308. (03.06.2012)
Na pamet mi je prišlo plezališče v Železni Kapli. Že večkrat sem slišal, da je prav simpatično. Pa je bil dan pravi, da smo odšli pogledat kako je tam zadaj, saj se moraš najprej povzpet do Zg. Jezerskega, potem pa še spustiti na drugo – avstrijsko stran. Ampak ni prav daleč. Najprej nekaj časa iščemo pravo cesto, nato pa pridemo do prav lepo urejenega parkirišča. Za pokopališčem (večja cerkev je lahko za orientacijo) se z glavne ceste zavije desno in potem v strm klanec ter na prvem (mislim da je prvi) razcepu zavijete levo (tu so tudi table za plezališče) in spet strmo navzgor. Od tu pa ne morete več zgrešiti.
Stena je obrnjena proti jugu, zato je najbolj primeren obisk v času, ko sonce ne nabija s polno močjo (pomlad, jesen, hladno poletje). Smeri so vseh težavnosti. Še najbolj pomembno od vsega pa je to (no, za tiste, ki imajo otroke), da je teren pod steno prijetno travnat, širok in da imajo v neposredni bližini otroška igrala in trampolin. Zadnji je bil s strani Jaka in Vala ves čas zaseden. Zato so imeli tisti mulci, ki jih ta dan ni bilo v plezališču, pravo srečo:).
Najprej napeljemo eno trojko za tamaledva. Vsi gremo čez. Vmes z Mojco splezava še sosedno in naslednjo sosednjo. Spet sta na vrsti tamaledva, saj se jima je šlo, da bosta splezala dovolj (3) smeri, ki jih bosta na koncu lahko ”zamenjala” za kepce sladoleda. Vel se odloči, da bo to smer preskočil. Tudi Jaka kmalu obrne in na koncu ostanem za plezanje sam. Juhejjjjjj… Spodaj me Mojca zihra, smeri pa so prazne. Kaj bi si želel še boljšega!
Lotim se naslednje tri smeri, ko ugotovimo, da je prišel čas za odhod. Zame prekmalu, za ostale ravno prav. Poberemo robo in se počasi premaknemo k avtu in potem nazaj proti Jezerskemu. Vmes se ustavimo še pri jezeru, kjer sta Jaka in Val zamenjala svoje smeri za težko pričakovana sladoleda. Košarico primakneva tudi midva in ob jezeru sklenemu naš današnji izlet.
Železna Kapla je zakon!
