Nastanimo se v Chamoniardu. Kmalu se znajdemo v skupni kuhinji, kjer pripravimo tako želeno večerjo. Uffff, kako paše! Juhica, makaroni, solata… Kaj bi še več!? Vsi se že veselimo jutrišnjega prostega dne. Sproščeno po mestu s pogledi na Šamoniške igle, ledenike…
Gremo na kočo
Odločimo se, da jo popoldan zbrišemo na kočo Cosmique pod Midijem. Tam pričakamo naslednji dan in zjutraj prečimo ledenik ter vstopimo v smer Gabarru – Albinoni. Sestop prvi dan iz Midija do koče Cosmique je bil precej pester zaradi tako goste megle, da bi jo lahko na kruh mazal. Po nekakšnem tipanju ledenika smo po slabi uri le prišli do bajte, ki pa je bila kar precej polna. Očitno je ta čas pravi termin za turno smuko po Vallee Blanche.
Jutro je fantastično! Čisto, belo, ne preveč mrzlo, mirno, brez sapice, skoraj skrivnostno… Bogdan in Tomaž režeta temo na smučeh, sam pa jo rajžam preko ledenika paš. Saj kar gre. Le sem in tja se mi udre pod nogami. Res ni slabo. S smučmi ne uideta predaleč, čeprav je res, da se trudita krotiti hitrost kar se le da. Ko se ledenik prelomi se pokaže vzhodna stena Tacula. Še malo se spustimo in zavijemo preko roba, nakar se prikaže skupina alpinistov, ki se pripravlja pod smerjo. Ah, pa smo mislili, da bomo prvi…
Priprava za smer
Priprava poteka zelo hitro. Čisto po Bogdanovo, he he… Pa prav je tako! Še preden vse naveze uspejo zaplezati v smer, smo mi že visoko na stožcu. Prehitimo prvo navezo. Druga je pred nami, a tudi ta kmalu ostane zadaj. Kmalu se znajdemo sami v naši smeri, saj druge naveze zavijejo v smer Modica-Noury.
Če se ne motim smo nenavezani prispeli do sedmega raztežaja. Tu se je smer postavila bolj pokonci, a še vedno precej znosno. Medtem ko Bogdan ureja sidrišče, se pogovarjava in pogajava kdo bo zaplezal v prvi raztežaj kot prvi v navezi. Seveda bi najraje to storila oba hkrati, a na konce se dogovoriva, da bo začel on, moji raztežaji pa pridejo na vrsto na koncu. Zadnji trije.
Nesreča
A glej ga hudiča. Tega dne zadnjih treh raztežajev ne bom videl! Že kmalu potem, ko sva s Tomažem začela plezati prvi navezani raztežaj, na sredini le-tega, mi je v roko priletel velik kamen. V trenutku sem vedel, da to ni nič dobrega. Sprva še čutim roko, a trenutek za tem že vem, da bo treba nazaj. Najprej še razmišljam, če mi bo uspelo splezati ta raztežaj do Bogdana, a tudi ta poskus spodleti.
Vedno bolj postaja vse skupaj težje, zato se hitro poskušamo organizirati, da rešimo nastalo situacijo. Bogdan zafiksira mojo vrv in naredi polbiča in pripravi vse, da me spusti nazaj do zadnjega stojišča. Medtem ko me počasi spušča, uspem z eno roko plezati navzdol. Tomaž me bodri in mi poskuša pomagati po svojih najboljših močeh. A vem, da bom moral vse storiti sam.
Uspe se mi zavarovati na zadnje stojišče. Pride še Tomaž. Čez čas se ob vrvi k nama spusti še Bogdan. Ocenimo situacijo, ki ni bila prav nič rožnata. Na trenutke mi postaja vedno bolj slabo, diham zelo intenzivno, zdi se mi, da ni dovolj zraka okoli mene… Ocenimo, da bomo poklicali pomoč helikopterja.
Klic na pomoč
Tomaž zavrti telefon, a ne dobi zveze. Poskusi še enkrat, a je spet neuspešen. Vseeno se bomo morali spustiti ob vrvi dovolj nizko, da bomo prišli na bolj odprt teren. Vsaj tri raztežaje. Po dveh spustih nam uspe priklicati 112 in sporočiti naš položaj. Najprej se spusti Bogdan, nato mene Tomaž spusti do Bogdana, ki me varuje tudi spodaj. Ko se nama pridruži še Tomaž, v daljavi zaslišimo ropot helikopterja.
Bogdan mu pokaže znak, da potrebujemo pomoč. Odleti stran in pristane na ledeniku. Odloži zdravnika in se nam ponovno približa ter med nas spusti reševalca. Ta uredi vse manevre (dela ni imel veliko, saj smo več ali manj že mi pripravili) in naju ob ponovnem prihodu helikopterja pripne na jeklenico. V slovo pomaham prijateljema, ki sta mi nesebično pomagala pri reševanju. Mi odidemo najprej na ledenik, nato pa preko Midija v Chamonix, Bogdan in Tomaž pa nazaj pod smer in nato s smučmi preko Vallee Blanche po drugi strani nazaj v Cham.
Spet smo pridelali en dolg…
