Odprava Swargarohini 2014

Swargarohini_border

Danes sem od gospoda Chauhana, njihovega vodnika iz Agencije Shikhar Travels, dobila sporočilo o odpravi – Odprava Swargarohini 2014 . Pravi, da je vreme stabilno in da še vedno vse poteka po načrtih. Priložil je tudi Lukovo sporočilo.

17.4.2014
“Včeraj smo po treh dneh vožnje in treh dneh hoje prispeli v bazni tabor pod Swargarohinije. Res imamo lušten BC. Na travci ob potočku. Jutri začnemo aklimatizacijo na sosednjih vrhovih, nato pa predvidoma po enem tednu poskusimo s vzponom na vrh.
Lep pozdrav vsem,
Miha, Luka, Bojan, Rok in Matjaž.
PS: Pozdravljamo tudi svoja dekleta, žene in hišne ljubljenčke”

Gospod Chauhana je v svojem mailu, ki ga je poslal včeraj,  dodal da bo Odprava Swargarohini 2014 v kratkem začeli plezati na vrh. Torej verjetno v naslednjih dneh.

Odprava Swargarohini 2014
Odprava Swargarohini 2014
Base Camp
Base Camp
Base camp, v ozadju štirje vrhovi Swargarohini-ja
Base camp, v ozadju štirje vrhovi Swargarohini-ja
Swargarohini 1, cilj odprave
Swargarohini 1, cilj odprave

Pozdrav vsem,
Katja

HVALA SPONZORJEM:
GORNIK (http://www.gornik.si/)
BLACK DIAMOND (http://eu.blackdiamondequipment.com/en/homepage)
 RAB (http://rab.uk.com/)
– SCHOELLER (http://www.schoeller-textiles.com/)

Comicijev SV raz v Divji Kozi

363. (19.07.2014) Comicijev SV raz v Divji Kozi

Tokratni prispevek prihaja iz zahodnih Julijcev; Comicijev SV raz v Divji Kozi. Že kar dolgo me ni bilo v teh koncih… No, še pred tem se je dogajalo marsikaj. Z Bogdanom sva bila ponovno v Paklenici, kjer sva plezala Forma vivo in pa Slovensko. Potem sva bila tudi v V. Draškem vrhu v DKV-ju. Še pred tem v Planjavi v Sobotni. Z Lukom sva bila v Brani v Zajedi. Vmes se je našla luknja, ko nikogar ni bilo nikjer, zato sem šel čez Zeleniške. Tam sem srečal Majo in prijatelje iz Bricotove šole. Najbrž sem bil še kje, pa se ne spomnem več. Ja, se je začelo dogajati…:)

Kje je Comicijev SV raz v Divji Kozi

No, pa nazaj na zadnjo turo, od katere je tudi že minilo dva tedna. Kot rečeno, sva bila z Alešem (AO Kranj) nad Pellarinijem. Tja sva odšla dan prej. Na kočo sva prišla prav, ko se je zvečerilo. Na bajti sva bila midva, oskrnik(i), trije Črnučani in maček Čarli. Takoj ko sva vstopila, je postalo živahno, kjub ničelnemu obisku planincev. S Črnučani izmenjava besede o tem kam so/smo namenjeni. Sprva so imeli oni v mislih Comicijev raz, midva se pa še nisva odločila kaj bova plezala. Na koncu so se premislili in odločili, da gredo pogledat v TKŠ (čeprav se mi zdi, da tega naslednji dan niso plezali), midva pa sva odšla po njihovem prvotnem planu. Torej v Comicijev raz. Smer je ocenjena s skromno četrto stopnjo, a to je treba vzeti s precejšnjo rezervo. Na posameznih mestih je smer dosti težja. Še posebej, ker v drugem delu varovanja praktično ni.

Na vstopu v smer

Da bo pod smerjo snega veliko, so naju opozarjali že v Trbižu. Potem tudi na koči. Nazadnje pa tudi razmere pod steno. Ob steni je globoka krajna zev. Vendar tudi nisva natančno vedela kje se vstopi v smer. Zato spodnji del raza obvoziva po strmem snegu po levi. Prav hitro je začelo ledeno zebsti v prste, ko sva izsekavala poličke za stope. Ko sva se odločila, da je tega dovolj, sva naredila snežno gobo in se spustila v krajno zev, naredila prečko do prusika, ki sva ga maloprej zagledala iz snežnega roba. Tako sva vedela, da sva v smeri.

Comicijev SV raz v Divji Kozi s prvimi raztežaji ne postreže toliko s težavnostjo. Bolj s šodrom, ki je posut na poličkah. No, pa vseeno to ne pomeni, da plezaš v popolni podrtiji. Pač po neki povprečni apnenčasti skali na nivoju naših hribov. Višje gori smer postreže s krasnimi prehodi in večjimi težavami kot spodaj. Veliko je možnosti za varovanje s frendi in jebami. To povem zato, ker je spodnji del relativno dobro opremljen s klini, zgornji pa prav nič. Preko cele smeri srečuješ navrtane svedre (?), vendar brez ploščic. Se pravi, da se varovati na njih ne moreš, pomagajo pa ti toliko, da veš, da si na pravi poti.

Na pol poti

Nekje na sredini, tam kjer se za cela dva raztežaja v levo odcepi smer, sva si privoščila malico. Sonce je že visoko in se je že precej nagnilo na popoldansko stran. To nama pove, da se bova mogla hitro posloviti od sendvičev in oditi naprej. Od tu naprej sta sledila dva strma raztežaja. Drugi postreže z dvema možnima variantama. Ali greš naravnost po majavih luskah, kar je zgledalo precej nagravžno. Ali pa obvoz po desni, ki je bil do stika obeh variant precej boljša odločitev. A prestop nazaj v smer je bil test za psiho. Tudi nadaljevanje je bilo precej navpično. Vse do mesta, kjer se je Aleš s kladivom mahnil po prstih. Ne vem kaj si je tako zameril, da je moral sebe poškodovati, a to že sam ve:) Od tu sem iskal prehode jaz. Kvaliteta skale se je spremenila in plezarija je bila ena sama uživancija.

Nadaljevanje smeri

Sledilo je še precej raztežajev preden sva prišla pod zadnjega. Vmes sva iskala prehode, ki sva jih uspela brez večjih težav najti. Zadnji raztežaj je bil prava poslastica. Naj omenim, da sva skoraj celo drugo polovico varovala na frende, jebe in kline. Prav vsa sidrišča je bilo potrebno nabiti. Zato je ura na Božjih policah neusmiljeno opozarjala, da je treba naprej. Sonce je šlo že za Divjo kozo, le še Corsi je bil videti kot v pravljici.

Sestop

Iz Božjih polic hitro najdeva prehode na drugo stran, kjer stopiva na zavarovano pot Anita Goitan. Se dvigneva v škrbino nad Riofreddom, polno lanskega snega. Malo modrujeva kako in kaj, a na koncu nama dva abzajla ne uideta. Umazana od snega in prahu vrževa štrike v nahrbtnik, čelko v žep in pot pod noge.

Na sestopu dehidrirana, ob vsej tej enormni količini snega, stežka najdeva kakšno kapljico vode. V mraku prideva nazaj do koče. Se posloviva od Čarlija in drušne ter odideva zadnji etapi naproti. Ta pa se vleče in vleče in vleče in vleče… Doma sva malo po polnoči. Tura da se reče!

Soška dolina

362. Ob soči – izlet – Soška dolina

Včeraj smo se potepali po dolini, ki se ji reče Soška dolina. Nič plezarije, nič iskanja prehodov, nič hitenja in gledanja na uro, nič trepetanja za vremenom… Ena sama sproščenost!

No, v poznih jutranjih urah nas je prišla Anita (www.kofler-sport.si) s kombijem pobrat na parkirišče GORNIKa. Eni bolj, drugi manj ali nič zaspani se dobre volje odpeljemo proti Baški grapi. Vse je mirno. Zgleda, da so si graparji po GM40 vzeli kakšno minuto več za spanje.

Skozi pokrajino

Kot sovoznik ali potnik v kombiju imaš mnogo več časa za razgledovanje po okolici, kjer se voziš. Pogledi skozi okno kombija me presenetijo, kako lepa je naša pokrajina. Po kakšni uri vožnje parkiramo pred tolminskimi koriti. Prijeten hlad nas spremlja pri hoji ob Soči od točke do točke, ko si ogledujemo tolminska korita. Na vsakem koraku smo presenečeni nad lepotami. Da vse le ni tako ”lagano” poskrbijo vzponi in sestopi od točke do točke. Na koncu se vzpnemo do hudičevega mostu, ki daje pogledom od spodaj poseben čar soteski. Da tam čez vozijo avtomobili? Višek pustolovščine…:)

Od tolminskih korit se prestavimo kakšen kilometer nazaj v vas in obiščemo kmetijo Kramar. Jasno, sirček vabi! Poskusimo odličen domač sir v prijetnem ambientu manjše trgovinice. Odlično! Lepo urejeno okolje s prijazno in pristno postrežbo. Če ob klepetu z domačini izveš še kakšen detajl, ki ga sicer ne bi, pa še toliko bolje.

Slap Kozjak

Naprej se odpravimo proti Kobaridu in slapu Kozjak. Vmes nam Anita postreže še s številnimi podatki iz zgodovine krajev in lokalnih posebnosti. Zapeljemo čez Napoleonov most s krasnim pogledom na Sočo. Avto pustimo na polno zasedenem parkirišču in se odpravimo čez polje proti Slapu. Vmes se sprehodimo skozi rove prve svetovne vojne in preko razgledišč na Sočo. Spustimo se nazaj na pot in gremo ob potoku proti slapu. Prijeten hlad in trume obiskovalcev nas spremljajo na poti. Na detajlu poti, kjer so stopnice in lesen pod vklesani v steno, pride prav kakšen preventiven prijem za jeklenico, drugače bi pristal par metrov pod platojem v vodi.

Rafting na Soči

Na poti nazaj proti kombiju kakšno rečemo in ugotovimo, da je res fino! Sledi rafting na Soči. Tudi to je ena izmed aktivnosti, ki jih nudi Soška dolina. Dobimo se v Kobaridu, kjer nas v agenciji (http://www.xpoint.si) – priporočamo  –  opremijo z neoprenom, čeladami in jopiči. Zapeljemo se do Boke, od tam pa v treh etapah do Trnovega. Najprej nas je, odlični krmar Rok, seznanil z osnovami rokovanja in delovanja pri raftanju. Sebastjan se odloči, da stestira mokroto vode in ugotovi, da je ta res še vedno mokra in pa sprva tudi precej mrzla. A sonce je poskrbelo, da se je ta v neoprenu tudi kmalu segrela. Nato sledi še testno reševanje iz vode. Najprej ”rešimo” Sebastjana, nato še mene.

V pravem timskem in sproščenem vzdušju se prepustimo toku vode. Mojca je skrbela, da nismo pozabili pravi čas zavihteti vesel:). Rok ni pozabil usmeriti čolna v vsako večjo skalo, ki nam je prišla na pot. Mojci to ni bilo všeč, a naša barka se ni dala. Obrnili se nismo niti enkrat, ker je USPEH! Usklajeno smo veslali tudi preko največjih brzic in šikan.

Skok v Sočo

Vmes smo naredili nekaj postankov, kar je bila pika na i celotnemu spustu. Najprej nam Rok uredi Aquapark sredi Soče. Noro! Spuščamo se po toboganu, skačemo v deročo Sočo. Odlično! Sledita skoka v vodo iz ogromne skale. Nepozaben občutek; odločitev za odriv, neskončen let in spoznanje, da ti je uspelo. Odlično! Tretji postanek pa je ob potoku, ki se izliva v Sočo. Sedenje na topli skali ob sproščenem pogovoru in občutkih, da nam je že skoraj uspelo.

Po nekaj zavesljajih in brzicah se znajdemo v Trnovem. Spoznanje, da je konec poti, se nam je zdelo po uri in tri četrt spusta, mnogo prehitro. Zato se peš odpravimo nazaj proti toku ob Soči, kakšnih 50 metrov od pristanka ter se na hrbtu prepustimo toku proti čolnu.

Odhod

Tako smo, zadovoljni in za eno izkušnjo več, zapustili Sočo. Odidemo nazaj v Kobarid na rehidriranje in zasluženo kosilo. Na koncu le-tega ugotovimo, da se moramo kar najhitreje spokat v kombi in ujeti avtovlak od Mosta na Soči do Bohinja. Aniti uspe časovnico izpeljati do minute natančno. Sprevodnik pokasira svoje, tako kot dizelca, v naslednjih tri četrt ure opravi svojo pot na Gorenjsko stran.

Tura je uspela odlično – brez kompliciranja, v sproščenem vzdušju, v pravem tempu, s pravimi ljudmi!

Gradiška Tura – Južni greben

361. (05.05.2014) Gradiška Tura – Južni greben

Dan, kot nalašč za primorske konce. Vabi Gradiška Tura – Južni greben. Pri nas vleče sever, na primorskem pa je lepo toplo. Ker smo ga združili s plezanjem, je bil še toliko lepši. Ob ”lagano sportskem” prihodu na parkirišče smo vedeli, da ne bomo sami. Bilo je vse polno planincev in pa frikotov.

Ker se naša smer nahaja v južnem grebenu Podraške Ture, ta pa bolj na koncu tega dela poti, smo se morali prej malo sprehoditi. Kakšne pol ure. Tik pred cerkvico sv. Miklava smo skrenili s poti in se usmerili v vidno melišče. Melišče kot melišče; malo naprej malo nazaj.

Pod vstop v smer

Začetka smeri ni bilo videti, zato smo se odločili pač nekje zaviti v skalo in na greben. Odločitev je bila prava, saj smo bili že po pol raztežaja na grebenu s pogledom na celotno vipavsko dolino.

Bolj ali manj je smer precej ”vegetable”, čeprav moteče ni bilo kaj dosti. Kač tudi nismo srečali, čeprav so tu najbrž idealni pogoji za tovrstna bitja. Ni manjkalo ostrega grebena, kjer smo lovili ravnotežje. Sem ter tja je potrebno poiskati prehod. Tega ni treba pretirano iskati nekje na sredini, kjer je v skali navrtana velika rdeča ploščica z rinko.

Na koncu

Še najlepši je bil eden zadnjih raztežajev, kjer se pleza po pravi pakleniški skali. Lepo! Po 350m grebena smo prispeli na vrh ter pod veliko konstrukcijo, ki ne vem čemu bi služila in se vidi že s poti spodaj.

Še za par minut smo se zadržali na južni strani in se tako skrili pred severnim vetrom, preden smo se spustili na drugo stran. Sledil je kratek in krasen sprehod do izravnave, kjer jo seka planinska pot. Tu smo se obrnili nazaj proti Vipavi in začeli sestop proti izhodišču. Sestop poteka po gozdni stezi.

Bil je en krasen dan!

Visoki rokav

360. (26.04.2014) Visoki rokav

Po dobrih treh urah spanja me ura neusmiljeno vrže pokonci. Brez pogajanja se odpravim proti nahrbtniku, kuhinji in drugim opravilom, ki jih opravim bolj kot ne avtomatsko. Za čuda se tokrat odpravim od doma pravočasno. Grem na Visoki rokav.

V Mojstrani se dobim z Gregom. Čez pol ure parkirava na Poldovem rovtu, nato pa skozi gozd in višje gori preko plazovin in še višje gori preko snežišč, proti bivaku II. Sem prispeva, ko se je sonce že dodobra naslonilo na pobočja. Tako dobro, da sva pod ozebnikom gazila celo na smučeh.

V ozebniku

Tudi v ozebniku ni bilo dosti bolje, saj se je Gregu kar dobro udiralo pod nogami. Na vrhu ozebnika se za trenutek oddahneva, nase namestiva opremo in pičiva pod spodnji kamin, v katerem so bili še zadnji trakovi snega. Ko sva prišla iz kamina je sledila prečka v desno, nato pa preko snežišča pod večji stolp. Tu sva naletela na krajši skalni odsek. Sledili so prehodi preko skal in snežnih razičev, vse dokler nisva prišla na vrh. Čeprav so nama ves čas delali družbo oblaki, naju nikoli niso prav v celoti zakrili. Tako, da sva imela na vrhu vseeno prave razglede na vse strani. Na zahodu se nama je ponujal pogled na Škrlatico, na vzhodu pa na Dovški križ in naprej po grebenu proti Kukovi špici.

Sestop

Sestopila sva po smeri pristopa. Naredila dva spusta ob vrvi, skozi ozebnik odsmučala in se ustavila pri bivaku. Še prej sva s smučmi sprožila manjši plaz, ki se je na koncu razvil v pravo gomazečo gmoto.

Od bivaka do konca snežnih jezikov, kamor se je še dalo pripeljati s smučmi, pa je bila ena sama uživancija.

Toliko o dogajanju tega dne nad Vrati…