366. (17.02.2015) Ledna smer Čedca 3.0
Tudi tokrat vstanem že sredi noči. Za hribe ni panike. Pa tudi zato, ker je treba potem še v službo. Odhitiva na Jezersko. Odločiva se, da greva pogledat pod čedco. Nobenih sledi pred nama. Super, spet bova sama. Čaka naju Ledna smer Čedca 3.0
Po eni uri hoje ”lagano sportski” prideva pod slap. Vidijo se sledi predhodnikov. Spodnjega dela so se lotili z desne. Midva se odločiva za vstop z leve. Ugotoviva, da je led bolj slab. Delajo se ogromni talarji, led je trd, nabijanje cepinov pa je utrujajoče. A vendar se oglasi ”Poderi varovanje”. Letim za njim, ki se spremeni bolj v previdno plezanje za njim. Na vrhu prvega raztežaja se mi tako zelo zanohta, da se mi začne vrteti, obliva pa me tudi slabost. Prisluhnem srčem utripu in se mi zdi, da umiram:) Par utripov na minuto? Gotovo se mi samo blede…
Kam naprej
Ko odmrznejo udi gre Luka naprej pod svečo. Sva se dogovorila, da se tam odločiva kam naprej. Luka je bil bolj za Čedno nečednico, meni pa se je sveča zdela prav čedna. Odločitev prepusti meni, saj je na vrsti moj raztežaj. Nič, odločim se, da greva čez svečo. Pogumno se zapodim do podstavka, tam pa prav nič kaj dosti ne razmišljam več kam bi šel. Spodaj zavrtam en vijak, nato pa v navpično svečo. Jasno mi postane, da bom moral svečo podelati v enem kosu, saj prostora za počitek ni.
Nekje na sredini sveče me že tako zelo navija, da začnem dvomiti, da mi bo uspelo izplezati iz sveče. V led zavijem Lukov vijak. Noče in noče noter, nakar popizd… in ga zataknem nazaj za pas. Med izpenjanjem drugega vijaka mi njegov pade iz rok pod svečo. Prav nič mi ni žal zanj, le upam, da ga bo Luka našel, ker res ne bi želel plačevati za tak neubogljiv vijak!
Navija
Uspem se prebiti tik pod vrh sveče, ko me pa res že tako zelo navije, da z levim cepinom nekontrolirano maham po ledu. Ne gre več! Na srečo sem desni cepin kvalitetno zapičil v led, tako da lahko naredim nekaj prepotrebnega počitka. Z levim cepinom zataknem za desni okel in stegnem roke. Kar čutim, kako roke počivajo. Odločim se za nadaljevanje, ko mi spet iz rok pade vijak. Pa kaj se dogaja? Tako mi ostane le še en vijak. Sveče res ni več veliko, vendar je še nekaj ne tako strmega ledu. Previdno se prestopim iz desne v levi del sveče. Stegnem se preko nekaj gob in že sem ven iz sveče.
Luku sporočim, da si bom vzel kakšno minutko za počitek. Tudi od spodaj je slišati nekakšno olajšanje, ko mu sporočim, da nadaljevanje zgleda bolj znosno.
Sledi le še vzpon po snežišču in izdelava varovališča. Zaključek pa je znan!
