GORNIK

347. (13.10.2013)

Dobre, stare Zeleniške, ki nikoli ne razočarajo. Glede na napovedi sem pričakoval močan veter in zagrnjene Zeleniške v oblake, vendar je bil celoten greben v povsem ”regularnih” razmerah. Le na vrhu se nisem kaj dosti zadrževal (le za obvezni čaj).

Na Jermanci parkiram ob ne prav zgodnji osmi uri in preč. Pač, lagano – sportski. Noge me kar same nesejo v želeno smer in presenečen se pot do Staničevega vrha prav nič ni vlekla. Še spodaj v Sukalniku opazim skupino, ki pleza nekam gori. Ko pridem na Staniča kar skočim čez vrh in se odmaknem vetru na drugo stran. Tu primem za skalo, ki je že prav jesensko mrzla. Spodaj piham v dlani in na škrbini prehitim navezo pred mano. Zgleda, da sta prvič na grebenu; vsaj poba.

Špici se vrstijo eden za drugim in vse skupaj se kar hitro odvija. Več kot polovica grebena je za mano, ko pridem na mesto, kjer se da zaviti v desno. In po spominu gre smer najprej malo navzdol in potem v krasne platke in bolj lagoden svet, kjer malo poplezavaš. A glej ga hudiča! Čez greben zavijem prezgodaj, zato se zaplezam v nič kaj prijazne plate. Za nameček pa mi pod ritjo zija kar konkretna praznina. Snamem rokavice, jih stlačim v žep in poiščem stop. Za silo bo, si rečem. Nekaj atletskih gibov je bilo potrebno preden sem stopil na manjši stebriček, od katerega se je dalo lepo prečit v bolj položen svet. Ko pridem nekoliko višje mi je vse jasno. Tudi svet poznam in tako dobim potrditev, da sem bil preveč neučakan pri iskanju prehoda.

Do pod vrha sledi plezanje po lepih platkah. V kaminu pod vrhom se prvič prikaže požled. A do vrha ni moteč. Na vrhu, kjer se običajno zleknem in vržem pogled na hribe nad Korošico, dolino, proti Veliki planini, visoke trave med bilkami skrivajo prvi letošnji sneg. Kotiček je toliko pod robom, da veter ni moteč – za zdaj. A mraz vedno bolj grize. Po nekaj šalcah čaja se odpravim naprej. Do Srebrnega sedla, od tod pa nazaj v Repov kot.

Nekaj časa mi veter razbija glavo, a spodaj, pod južno steno Planjave, se vse skupaj umiri in postane prav prijetno. Celo sonce se pojavi. S svojo toploto…

Prijeten dan – tako, nekaj za na hiter…

[Prikaži kot projekcijo]

346. (25. – 28.09.2013)

Nazadnje sva ostala z Gregom sama. Na poti v Chamonix, namreč. Po osmih urah in pol vožnje sva se najprej ustavila na uradu v centru mesta, kjer sva dobila prve podatke o razmerah v hribih. Vreme je bilo sprva kar obetajoče, pa tudi informacije o razmerah so bile vzpodbudne. Postaviva prve plane kam bova najprej skočila, nato pa najdeva prenočišče pri korejcu blizu mesta.

Odločila sva se, da bova šla na Midi in potem na kočo Cosmique, od tam pa bova skušala splezati na kakšen vrh; no plani so bili smer ali dve v grebenu Cosmique in smer ter pristop na vrh Mont Blanc du Tacule. A že kmalu po tem, ko sva skupaj  s turisti, ki so prišli iz vseh koncev sveta, večina kar v japankah, zapustila gondolo, ugotovila, da je vreme za en drek. Megla je bila tako gosta, da bi jo lahko rezala. Nekaj časa se prestopava po hodnikih, veter daje turistom epske dimenzije, naposled pa vseeno natakneva dereze, se naveževa in jo pičiva po ostrem in vetrovnem grebenu iz Midija proti Cosmique bajti. Po slabi uri hoje se skoraj zaletiva vanjo. Z žalostnim pogledom v gosto meglo, sva vsaj na toplem. S še nekaterimi se presedava in proučujeva literaturo, ki jo imava ali pa je na voljo na policah bajte. A pozno popoldan se megla za trenutek razkadi in ugledava krasen ambient Tacula in jutrišnje smeri. Brž se odločiva, da greva pogledat na greben Cosmique, ki se zaključi na Midiju. Po vstopu in nekaj preplezanih metrih naju ponovno zagrne megla, a smer ni pretirano težka, nama pa se tudi zdi bolje praskat po skalah in snegu, kot pa čepet v koči. Zato nadaljujeva in po slabih dveh urah prideva na vrh Midija. Splezava čez ograjo mimo nekaterih začudenih oči, se kar v derezah sprehodiva po kuloarju proti izhodu na greben, ki vodi nazaj na ledenik. Vmes si pogledava nekakšen majhen muzej z video vsebinami, ki so res vrhunske. Dan zaključiva z ugotovitvijo, da sva ga, ob danih razmerah, zelo dobro izkoristila.

Za naslednji dan sva se dogovorila, da bova zajtrkovala že ob 5-ih. A spet nama je zagodlo vreme, saj je bila megla spet zelo gosta, pa še veter je imel mlade. Ob osmih se je megla razkadila, midva pa sva se odločila, da greva v planirano smer Chere Gully, ki je v Trianglu du Tacule. V smer vstopiva prva, zato je bil pravi užitek zaplezat v stožec pod smerjo. Kmalu ugotoviva, da so razmere res dobre. Nekje na sredini smeri opaziva, da so v smer vstopili tudi drugi; najbrž so prišli s prvo gondolo. A ker sva bila dovolj hitra, nisva imela nobenih težav z drenom na varovališčih. Pa tudi če bi nas bilo na varovališčih več navez, ne bi bilo nobenih težav, saj je ta smer opremljena s svedrovci in je iz tega vidika precej lagodna. Ko sva prispela na vrh smeri sva bila v primežu goste megle (spet) in vetra, zato sva se odločila, da ne bova nadaljevala proti vrhu Tacula, pač pa se bova spustila ob vrvi nazaj pod smer. Vmes sva se srečala z dvema navezama ter na vstopu še z eno, a smo se lepo sporazumeli, kar se tiče zapletanja z vrvjo. Na koncu nama je ostalo še prečenje spodnjega grebena do koče Cosmique in pa vzpon nazaj na Midi. Dan sva zaključila v toplem (22°C) Chamonix-u in ob zasluženem okrepčilu.

Vremenska napoved se kar ni hotela izboljšati; nasprotno, kazalo je, da se bo še poslabšalo. Nekako naj bi sobota dopoldan še zdržala, za popoldan ter nedeljo pa so bile napovedane padavine. Zato sva se odločila, da bova kovčke predčasno spakirala in za plezanje izkoristila le še soboto dopoldan. Popoldan pa naj bi odšla nazaj proti domu. Tako sva zjutraj okoli osme ure avto zaparkirala ob žičnici pod Brevent-om, kamor sva se namenila plezat. Dostop je bil zeloooo dolg. Cele tri ure in kakšnih 1500 metrov višincev. Res me je že imelo, da bi predlagal ležanje v travi in zasuk za 180° ter sestop nazaj v dolino. A vztrajanje se je na koncu več kot izplačalo. Splezala sva 200 metrsko smer z oceno 6a (?), v krasnem granitu in v lepih linijah, če odmislimo spodnji del. Plezanje je bil en sam užitek. Še posebej tudi zato, ker pred sabo nisva imela nobene naveze in sva bila dovolj hitra, da sva ušla spodnji. Ves čas so naju spremljali pogledi na ledenike na drugi strani doline. Po vzponu na vrh smeri in sestopu nazaj do opreme pod smer se je dalo razbrati, da se bo vreme kmalu spremenilo. A je na srečo zdržalo vse do sestopa do avtomobila. Celo več! Kot da bi za nagrado dobila najlepše. Neposredno po tem, ko sva se preoblekla in se usedla pod streho kombija ter si privoščila malico, je zalo čez pet minut deževati. Težko je opisati, kako krasen je ta občutek:)) Sledila je le še pot nazaj domov…

Reportaža Grega je na tej povezavi: http://www.kofler-sport.si/reportaze/alpinizem/chamonix13.html

[Prikaži kot projekcijo]

1 2 ►

345. (21.09.2013)

Že dolgo časa je bila na listi želja. Pa zaradi takšnih ali drugačnih razlogov nisva prišla skupaj. No, med razlogi je zagotovo tudi primerna vplezanost in pa nekakšno straho spoštovanje.

Tokrat pa so se zvezde postavile v pravi vrstni red in tako sva z Bogdanom zaplezala v Sivi ideal. Pravzaprav, ko sva se slišala po telefonu, sva imela oba v mislih isto, prav to smer, ki jo je sicer predlagal Bogdan. Kako zanimiva so včasih naključja:)

Ker je Bogdan smer plezal tokrat že tretjič, z dostopom pod smer ni bilo večjih težav. Spodaj je dostop do lovske steze, no ja, zanimiv. Bolj ko zadaneš pravo grapo, lažji dostop te čaka. Opisa ne bom navajal, ker ga ponuja Mr. Google.

Najprej je padla ideja, da bi prvi v smer zaplezal tisti, ki bi mu to namenil žreb. A sva se prav po evropsko (baje dogovorno) zmenila, da bo prvi raztežaj plezal Bogdan, drugega jaz, in potem tako naprej… Že spodaj je bilo videti, da zna biti smer mokra. Pa tudi lepo kompaktna. Oboje se izkaže kot resnično. Kompaktnost smeri se vleče čez celo smer, mokrota pa naju je presenetila tri raztežaje pod vrhom, kjer je bil skoraj cel raztežaj povsem moker. Čeprav, resnici na ljubo, se je dalo, skoraj vedno, najti približno suhe grife. No, nekaj le-teh je bilo pa res nesramno mokrih, a sva se uspela uspešno prebiti tudi čez te.

Sama smer je kar precej pokonci. Značilno za smer pa je tudi to, da težave ne popustijo prav v nobenem raztežaju. V vseh 11-ih. Vmes, ko je sonce dobilo prosto pot do naju, je bilo precej vroče. Zato si nisem mogel predstavljati, kako bi bilo, če bi naju preko večji del smeri, ne zakrivali oblaki. Najbrž bi se ponovila Bogdanova zgodba o vroči gumi na plezalkah in posledično ”opeklinah”:)

Preden sva izplezala skozi izstopni kamin v lažji svet, sem nekajkrat pomislil na Petrovo zgodbo, ki se jo lahko prebere v Primorskih stenah o prvenstvenem vzponu. Šele tako si lahko nekako, čeprav najbrž precej površno, predstavljaš dimenzije takratnega plezanja; še posebej v razmerah kakšne so bile tiste dni.

Na robu strme stene, kjer se konča sama smer, sva se razvezala. Jaz sem globoko vzdihnil, saj se je delno že poznala utrujenost. Bogdan pa je splezal še na bližnji stolp in pogledal v megledeno praznino okrog in okrog.

Po prijetnem sedenju, malici, kakšni spontani šali in opazovanju čudovite naravne kulise, sva se povzpela še po lažjem svetu na prostrano vršno pobočje. Ko sva stopila mimo zadnje planike na rob, se je odprl pogled na raztreseno skalovje, mimo katerega sva morala poiskati prehode do nadelane poti, ki vodi nazaj v dolino. Čeprav je sestop kar dolg, pa je le-ta minil kar hitro. Samo debatirat je potrebno ves čas…:).

S tem, ko sva z avtom zapeljala nazaj proti Logu in se še enkrat ozrla proti Jerebici, sva za seboj pustila še eno krasno avanturo …

[Prikaži kot projekcijo]

344. (08.08.2013)

Končno zahodni Julijci! Sem že mislil, da mi bodo to leto spolzeli iz rok. Pa niso. Z Lukom se spet brez kompliciranja zmeniva za turo. Malo razmišljava, če bi šla spat pod steno, pa se na koncu odločiva za jutranje (zelo jutranje) vstajanje. Tako zelo zgodaj, da sva na parkirišču izhodišča razmišljala, če bi raje odspala še kakšno kitico:).

V temi prečiva most čez potok (ki je skorajda reka) in ob njem proti gozni cesti. Struga na levi je bila suha, midva pa sva morala zadeti travnato potko, ki jo le najdeva. Proti koči Pellerini se pot, tako kot vedno, vleče. Pa vseeno po kakšni uri in pol prispeva tja. Mir. Neverjetni mir je v tem koncu. Nobenega nikjer. Le oblaki prav grozeče pritiskajo vedno nižje preko sten Viša. A Divja koza ni v oblakih in kaže kar vredu podobo.

Pod kočo dotočiva plastenke z vodo. Odženeva gamse pod stene Viša, midva pa veselo in v znoju naprej proti Žabniški škrbini. Na vrhu se odprejo novi pogledi na dolino Mrzle vode in ostenja vršacev nad njo. Tam naravnost fascinantna Lomastijeva poč, pa miss Julijcev in Piussi… Pa šodrast sestop po poti za Corsi. Ta del prehoda pod smer se kar vleče…

Sprva sva mislila plezat Comicijevo smer, prav tako v V steni Divje koze. A odločila sva se za Bauerjevo smer. Vedno znova razmišljam kaj me privede do spremembe planov, ki pridejo povsem spontano. Pa ne najdem racionalnega odgovora. Pač, sva se tako odločila. In na koncu ugotovila, da je bila to res optimalna odločitev. Sonce nama je lopo pogrelo grife, našla sva res kompaktno skalo, dinamično smer, ki sicer ni bila težka, a neverjetno zanimiva z lepimi prehodi in enim zelo izpostavljenim raztežajem.

No, pa lepo povrsti. V prvem raztežaju sva ugotovila, da bi morala imeti s seboj metlico, s katero bi očistila police in grife majhnih kamenčkov in prahu. Malo bolj rezervirano zaplezam v prvi raztežaj, a na koncu tega se z Lokom strinjava, da je skala res krasna! Ker sva na koncu prvega raztežaja našla celo nabit štant, sva sklepala da bo smer pa vseeno morda opremljena s klini. A na koncu sva ugotovila, ker sva v smeri našla le štiri kline (od tega dva na prvem štantu), da je zaradi pozabljenosti na to smer, kar precej logična zaprašenost smeri.

Že spodaj je lepo vidna zelooo široka greda, ki nekako razpolavlja smer na dvoje. In prav do te grede smer ves čas poteka malo levo malo desno, a v celoti gledano gre od drugega raztežaja naprej ves čas rahlo v levo. Do grede so sledili zelo zanimivi prehodi preko številnih plat in kaminov. Za vmesno varovanje sva nameščala jebe in frende. Na stojiščih pa sva zabijala kline. Vzdušje v smeri je bilo obratnosorazmerno z zgoščanjem oblakov in vremensko napovedjo za prihajajoče dni.

Ko prideva na res široko gredo pod vršno steno, najprej poiščeva nadaljevanje smeri. Potem pa se zlekneva vsak na svoj konec police in … vuau… pogledava predse. Kakšen pogled! Sediva kot v ležalnikih, spodaj pa vsa krnica Mrzle vode. Res hudo! Na koncu naju oblaki zbrcajo v rit in že se je Luka zapodil v zajedo nad nama. Gladke plate ob zajedi dajejo smeri svoj pečat:) A z dobro postavitvijo se jih je dalo lepo splezat. Luka na desni zagleda klin in zapleza v njegovo smer. Opcija plezanja bi bilo tudi nadaljevanje zajede in plezanje naprej med stolpe pod Božje police. Ob povratku pod steno pa sva ugotovila, da bi bila opcija tudi skica:) Torej, kamin pol raztežaja desno od najine malice:)

Do izhodne grede so naju ločile gladke in zelo izpostavljene plate ter nekakšen prehod zajede. Red je bil na meni:) Si ogledujem plate najbrž tako kot kakšen praktikant v delavnici z orodjem, ki ga prvič vidi in zato ne ve čemu sploh služi. Se malo popraskam za ušesi in ugotovim, da se bo treba rahlo spustiti na stope, ki so se mi zdeli vabljivi. Še prej v poko vtaknem Camalota 0.5 in se z njim dogovorim, da naj bo dobro zakajlan. Pogledam za grife in najdem dobro kombinacijo. V nekaj gibih pridem do zajede, kjer je bilo potrebno prestopit na drugo stran stene. Pogledam nazaj in ugotovim, da je frend že daleč za mano. Saj, pred mano je en klin, a kaj ko mi je kombinacija grifov pač neznana. Klin je zabit v rahlo previsni steni, zato se z nogo stegnem daleč naprej v plato in se vanjo uprem. Na presenečenje ugotovim, da se mi kot po čudežu pred menoj pojavljajo res nori grifi. Že res, da je stvar zelo napeta, a s takimi grifi je plezanje prava uživancija. Ko pridem preko plat in zajede na drugo stran, kjer je dobra polička in hudi grifi ugotovim, da je za cel raztežaj lufta pod ritjo. Super!!

Zaradi trenja želim postaviti varovališče čimprej. In glej, glej. Prav pred nosom se mi nariše idealen uhelj, ki ga opremim z gurtno in mu na rahlo povem, da je prava faca in da mu bo kratko družbo delal klin. Tega poknem kakšnih 10 cm stran v idealno poko. Ne spomnem se kdaj sem naletel na takšen štant. Za nameček pa še stojim na manjšem pomolu nad luftom. Ahhh, kičast!

Na vrsti je Luka. Tudi on navdušen nad prečko pripleza kar naravnost po kaminu na štant in se zasmeje nad varovališčem in pravi: ”ZAKON”!

Pogled naprej pravi, DOBRODOŠLA. Še malo pa bosta na Božjih policah. Na štriku ostaneva še raztežaj in pol. Ko priplezam do Luka mu povem, da bo smer zaznamovana tudi z najinim klinom, saj barabon ni in ni hotel iz poke. Očitno mu je družba dela tako dobro, da ni hotel z nama. Tudi prav. Pa naj bo tako.

Kakšnih 100 do 150 višincev narediva razvezana, nato pa prispeva na Božje police. Pa so res božje, si rečeva. Široke, udobne. Policam slediva do začetka oz. najinega konca, nato pa se morava povzpeti še kakšnih 60 m (kot pravi Tine) preden se znajdeva na grebenu. Sledi še sestop na pot ferate Anita Goitan in pa na škrbino pod TKŠ.

Preden začneva še z zadnjim današnjim dejanjem; sestopom proti avtu, se ozreva preko ramen in ugotoviva – res fajn dan!

[Prikaži kot projekcijo]

343. (31.08.2013)

Že res, da ponavadi zamudim, a ne več kakor kakšnih 5 ali 10 minut. Tokrat pa je šlo čez rob… Namesto budilke, me zbudi Rado, vendar že ob uri, ko naj bi se dobila. Niti ne vem česa bi se najprej lotil. Cela panika! Na srečo sem robo pripravil že prejšnji večer, tako, da nase vržem le obleko, zajtrk pa spravim kar v posodo, ki je šla z menoj v avto. V želodec pa še kakšne pol ure kasneje za volanom. Vmes pokličem Grega in se poskusim dogovorit, da bi šla midva po svoje s čemer ne bi ovirala njihove ”odprave”. A Grega se ni dal in tako smo se z zamudo vsi skupaj dobili v Mojstrani, kjer sva se še skoraj priključila napačni skupini:)

En avto pustimo na Poldovem rovtu, saj je bil plan sestopa čez dvojko, a se je kasneje izkazalo, da bo ta tura še malo počakala. Z drugim avtom se zapeljemo v Vrata in od začetka parkirišča pičimo proti Spodnjemu Rokavu. Praktično vse prehode najdemo, le pod vrhom smo iskali za odtenek več, a tudi tu ni bilo večjih težav.

Vstopimo v širok žleb, ki je povprečno slovensko krušljiv. Anita dobi en kamen v roko, kar nekaj pa jih je zletelo mimo (na srečo). Kompaktnost skale se kar nekaj časa ne izboljša. Prav pod ”ta lepšim” kaminom nas dohitita Kavbojc in Lola iz Čao. Skupaj gremo potem vse do Aljaža:)

Ena naveza se odpravi pogledat stanje za greben, kjer se odločijo, da bodo nadaljevali kar tam. Mi štirje pa se odločimo nadaljevati po drugi strani. Spodaj se navežemo, saj kaže, da se bo smer višje gori postavila pokonci. In res. Po polovici raztežaja prideva s Kavbojcem do žleba, ki je bil kar siten. V celi smeri sva imela nameščenega le frenda in grife bolj ko ne obrnjene navzdol. Zgoraj smo prišli v divji ambient sten in širokih gred. V iskanju prehodov smo sledili Gregu, ki je že zaplezal v izstopni kamin. Tu je skala res dobra. Skoraj vsi se zbašemo v kamin, kar je bilo že kar malo smešno, saj je bila spodaj udobna greda. Z Gregom se dvigneva nad kamin, kjer se nama kmalu za tem pridružijo še drugi. Sledimo zelo široki gredi, kjer pravzaprav poteka tudi sestopna pot – smer.

Po vršnem grebenu se povzpemo tik pod vršno glavo. Kjer pa je postalo vse skupaj spet malo smešno, saj je sprva zgledalo, kot da ni prehoda na vrh. Kavbojc najde zanimiv in kar dobro izpostavljen prehod po polici na drugo stran glave. Tu pa se je spet ustavilo, saj je bil spodaj siten skok, naprej pa nagravžno, oranžna, drobljiva niti ne polica. Janez je že dodobra v njej, a se previdno spravi nazaj na ozko gredo. Jaz najdem prehod malo nižje, kjer mi sledi še Janez. Skupaj po lažjem plezanju doseževa vrh. Grega, Anita in Rado pa se na vrh povzpnejo iz južne strani po nekem kaminu.

Na vrhu pa res krasni razgledi na vseokoli. Proti severu Škrlatica z Žandarji, pod njimi Srednji Rokav in vrh pred njim, na vzhodu Dovški križ, proti jugu pa Stena v vsej svoji veličini!

Nahrbtnik obrnem na glavo, iz njega pa pade – MALICA:) Po kakšne pol ure krepčanja se obrnemo in spustimo z vrha. Nekaj razmišljamo o abzajlu, a se odločimo za peš sestop. Kot je bi vzpon na glavo smotan, je bil tak tudi sestop. Če ne še za malenkost bolj. Nadaljevanje sestopa je zanimivo. Ves čas iščeš prehode, a ti to močno olajšajo možici, ki so praktično na vsakem ovinku. Le prvega je potrebno najti, ki pa leži, kot sem že zapisal, levo od izstopa iz kamina in prihodna na široko gredo (v smeri vrha).

Že na vrhu mi ni prav nič dišal podatek, da se moramo na sestopu dvigniti pod vrh Škrlatice. A kaj češ… Po kakšnih pol ure vzpona, je bilo tudi to za nami.

Sledil je le še dooolg sestop na IV-ko, od tam pa do Aljaža. Fajn avantura.

[Prikaži kot projekcijo]