Jubilejena v Trikotu

396. Trikot

Včasih ti pač uspe tudi kar že dolgo veš, da ti ne more oz. naj ti ne bi. Takole gre zgodba. Z Milošem se zmeniva, da greva v hribe. Sej veste kaj to pomeni. Slišiš se po telefonu, kako si, pade vprašanje ”A greš kaj v hribe?”, bla bla bla…, dej se slišiva še zvečer, da pogledam kako je s časom in obveznostmi. Vse se poklopi, le da se oba strinjava, da greva zgodaj zjutraj, saj bi bila oba rada čimprej nazaj – služba pač. 

Na Ledinah

Do Ledin je treba nabrat nekaj višine. Pozdraviva Toneta, Zdeno pač ne ker še spi. Dostopava brez težav. Naj povem, da nihče še ni plezal prav tem delu Dolgega hrbta. Od bajte je bilo vse zelo očitno kje je začetek smeri, nakar se ta očitnost s približevanjem steni vedno bolj zmanjšuje. Pod steno je ni bilo več. Gledava posnetek stene, gledava skico, spet posnetek, pa spet skico itn. Oba se strinjava, da nekaj ne ”štima”. Malo se sprehajava okoli vrele kaše, nakar zagledam star klin.

Nadaljevanje

Razpoloženje se izboljša.  Vendar kaj ko ne gre skupaj s skico. Gledava okoli sebe kaj storiti. Padle so tudi že besede, da je bil pa vseeno dober izlet in da se vrneva drugič. A tudi v takih primerih najbrž veste kako gre nadaljevanje. Počakaj, počakaj… mogoče pa vseeno lahko kako rešiva situacijo. Saj prvi raztežaj ne zgleda nekaj posebnega. Kaj pa če greva vsaj prvi raztežaj pogledat? Če ne bo dobro se še vedno lahko brez težav spustiva nazaj. Aaaaaa, pa sva zagrabila v vabo, ki jo je nastavila usoda. 

Drugi raztežaj

Prvi raztežaj je bil res čisto sprejemljiv. V roke spet vzameva skico, ki nama že ne vem kolikokrat pove, da sva pač ”zajebala” in da to ni Jubilejna. ”Mogoče pa je kaj s skico narobe”, si rečeva in se prepustiva nevidnim rokam, ki upravljajo z nama. Skratka, tu odločiva, da greva naprej. 

Tretji raztežaj

Že tretji raztežaj postreže s težkim prehodom v višje nadstropje. Prebijava se iz raztežaja v raztežaj. Vmes je kakšen krajši del, ki nama gre lažje od rok, v povprečju pa je kar začinjeno. Ves čas, kljub temu, da ne rečeva velikokrat na glas, imava še vedno upanje, da sva v planirani smeri. No, to upanje sva nekje na sredi smeri skoraj popolnoma izgubila. 

Nekaj podobnega lažjemu nadaljevanju smeri sem sredi raztežaja videl v nekakšnem ožjem, v desno potekajočem nadaljevanju. Kot bi se mi izrisovala majhna polička/greda. A v resnici je tako, ko sem že kakšnih 20-30 metrov oddaljen od zadnjega klina sem skoraj prepričan, da najbrž nisva na pravi poti reševanja najine uganke. ”Vse se podira, vse se krivi” pravi Tomi. Z muko najdem primerno mesto za dva klina, ki nama nudita dobro varovanje.

Dvom

A nadaljevanje mi še vedno deluje v redu. Zato pride Miloš do mene, gre še on naprej pogledat kakšnih deset metrov vrvi. A dokončno ugotovi, da je nadaljevanje nemogoče (vsaj za naju). Zato se vračava po strmi, podirajoči prečki nazaj do zadnjega še vidnega klina. Jasno iz smeri, ki sva se jo lotila; tako na blef. Oba se strinjava, da se morava držati klinov, ki so pač pred nama, pa naj bo še tako težko. 

Šestica

Kmalu pride na vrsto prva šestica. Kakšna je ocena raztežaja seveda nisva vedela. Včasih to ni slabo! Raztežaj je Milošev, hvala bogu. Loti se ga suvereno, v detajlu pa zastoj. A z nekaj tehnike je bil Miloš mojstrsko nad njim. Za njim se ga lotim tudi sam. Poskušam na frej. Mimo prvega klina še gre, preko naslednjega pa le še s ”prijateljevo” pomočjo, ki je bil odlično nameščen v ravno pravi poki. Ko sva čez detajl, jaz še vedno v stilu neumornega optimista, na glas razmišljam, da sva ziher v pravi smeri.  Samo še par raztežajev naju čaka, pa bova praktično že zunaj. 

Tone

Takrat pa Miloš stopi v akcijo in po parih klicih naju Tone ”uoči” v Trikotu. ”Ja, lepa reč”, si rečeva. Vse kar je bilo dobro od te novice je bilo to, da naj bi bila že preko vseh večjih težav. No, pa ni bilo ravno tako. Še vedno so bile pred nama poči, ki so visele navzven in gladke plate. Prav v teh platah vidim kako se v deželi avstrijski bliska in pošiljajo gromke glasove tudi k nama. ”Jeb… ti, pa še vreme”, si rečem. Večer se bliža oz. ura neusmiljeno tiktaka, vreme grozi na veliko, komaj še stopam na prste, smeri pa noče in noče biti pri kraju. 

Vrh ni daleč

A na srečo se smer že po naslednjem raztežaju položi in daje slutiti, da nisva daleč od vrha. Kot običajno v takih situacijah, narediva pred koncem smeri, še en nepotreben obvoz. Seveda ne po lažjem svetu, pač pa v previsno poko. Kasneje situacijo dobro rešiva s prečko nazaj proti razu in končno v zadnje metre znosne plezarije. 

Sončni zahod

Na vrhu sva skoraj ob sončnem zahodu. Srečna kot dva majhna otroka z liziko v roki. Zanimivo, da naju v tistem trenutku ni prav dosti skrbelo dejstvo, da vseh težav sploh še nisva razrešila. Zvijeva vrvi in se zvaliva praktično na planinsko pot. Takrat veva, da sva na varnem in naju nihče več ne prepriča, da se ne vrneva nazaj v dolino. 

Čelka

A glej ga hudiča, ki naju kar ne izpusti iz svojega objema. V vseh teh letih se niti enkrat ni zgodilo, da bi šel v hribe brez čelke (niti ko smo šli z otroci na bližnji kucel!). A prav to se mi je zgodilo tokrat (z izgovorom ”Saj greva samo Jubilejno”). In ne boste verjeli – tudi Milošu. Torej, bila sva brez čelk, pred nama pa le še nekaj uporabne svetlobe. Zato sva hitro vzela pot pod noge in pičila najprej na Mlinarsko sedlo, od tam pa po ferati proti dolini.

Nekje na sredi ferate najdem primeren kotiček za bivak, zato to predlagam Milošu, ki pa ga je kategorično zavrnil (ne vem kakšne plane je imel še to noč). Hitro se pobereva in nadaljujeva naprej po ferati. Preden se dokončno in z velikanskih olajšanjem usedeva na pesek pod ferato, nama vmes roke pokažejo še gamsi, ki pa so se na srečo pobrali s poti v drug kotiček svojega kraljestva.

Toliko o Jubilejni v trikotu… Najbrž prvenstvena v tem smislu:)

[Prikaži kot projekcijo]