Nočni pohod po Trentarskih KONCIH
398. Trentski Pelc – Rašiška poka
Z Mihcem imava zadnje čase zanimive ture. Vsem je skupno to, da zgodaj vstaneva, dolgo dostopava, še dlje sestopava, plezava v divjih koncih in zanimivih smereh. Rezultat vsega tega so zvezde na nebu in nočni pohod po trentarskih koncih.
Nekega temnega jutra (bolj natančno 24 julija tega leta) Miha pohodi plin svoje srebrne puščice in pustiva parkirišče daleč za seboj. Čez kakšni dve uri že pakirava robo na naslednjem parkirišču; v Zadnji Trenti. V spokojnem miru, ko vikendaši najbrž še ne vedo, da se je naredil že nov dan, hodiva po široki strugi nikoli vidne reke/potoka/curka… Veva, da morava kmalu za zadnjimi bajtami zaviti proti Klonskemu žlebu.
Vse je na svojem mestu, le kakšen udarec borovca po faci bi nama lahko bil prizanešen. Vse prehode sva uspešno našla, za kar bi nama še sam Komac čestital. Po dveh urah končno stojiva na spolirano bleščečih skalah pod vstopom v smer.
Že na daleč se je videlo, da sva vstopila v svet prvinske divjine; le pajki, ki čakajo na svoje žrtve, gamsi, ki prav debelo gledajo od kod sva se vzela, midva in vertikala. Ta je res na glavo!
V smer sem vstopil jaz. Mogoče je Mihc mislil, da nisem prebral opisa, a se je zmotil. Zato mu je bilo že pred vstopom jasno, da bodo ta težki raztežaji pač njegovi. Torej, sem v prvem raztežaju. Čeprav ni nekaj posebno težkega sem vseeno pričakoval vsaj en klin.
Drugi raztežaj
V drugi raztežaj se zapodi Miha. Najprej čez plato na rampo, nad katero se je dvigala strma in gladka zajeda v desni strani stolpa. Če ti reče Mihc, da je razmišljal o vrnitvi pod smer, potem so težave velike. A na srečo mi je to povedal na koncu tega raztežaja. V povsem neopremljenem raztežaju se odločiva, da odloživa nahrbtnike in ju priveževa na vrv ter kasneje potegneva za seboj. Vidi se, da nisva otroka josemitov. Nahrbtniki se, kljub Mihovem naporu, le stežka dvigajo. Vsakih toliko ju moram dvigniti nad sabo in v sodelovanju z Mihom poslati v tri… Jasno, dodaten napor in problemi. Kot, da že plezanje ni bilo dovolj težko.
Prečka
Zvezda raztežaja je bila prečka v plati brez varovanja. Pred herojskim vstopom v nadaljevanje sem vizualiziral padec in nihaj pod Mihom. OK, a sva pripravljena, zavpijem Mihu. Prvi poskus je bil neuspešen. Grem nazaj in preklinjam, saj vem da s tem samo izgubljam energijo. Si oprostim, saj pravih grifov (pa tudi psihe) res ni bilo. Drugi poskus: postavim noge v plato, držim za minimalca z levo roko, z desno pa obupano iščem rešilno bilko; če že grifa ni. Prenesem težo na desno nogo, se nekoliko dvignem in z desno roko stisnem drugega minimalca. Singerca počasi začne s svojim delom. Zdaj smo pa tam, si rečem! Prestopim naprej v plato, telo je napeto, guma drži. Hvala bogu! Se vprašam zakaj je Miha povsem utihnil. Pa tako dobro zna čeblati. Po še nekaj gibih sem iz plate z oceno VI+.
Težaven prehod
Preden nadaljujeva se ozreva naprej v podrtijo nad nama. Sicer od spodaj še ne zgleda tako grozljivo kot ”v živo”. Poskušava zložiti domine iz opisa z realno situacijo in na koncu se morava res strinjava z opisom, da se je potrebno spraviti na razič nad zajedo. Pa tako se nama je sprva zdelo čudno! Zanimiva in tečna VI- je za nama.
Detajl
Postavljena pod veliko rožo v skali nama je nadaljevanje jasno. Ne morem se zedinit ali bi temu rekel poka ali kamin. Spodaj poka, zgoraj kamin. Od gledanja navzgor me boli vrat. Strategijo z nahrbtniki ponoviva. Ko sem tik pred vstopom v detajl smeri (VII na frej) se vedno bolj sprašujem kako je Mihu uspelo priti čezenj ter še posebej kako je to uspelo prvo pristopnikoma. Res bi potrebovala frenda trojko, a Miha je to težavo mojstrsko rešil tudi z dvojko. Slednja mi je bila v veliko pomoč, da sem se lahko stegnil do uporabnega grifa na desni strani poke in tako potrdil moje A0 mojstrstvo. Sicer me je močno vleklo iz smeri in nihaj je bil blizu. A ker se ne damo, je bilo počutje zgoraj v kaminu boljše, plezanje pa nekoliko lažje. Zadovoljna se znajdeva na polici pred naslednjo strmo plato.
Nadaljevanje
Z Mihom se zmeniva, da bo še malo počil, jaz pa nadaljujem z naslednjim raztežajem. Skala zgleda dobra, varovanje pa v slogu celotne smeri. Nikakršno. En klin je tičal nad manjšim previsom, a ko težav skoraj ni bilo več. Oba sva se strinjala, da je ocena V kar skromna za tovrstno telovadbo. Smer se je tu spremenila. Vertikala je popustila, krušljivost se je povečala. Kjer klin poskuša najti svojo poko, se vse začne premikati.
Amfiteater
Po kar nekaj psihiranja in v prazno letečih skal iščem amfiteater. Kje the fu… je ta amfiteater? Bolj ko gledam manj mi je jasno. Ga pač ni! Naredim štant. Ko pride Miha do mene pove dve piskri na raztečaj in isto gleda za amfiteatrom. Kva gledaš; ni ga a ne, rečem! Greva naprej v upanju da skica štima. Kmalu srečava enega izmed redkih klinov in si rečeva, da sva najbrž v pravi smeri. Skala se kmalu izboljša, vzdušje pa tudi, saj sva po zadnjih trojkah kmalu na vrhu prvič ponovljene smeri. Fantastični razgledi in občutki.
Sestop
Kmalu po tem naju začne malo skrbeti glede sestopa. Sprva nič posebnega; pač plezanje dvojk, trojk po grebenu in sledenje možicom. Zakaj ne bi šlo kaj narobe, če gre lahko! Jasno, skreneva s poti. Začiniva si s strmimi trojkami in krušljivo skalo. Po živčni vojni končno prispeva do trdnih tal, kjer presenečeno ugotoviva, da gre mimo naju lepo uhojena steza. A, jeb…ga!
Greva dalje. Zdaj sva pa mimo vseh zagonetk, si rečeva. Pa po kakšnih petnajstih minutah udobne hoje in porezanega rušja spet bredeva po svoje. Borovci, macesni, grmovje… vse je v napoto. Po vseh mukah končno prideva do planine Berebica (Veverica), ki ni ravno zapuščena, saj na njej domuje lovska bratovščina. Pot se očitno razširi, zato veva, da naprej ne bo težav z orientacijo. ”Pobje vsedma se” si rečeva in iz plastenk iztisneva še zadnje kapljice vode in jih bratsko podeliva. Obrnem plastenko in preverim, če je bila res zadnja!
Po kakšnih dvajsetih minutah srečava jagra (presenečena – tako kot on – do konca in hkrati vesela družbe!), ki nama, povsem razočaranima vandrovcema pove, da imava do ceste še dobrih 8 km hoje. No, vsaj eno dobro novica nama je posredoval; na 19. ovinku vaju čaka slasten studenec.
Lojz
Še preden prideva na cesto, v soju čelk, srečava domačina Lojza (če sem si prav zapomnil). Rečemo par besed in ugotoviva, da je prav zanimiv sogovornik. Prihod na cesto nama ne ponudi druge rešitve kot še nadaljnje grizenje kolen. Postaviva dvignjen prst (pa ne sredinec) na test, vendar se naju noben ne usmili. Po nekaj kilometrih prehojenega asfalta nama končno ustavita dva poba. Iz Cerkna. ”Kam gresta” naju vpraša. Jaaaa, hmmmm…No, do kamorkoli proti severu naju bosta zapeljala, bova zadovoljna. Drugače pa greva v Zadnjo Trento. ”No, potem pa kar v avto. Saj greva midva tudi tja. Uvaaaaaaa… Saj sploh nisva mogla verjeti, da se nama to dogaja.
Med vožnjo ustavim štoparico na 16 ur in 37 minut!
